Skoči do osrednje vsebine

Premier Janez Janša za tednik Družina: V tej krizi resnično potrebujemo enotnost

29. aprila je bil v prilogi tednika Družina Slovenski čas objavljen intervju s predsednikom vlade Janezom Janšo. Pogovor je bil opravljen v času, ko je bil za nami peti teden ukrepov za zajezitev koronavirusa in ko se že kažejo pozitivni učinki vladnih ukrepov

Predsednik vlade je v pogovoru za Družino med drugim dejal, da verjame, da večina prebivalcev Slovenije ceni požrtvovalnost aktualne vlade, zdravstvenega osebja, Civilne zaščite, Rdečega križa, Karitasa in še drugih karitativnih ustanov, ki pomagajo pomoči potrebnim. Premier je obenem mnenja, da javno življenje še kar nekaj časa ne bo videti tako kot nekdaj. Razlog za to pa je v obstoju nevarnosti vnovičnega vala epidemije v jeseni. Predsednik vlade je tudi izrazil mnenje, da je omejevalne ukrepe smiselno rahljati postopno.

V nadaljevanju objavljamo celoten intervju.
Predsednik vlade Janez Janša

Predsednik vlade Janez Janša | Avtor: Kabinet predsednika vlade

V pogovoru za Slovenski čas pred parlamentarnimi volitvami junija 2018 ste dejali, da je na prvem mestu prioritet, ki bi jih morala narediti nova vlada, »zdravljenje naroda«. Epidemija koronavirusne bolezni je to vašo napoved uresničila na dobesedni ravni. Ali ste si, ko ste v začetku marca po več kot 500 izgubljenih dnevih Šarčevega eksperimenta prisegli kot novi predsednik vlade, lahko predstavljali, kako bo prav »zdravljenje naroda« vaša osrednja, v začetnem obdobju tako rekoč edina naloga?

Junija 2018 v pogovoru za Slovenski čas seveda nisem imel v mislih »zdravljenja naroda« v tem smislu, kot to pomeni danes, ko se dobesedno borimo za zdravje ljudi. Še pred prevzemom vlade, smo se zavedali, da je virus prizadel države okoli nas in da je samo vprašanje časa, kdaj bo prišel k nam, saj nismo nek osamljen otok in virus ne pozna meja. Da bo ukvarjanje z epidemijo tako močno zaznamovalo začetek našega mandata, si nismo predstavljali, dokler nismo videli, da naša predhodnica ni pripravila ničesar za obvladovanje epidemije. Ko je bilo že prvi polni delovni dan jasno, da so »kašče prazne«, in to na vseh področjih, smo zavihali rokave in začeli delati vse, kar je v naših človeških močeh, da to spremenimo. A če se vrnem k vaši izhodiščni misli o »zdravljenju naroda«. Ta izziv nas še čaka. Prej ga bomo opravili, prej bomo kot narod napredovali in dosegli zlato dobo. Imamo znanja, izkušenj, poguma in modrosti za ta prehod, le enotnosti, v kateri je moč, nam žal prevečkrat zmanjka. 

Štartno pozicijo vaše vlade ob soočanju z epidemijo je zaznamoval velik »hendikep«, saj ste se znašli pred praznimi skladišči zaščitne opreme, političnim, medijskim in delno tudi strokovnim podcenjevanjem nevarnosti okužbe. Kaj vam je omogočilo, da ste v razumnem času uspeli razmere spraviti pod nadzor?

Na krizo s koronavirusom kot država, vsaj kar se tiče institucionalnega vidika, kot rečeno, nismo bili pripravljeni.  Načrti, ki nam jih je pokazala vlada Marjana Šarca, so bili namenjeni gripi in ne COVID-19, naše blagovne rezerve so bile prazne, osebne zaščitne opreme je bilo malo – zaloge je bilo za en, maksimalno dva dni… Preprosto je bilo treba skočiti v vodo in plavati. 
Začeli smo z vsem tistim, za kar smo mislili, da bo učinkovito. Pozorno smo preučili, kaj se dogaja v Italiji, zlasti v Lombardiji. Naše zdravstveno osebje se je povezalo z zdravstvenim osebjem v Italiji in drugih državah, s čimer smo vzpostavili hitro izmenjavo informacij, kar nam je zelo pomagalo, da smo pridobili nekaj zamujenega časa in da smo bili realni v naših odzivih. V kratkem času smo reformirali in reorganizirali delovanje zdravstvenega sistema, postavili ustrezne kapacitete za primer velikega števila okužb, z različnimi ukrepi smo uvedli omejitve socialnih stikov, ustavili smo vse, kar ni bilo ključnega pomena za vsakdanje življenje. Vlada z vsemi ministri je garala dobesedno noč in dan, da smo od praktično prve do zadnje črke napisali ukrepe in odloke, ki smo jih potrebovali za omilitev in zajezitev širjenja virusa. Pri vsem tem pa smo ves čas upoštevali priporočila zdravniške stroke ter, kot rečeno, izkušnje in ukrepe iz tujine. V začetku, dokler vlada ni polno operativno delovala, smo imeli za operativne naloge vzpostavljen tudi krizni štab. 

Vsako napovedovanje nadaljnjega razvoja epidemije je skrajno tvegano, pa vendar: Kakšna so vaša pričakovanja za naslednje mesece? Kdaj – če sploh kdaj – se bo življenje vrnilo v običajne okvire?

Vsi ukrepi, ki smo jih sprejeli, so nam po štirih tednih dali rezultate, uspelo nam je upočasniti širjenje virusa in potek epidemije. A še vedno imamo več kot 70 smrtnih primerov zaradi koronavirusa. Zavedamo se, da čeprav nam je v tem trenutku, kot kažejo aktualni trendi, krivuljo širjenja virusa uspelo zaustaviti, te krize še ni konec. Vlada in njena strokovna skupina seveda razmišljata, katere ukrepe lahko sprostimo in hkrati še naprej ohranjamo socialno distanco. A ker je virus  še vedno tu in ker ni nobenega zagotovila, da ne bo kjerkoli prišlo do novega izbruha, je treba ostati skrajno previden. Tudi nobenega zagotovila ni, da se nam situacija ne bo ponovila v jeseni. Tudi zato se v povsem običajne okvire najbrž še nekaj časa ne bo mogoče vrniti, še vedno bo treba imeti socialno distanco, razkužila na javnih mestih, in podobno. Tudi sicer bo imal ta virus na vsakodnevno ravnanje in navade ljudi dolgotrajne posledice.

V poslanici, ki se jo za letošnjo veliko noč naslovili na slovenske državljanke in državljane, ste med drugim dejali: »Vsaka kriza je dobra, če se iz nje kaj naučimo. Če znamo potegniti iz nje tisti nauk, tisto lekcijo, zaradi katere smo se v tej preizkušnji znašli.« Kaj je za vas ključni nauk, ključna lekcija sedanje krize, ki jo je sprožila epidemija novega koronavirusa?

Gotovo je epidemija koronavirusa, s katero se danes sooča celo človeštvo, preizkušnja, iz katere se moramo nekaj naučiti. Pravim moramo, ker je človeštvo v svoji zgodovini že velikokrat šlo skozi težke čase, a se iz njih nismo nič ali premalo naučili. Predvsem pa nismo ničesar spremenili. Zato se krize ponavljajo in vedno hujše so lekcije, ki jih iz njih dobivamo. Napuh je eden izmed sedem glavnih grehov. Človek mu žal hitro podleže. Prepričan, da je vsemogočen, se tako obnaša do narave, do okolja, do sočloveka. Izgublja stik sam s sabo, z Božjim v sebi. Drobni, očem nevidni virus je vasezaverovanega in v svojo moč prepričanega sodobnega človeka spravil na kolena. V manj kot mesecu dni se je svet zaradi virusa ustavil. Upam, da bo tokratna kriza spodbuda za tisto najboljše, kar kot narod in človeštvo zmoremo. Predvsem pa se bomo kot država morali znali v prihodnje bolje organizirati in imeti pripravljeno in predvideno ukrepanje ob podobnih izbruhih. Takšne načrte je imela npr. Avstrija, ki dokaj dobro postopa in zamejuje širjenje virusa.

Ena osrednjih vrednot sedanjega časa, na katero ste prav tako opozorili v velikonočni poslanici, je zaupanje. Kaj lahko nosilci izvršne oblasti naredite, da bi v narodu okrepili vzajemno zaupanje, ki je nujna podlaga ustvarjalnega prizadevanja za skupno dobro?

Verjamem, da se zaupanje krepi s tem, ko sprejemamo ukrepe, ki dajejo rezultate. Tako vemo, da delamo prav, kljub stalnim napadom skrajno leve, deloma ekstremistične opozicije in njenih medijskih podaljškov, ki so s svojim odlašanjem sprejemanja nujnih ukrepov in podporo zamudam povzročili veliko škodo; ta se danes lahko konkretno meri v večjem številu umrlih in obolelih in znatno večji gospodarski škodi, ki jo imamo, kot pa bi jo imeli v primeru pravočasnega ukrepanja vsaj konec februarja 2020, ko so npr. celo nekatere Baltske države, ki so daleč od žarišča v Italiji, razglasile epidemijo. Virus ne izbira levega ali desnega – združiti se je treba proti zunanjemu sovražniku, ste dejali v enem svojih javnih nastopov. Ali se to vaše pričakovanje ta čas uresničuje?Lahko rečem, da opozicija v tem trenutku nastopa še bolj agresivno kot pa če ne bi imeli epidemije. Takega pristopa trenutno ne najdemo v nobeni drugi evropski državi.  Mi smo na drugi strani opoziciji ponudili roko sodelovanja, vključili smo jih v delovno skupino za pripravo PKP zakonodaje, takoj po nastopu mandata sklicali Svet za nacionalno varnost, kamor smo povabili vse opozicijske stranke ipd., saj v tej krizi, ki je prizadela celoten narod, resnično potrebujemo enotnost. Žal pa skrajni levi politični pol, nekoč zbran okoli ZKS-SDP, danes pa v SD, Levici in LMŠ, v Sloveniji tradicionalno zavrača ustvarjalno sodelovanje s pomladno opcijo tudi v kriznih časih. Tako je bilo leta 1991, pa nato v času finančne krize 2012 in tako je žal tudi danes. Ko mi rešujemo krize, oni na vso moč rušijo in nagajajo.

Prej sva govorila o »zdravljenju naroda«. Poleg ozdravitve od virusa pri svojem delu najbrž vidite tudi druge ravni tega zdravljenja, ki se je začelo pred dobrimi tridesetimi leti z demokratizacijskimi procesi?

Pred tridesetimi leti se je začel proces zdravljenja slovenskega naroda, ki še vedno traja. Sprejeli smo demokracijo in demokratične standarde, ki pa jih še ne znamo v polnosti živeti. Rekli smo odločen ne totalitarnemu režimu, a le-ta še vedno prihaja prefinjeno, na posameznih mestih, s pomočjo naslednikov tistih, ki jim osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija, na naša glavna vrata. Ne vem, če bi kje v Nemčiji lahko zasledili malikovanje Hitlerja in da malikovalec ne bi bil sankcioniran. Pri nas se žal prevečkrat še vedno dogaja, da se malikuje zločince in zločine, žrtve in njihovi svojci pa so tisti, ki so tako dvojno mučeni. Še vedno nismo dosegli sprave, ker so začeli v Dražgošah hrumeti v smislu, da sprave sploh ne potrebujemo, kajti zločina nikoli ni bilo. Toda, ker vem, da je slovenski narod v bistvu pogumen, klen in močan in ker vidim, koliko dobrega in bogatega se je rodilo v nas v času krize s koronavirusom, verjamem, da bo tudi dokončna ozdravitev prišla. Tako kot seme potrebuje čas, da vzklije v rodovitno rastlino, tako postopno tudi narod zori in dozoreva. 


Ali je mogoče primerjati situacijo, ko ste vstopil v vlado po prvih demokratičnih volitvah aprila leta 1990, in sedanjim položajem? 

Vzporednico s časom pred 30 leti je mogoče potegniti v smislu velike enotnosti naroda in hkratne razdeljenosti politike. Osamosvojitveni zakoni, ki smo jih sprejemali leta 1991, po že izglasovanem plebiscitu, so bili večinoma izglasovani zgolj z enim ali dvema glasoma Demosove večine. Za las je šlo. Z veliko pomočjo božje milosti. Toda uspelo nam je. Vlada si danes seveda ne dela utvar, da vse ve, zato je k sodelovanju pri pripravi posameznih ukrepov pritegnila najširši krog strokovnjakov in drugih deležnikov. Opozicija tega žal ni prepoznala na ta način.

Najbrž se zavedate, da bodo kritični glasovi iz opozicije in medijev vaša prizadevanja za demokratično zdravljenje naroda hitro razglasili za nekakšno avtoritarno početje. Že zdaj lahko vidimo tudi veliko znamenj, da bodo tisti, ki se nikakor ne morejo sprijazniti z zamenjavo oblasti, ob postopnem ugašanju nevarnosti epidemije koronavirusa stopnjevali protivladni aktivizem. Kako se soočate s tem dogajanjem, v katerem lahko že slutimo celo primesi nasilja?

Zavedam se, da obstajajo ljudje, ki ne bodo nikoli zmogli preseči sovraštva v sebi. Ki bodo vedno sejali negativizem v svojo okolico. Vsak ukrep, ki ga je ali ga še bo sprejela vlada, bodo pospremili z glasnim vpitjem in ga ocenili kot zaroto proti svobodi in napad na demokracijo. Ga ocenili kot avtoritaren. Ne želim, da bi to vplivalo na moje sodelavce, ki res dajejo od sebe v zadnjem mesecu vse, kar najbolje zmorejo. Njihov urnik je zelo naporen. Tako kot tudi urnik vseh, ki v teh težkih časih delajo za ljudi. Verjamem, da velika večina ljudi vidi in ceni požrtvovalno delo vlade, zdravnikov in medicinskih sester, pripadnikov Civilne zaščite, Rdečega križa, Karitas ter drugih dobrodelnih organizacij, ki pomagajo pomoči potrebnim. Vsi se trudimo, da bi naredili v danih okoliščinah to, kar je treba narediti, da bi kot narod izšli iz te preizkušnje čim manj poškodovani. 

Opozicijska drža političnih nasprotnikov je neizprosna, tudi medijski nadzor je skrajno pedanten. Ali obstaja bojazen, da se bodo v teh »bojih« izgubljale energije, potrebne za konkretne ukrepe?

Dan vsakega med nami ima samo 24 ur. Od tega, kako jih porabimo, je odvisno, kaj in koliko naredimo. Več polen moraš preskočiti, več energije porabiš za pot.

Na vašo vlado mnogi izmed tistih, ki so jih vlade tranzicijske levice potiskale na družbeni rob, naslavljajo izredno velika, morda celo prevelika pričakovanja? Kako se soočate s temi pričakovanji? Kako jim umestiti v okvire uresničljivega?

Vlada je že z ukrepi, ki jih je sprejela za blažitev posledic krize s koronavirusom tako za prebivalstvo kot gospodarstvo jasno nakazala, da ranljivih skupin ne bo izpustila ter da bo delovala v dobrobit vseh. Verjamem, da bomo pričakovanja, ki so realna, izpolnili.

Če za trenutek pogled obrneva v samo vlado. Ekipo, ki jo vodite, v pomembnem delu zaznamuje tudi mladost. Kaj pričakujete od nove ministrske generacije?

Čim krajši čas učenja, ker nam ga več ne dopušča niti epidemija niti razdirani nastop ekstremne levice.

Roko sodelovanja ste ponudili na ravni državnih sekretarjev tudi zunajparlamentarnim strankam demokratične provenience, torej ljudski stranki. Oživljanje pomladne opcije?

Roko sodelovanja smo ponudili vsem, za katere verjamemo, da lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomagajo v tem res težkem času. Tudi tiste, ki so danes razkričani v opoziciji, smo povabili k pogovorom. Tako po volitvah kot potem, ko je Marjan Šarec vrgel puško v koruzo. Vsi bi lahko bili v vladi in pomagali, če bi hoteli.

Koalicijska pogodba sega čez prag naslednjih dveh let, ugotavljajo tako rekoč vsi njeni bralci. Demografski problem na primer se najbrž lahko rešuje le dolgoročno, preko pragov posameznih mandatov. Ali tja sega tudi vaš pogled?

Da.

Ali je v sedanjih razmerah že mogoče govoriti o prioritetah predsedovanja Svetu EU v drugi polovici leta 2021?

So očitne za vsa predsedstva od sedaj dalje. Boj za obstanek unije, oživljanje prizadetega gospodarstva, nov investicijski ciklus ob začetku nove 7 letne finančne perspektive EU, prilagajanje novim razmeram delovanja v času pandemije pa seveda izdelava evropskega načrta za hitrejše ukrepanje ob naslednjih pandemijah.

Kako komentirate očitek, da se preveč nagibate k povezovanju z Višegrajsko skupino? (zakaj bi bilo to sploh narobe)

Tako kot ste dejali – zakaj bi bilo povezovanje z Višegrajsko skupino napačno? Pomembno je, da iščemo zaveznike v okviru EU, da si povrnemo kredibilnost, ki smo jo v zadnjih letih tudi na evropskem parketu prav zaradi delovanja levih vlad izgubili. Z državami Višegrajske četverice pa nas povezujejo mnoge strukturne specifike in danosti, ki izhajajo iz skupne zgodovine, ki sega stoletja nazaj, pripadnost skupnemu, srednjeevropskemu kulturnemu prostoru, ki je temelj naše identitete, pa dokaj podobni strukturni izzivi naših gospodarstev, gledano v širšem evropskem kontekstu, da ne govorim o nekaterih geopolitičnih izzivih. Smo tudi del skupnega, širšega geografskega območja, ki sega od Baltika do Jadrana, območja ki je soočeno s pomembnimi izzivi na področju prometnih povezav, energetike, območja, ki je tudi geostrateško vse bolj pomembno. Zato je sodelovanje s temi državami ne le smiselno, ampak tudi potrebno. Naj tudi izpostavim dejstvo, da smo bili ob soočenju z izzivi pandemije deležni pomoči prav s strani teh držav. Poleg vsega pa gre seveda za sodelovanje znotraj EU in NATO, saj so vse članice V4 članice unije in NATO.

Kako sicer presojate ravnanje Evropske zveze za obvladovanje epidemije covid-19? Pogosto smo v tej zvezi slišali zlasti besedi »neučinkovitost« in »neusklajenost«.

Bolj ali manj so vse multilateralne organizacije izkazale dokaj slabo zmožnost predvidevanja in opozarjanja ter koordiniranja. V prvi vrsti to velja za Svetovno zdravstveno organizacijo, pa za Združene narode in tudi za Evropsko zvezo. Tudi mnoge nacionalne oblasti razvitih zahodnih držav se pri tem niso ravno izkazale. Ko pa so spoznale grozečo nevarnost epidemije, ki se je že odvijala in dobila res izjemno nevaren pospešek, se je seveda izkazalo, da je osnovna odgovornost za skupno dobro in v prvi vrsti za varnost in zaščito zdravja in življenj na nacionalnih oblasteh. Te so reagirale z nujno potrebnimi in hitrimi ukrepi za zajezitev in upočasnitev epidemije, med temi ukrepi so bili ukrepi omejitve gibanja in nadzor na mejah. Toda po začetnem podcenjevanju, počasni reakciji in res ne najboljši koordinaciji s strani institucij EU sedaj vendarle prišlo do boljše koordinacije in do skupnega prizadevanja za še bolj usklajeno delovanje. Prav tako smo se sprva glede ukrepov in s tem povezanih problemov čezmejnih učinkov koordinirale države članice same, predvsem vsaka s svojimi sosedami in tako smo dokaj hitro odpravili nastale težave in uskladili neke skupne pristope in protokole ravnanja. Tu se želim še posebej zahvaliti svojim kolegom iz sosednjih držav, avstrijskemu kanclerju Sebastianu Kurzu ter predsednikom italijanske, madžarske in hrvaške vlade Giuseppeju Conteju, Viktorju Orbanu in Andreju Plenkoviću.  Evropska komisija je skušala pomagati pri tem usklajevanju in pri tem je bila kot centralna stična točka seveda nepogrešljiva in njena dodana vrednost pomembna. Do nje pa bi moralo priti od samega začetka in morala bi biti večja. Tudi glede pomoči pri zaščitni opremi se je izkazalo, da je bila neposredno dogovorjena pomoč med nekaterimi državami članicami ključnega pomena.  Tudi tu bi se posebej želel zahvaliti svojemu češkemu kolegu. Žal pa smo bili v tem času soočeni tudi z egoizmom nekaterih velikih članic, ki so v naglici omejile izvoz nujne zaščitne opreme drugim državam članicam, saj so jo hotele zadržati izključno za svojo uporabo. To je bilo nekaj povsem nedopustnega. Ni šlo le za kršitev načel notranjega trga, ampak za moralno nesprejemljivo ravnanje. V trenutku najhujše stiske svojega bližnjega - nekaterih najbolj prizadetih članic EU - je umanjkalo solidarno ravnanje. Pomislimo na priliko o usmiljenemu Samarijanu in na vprašanje, kdo je moj bližnji. Komisija je potem dosegla, da je vendarle prišlo do odprave teh prepovedi prostega pretoka nujno potrebne opreme znotraj našega skupnega, notranjega trga. Moram pa na tem mestu pohvaliti hiter in robusten odziv ECB. 

Ali lahko morebitno neuspešno soočanje z gospodarskimi, finančnimi in socialnimi posledicami epidemije postavi pod vprašaj prihodnost evropskega povezovalnega projekta?

Lahko. Žal tu ne gre zgolj za abstraktno vprašanje. V nekaterih najbolj prizadetih državah so danes odstotki podpore EU podobni tistim v Veliki Britaniji pred referendumom o brexitu.

Cerkev s papežem na čelu ta čas priporoča molitev za državne voditelje, da bi znali in zmogli najti poti iz virusne pandemije in splošne krize, ki jo je pandemija sprožila. Zavedam se vsiljivosti vprašanja, pa vendar: Kaj vam osebno pomeni, da v Cerkvi molimo za tiste, ki se morate na ravni izvršne oblasti odločati o res zahtevnih in kompleksnih ukrepih?

Pomaga vsaka molitev in vsaka dobra misel. Tega si ljudje večinoma ne znamo razložiti, občuti pa to lahko vsak. Ko se srečamo z neznanim in na videz nepremagljivim, se včasih zdi, da bijemo boj brez upa zmage. Takrat smo žalostni in prestrašeni, celo obupani. Ničesar ne vidimo, kar bi nam lahko pomagalo. A upanje vedno obstaja in molitev je tista, ki ga obuja in prikliče. Sam sem to prvič občutil v samici zapora JLA na Metelkov poleti 1988, ko so po slovenskih cerkvah množično molili za nas, nato pa smo v celice ob nenavadnih urah slišali tudi pritrkavanje zvonov ljubljanskih cerkva. Zdelo se je, da glas prihaja iz večnosti.

Kot vodilni politik ste nenehno med ljudmi; tudi če upoštevate vse zaščitne ukrepe, obstaja določeno zdravstveno tveganje. Podobno velja za vašo ženo zdravnico. Kako te okoliščine vplivajo na vaše družinsko življenje?

V domačem okolju seveda skrbno upoštevamo tiste ukrepe, h katerim pozivamo tudi državljane. Samozaščitno in samoodgovorno ravnanje sta na prvem mestu. Tukaj moram pohvaliti mojo ženo, ki se je že od izbruha na Kitajskem zavedala nevarnosti tega virusa in me ves čas opominjala na nenehno razkuževanje rok, uporabo zaščitne opreme, držanju primerne razdalje na sestankih, pravočasno sprejemanje ukrepov itd.

Pogosto slišimo, da bo svet po tej krizi bistveno drugačen kot pred njo. Kaj bi si želeli, da bi dejansko bilo drugače?

Vse tisto, kar smo si želeli tudi pred krizo. Pandemija sama po sebi ne bo spremenila naravo človeka, lahko pa ta izkušnja vsaj našo generacijo, če jo bo sposobna preučiti od izbruha do konca, nauči bolj odgovornega obnašanja in prispeva k manj sebičnim ravnanjem posameznikov in držav.