Skoči do osrednje vsebine

Pojasnilo glede kazensko-pravne obravnave in zdravstvene oskrbe storilcev kaznivih dejanj z duševnimi motnjami

Glede nekaterih medijskih objav v zvezi z obravnavo storilcev kaznivih dejanj z duševnimi motnjami oziroma storilcev, ki storijo protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, podajamo dodatna pojasnila, saj se v zadnjem času pojavljajo medijska poročanja, ki enačijo kazensko-pravno obravnavo in njihovo zdravstveno oskrbo.

Uvodoma izpostavljamo, da je kakršnokoli dejanje zoper življenje in telo posameznika nesprejemljivo in mora biti ustrezno sankcionirano. Skladno z Ustavo Republike Slovenije se o kaznivih dejanjih odloča v okviru sodnih postopkov. 

Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu je kot kazenska sankcija v Kazenskem zakoniku ponovno opredeljen od leta 2011, saj so ob pripravi novega Kazenskega zakonika leta 2008 obveljala dognanja pravne stroke, da pri neprištevnih storilcih ni mogoče vzpostaviti kazensko-pravne krivde in jih zato v okviru kazenskega prava ni mogoče obravnavati. Zato naj bi bili medicinski varnostni ukrepi urejeni zunaj kazenskega prava. 

Ker ustrezni instituti za obravnavo oseb z najtežjimi (trajnimi) oblikami motenj v duševnem zdravju v zakonodaji s področja zdravja niso bili določeni, je bil torej z novelo leta 2011 navedeni varnostni ukrep ponovno opredeljen v Kazenskem zakoniku. Ob tem je bilo s strani pravne in psihiatrične stroke ocenjeno, da v primerih, kjer do preteka petih let ne pride do odprave bolezni ali vsaj izboljšanja, kazensko-pravni varnostni ukrep ni več primeren, glede na stanje takih storilcev protipravnih dejanj pa bi bili ustreznejši ukrepi, ki se lahko izrekajo po Zakonu o duševnem zdravju. Stališče v zvezi s trajanjem varnostnega ukrepa je bilo splošno sprejeto, saj osebi, ki je kaznivo dejanje storila v stanju neprištevnosti in je njena bolezen trajna, ni mogoče trajno omejevati svobode v okviru kazenske sankcije.

Zakon o duševnem zdravju med drugim v zvezi z osebami, ki zaradi duševne motnje ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih, ali ki huje ogrožajo svoje zdravje ali zdravje drugih, ali ki povzročajo hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ter navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (predvsem zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje ali nadzorovana obravnava), določa možnost sprejema na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, ki postopek začne na predlog izvajalca psihiatričnega zdravljenja, centra za socialno delo, koordinatorja nadzorovane obravnave, najbližje osebe ali državnega tožilstva. Navedeni ukrep je torej ob obstoju pogojev iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju mogoč tudi po izteku kazni zapora ali varnostnega ukrepa, vendar pa je vezan na akutno stanje osebe. 

Zato so v preteklosti na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti oblikovali medresorsko delovno skupino, ki naj bi pripravila pravne podlage za vzpostavitev dolgotrajne psihiatrične oskrbe za osebe, pri katerih je ugotovljeno, da so neozdravljive (torej tudi osebe po prestanem kazenskem varnostnem ukrepu). Ministrstvo za pravosodje je v delovni skupini ves čas konstruktivno sodelovalo, vendar delovna skupina po naših informacijah dela ni dokončala. 

V okviru svojih pristojnosti bomo na Ministrstvu za pravosodje v kratkem ponovno opravili strokovno razpravo s predstavniki Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, varuhom človekovih pravic, pravosodnimi organi ter s predstavniki psihiatrične stroke glede izpostavljenih vprašanj v zvezi s trajanjem varnostnega ukrepa.

Iskalnik