Poslanke in poslanci danes v Državnem zboru v okviru nujnega postopka obravnavajo predlog zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije covid-19 ter omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, ki ga je v obravnavo predložila vlada.

Predsednik vlade je podrobneje obrazložil predlog zakona.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.

JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovani visoki zbor.
Pred sabo imate zakon, bolje rečeno, zakonski paket, kakršnega doslej v tej dvorani še ni bilo. Gledano sorazmerno: česa podobnega nikoli doslej, do te epidemije – razen morda izjemoma v času vojnega stanja – ni obravnaval parlament nobene druge države doslej na svetu.

Paket je težak približno tri milijarde evrov in se bo financiral izven znanih okvirov proračunskega financiranja javnih in drugih potreb, kot smo navajeni do zdaj. Ta manevrski prostor je v veliki meri ustvarila Evropska centralna banka, delno Evropska komisija. Ni še v celoti zgrajen, vendar celostno nastaja.

Položaj, v katerem smo, bi lahko opisali s stavkom, da je nevidno roko trga začela zamenjevati vidna roka države. V tem zakonu je torej polno intervencijskih ukrepov, kakršnih sicer v normalnem stanju nobena vlada v socialno-tržnem gospodarstvu kjerkoli na svetu ne bi nikoli predlagala. Ampak zdaj živimo v drugačnem svetu. Še mesec dni nazaj ste v tem Državnem zboru razpravljali o vsem mogočem, nekateri so celo sprožili priprave na volitve, zdelo se je, kot da je položaj, kakršen je bil takrat na Kitajskem, pa tudi že v sosednji Italiji, od nas oddaljen na stotine tisoče kilometrov in da je med nami in temi državami, kjer je bila epidemija v polnem razmahu, nek zid, preko katerega virus ne more. Še zdaj se kolektivno čudimo, kako je možno, da je v svetu, kjer je vse globalizirano, kjer so informacije prek moderne tehnologije dostopne v realnem času v sekundi, takšna slepota bila sploh možna.

No, danes je položaj popolnoma drugačen. Imate na deset tisoče mrtvih po svetu, tudi zelo veliko v naši soseščini. Pri nas imamo že na današnji dan več mrtvih zaradi virusa, kot smo jih imeli v enotah teritorialne obrambe in slovenske policije med osamosvojitveno vojno. Število tistih, katerih testi so pozitivni, gre proti številki tisoč, število tistih, ki potrebujejo intenzivno nego, se vsak dan povečuje, tudi število tistih, ki potrebujejo zdravniško posteljo.

Imamo dve kritični točki. Ena je pomanjkanje osebne zaščitne opreme in kritične medicinske opreme, kar sproti rešujemo in za urgentne potrebe doslej tega še nikoli ni zmanjkalo. Tudi v prihodnje te opreme ne bo primanjkovalo in glede tega smo lahko optimistični. Bolj kritična točka je stanje v ekipah, ki so na prvi bojni črti. Ta čas je po včerajšnjem podatku med zdravstvenimi delavci 110 pozitivnih, torej tistih, ki so že okuženi z virusom. To so zdravniki in medicinske sestre, ki so bili najbolj obremenjeni v tem času, in v izolaciji so tudi vsi tisti, ki so bili z njimi v stiku, kar pomeni nekaj sto oseb manj med tistimi, ki imajo največ izkušenj in so tudi doslej največ storili v boju proti širitvi epidemije. Sami veste, da zmogljivosti v slovenskem zdravstvu niso povsod zadoščale niti v normalnem času in da je zdaj zaradi nastalih razmer in njihovih posledic stanje še bolj kritično. Zaradi tega je vse, kar delamo za zajezitev epidemije, prvenstveno namenjeno temu, da bi bile zmogljivosti tudi v naslednjih dneh in tednih zadostne, da bomo lahko pomagali tistim, ki bodo potrebovali bolniško posteljo in tudi intenzivno nego.

Položaj je pereč v številnih domovih za ostarele, kar skušamo reševati sproti. Tam je najbolj ranljiva skupina prebivalstva in posledice zamud, ki so se zgodile nedavno, se tam tudi najbolj poznajo.
Seveda kot družba nismo edini, ki se spoprijemamo z neposrednimi posledicami širjenja virusa in epidemije; nismo edini, ki čutimo tudi vsi druge posledice zaustavitve javnega življenja, javnega potniškega prometa ter številnih aktivnosti v gospodarstvu in javni upravi. Vse to poleg socialnih in psiholoških povzroča tudi finančne posledice. Nekatere od teh je dobro reševati čim prej in zaradi tega imate pred seboj zakon, s katerim skušamo vzpostaviti razmere ali pa uveljaviti tiste najbolj nujne ukrepe za to, da se epidemija zajezi. Trenutno še ni zajezena. Nismo še na linearni črti in v naslednjih desetih ali štirinajstih dneh jasno, koliko smo bili uspešni z vsemi temi ukrepi. Hkrati pa želimo s tem, kar je predlagano, tudi vzpostaviti tako imenovano finančno blazino, na podlagi katere bo Slovenija za čas po epidemiji ohranila zmožnosti, ki ji imamo v ljudeh, gospodarstvu, kulturi, znanosti – na vseh tistih področjih, ki so del normalnega družbenega življenja.

Predlog, ki vam ga je podala vlada, ni popoln. Nikoli nismo trdili, da vemo vse. Nemogoče je v tako kratkem času ob znani upravni zapletenosti (zbirokratiziranosti) celotnega aparata, potrebnega za to, da nek zakon dobite na mizo, pripraviti brezhibno zakonodajo. Sam sem bil v vseh sestavah tega parlamenta in vem, da smo celo na zakone, ki urejajo zelo trivialne zadeve, včasih dobili po 60 ali 70 amandmajev in smo se dva dni prebijali čez vse gradivo. Kar ste dobili v predlogu tega zakona, je večplastno celovito gradivo, ki ni brez napak in tudi nima ravno stoodstotnih izračunov glede učinkov, saj tega niti ni možno narediti niti tega doslej še nihče na svetu, kjer sprejemajo podobne zakone, ni naredil.

Tudi z vidika tega, kar ste prej poslušali glede amandmajev, znova poudarjam – in mislim, da bom to izrekel že petnajstič v zadnjih nekaj dneh: koliko je to prišlo do medijev prek vas ali pa po drugih poteh, ne vem, saj nimam časa tega spremljati, vendar je ta zakon le prvo poglavje nadaljevanke.

Vlada pripravlja drugi paket, s katerim bomo predvsem skušali reševati vprašanje likvidnosti v slovenskem gospodarstvu, kar je eden ključnih problemov, ki jih je treba rešiti, če hočemo, da bomo tudi po epidemiji normalno delovali, da bomo imeli delovna mesta, da boste končno lahko jeseni razpravljali o proračunu za prihodnje leto. Če slovensko gospodarstvo ne bo delovalo – pri tem mislim gospodarstvo v širšem smislu, kamor štejemo kogarkoli, ki kakorkoli kaj ustvarja – potem tudi proračuna ne bo in bo položaj še bistveno bolj dramatičen, kot si lahko danes kdo predstavlja.

Del tega drugega paketa bodo tudi popravki tega zakona, ki je zdaj pred vami. Po tem, ko je bil predlog dan v Državni zbor, pa tudi po tem, ko je bil javno objavljen, smo dobili veliko pripomb. Mnogo upravičenih in mnogo takšnih, da je treba narediti vsaj približne izračune, preden zadevo vnesemo v zakon, sicer se lahko podre neka struktura, ki je vsaj približno logična. Glede časovnice pa: nič ne bo zamujeno, zaradi tega ker v tej dvorani tri ali štiri sestave Državnega zbora niso bile sposobne sprejeti ali pa vlade niso bile sposobne predlagati zakonodaje, ki bi uredila tisto ustavno novelo, s katero ni možen referendum na zakone, ki rešujejo krizne situacije in ki so finančne narave. Je treba tudi s tem zakonom po zdajšnji ureditvi čakati na to, da Državni zbor, Državni svet, pravi, da ne potrebuje veta – kar pa očitno ni problem glede na odločitev Državnega sveta že pri zakonih, ki ste jih v zvezi s to problematiko obravnavali pred kratkim. In seveda imate potem rok za zbiranje podpisov za referendumsko pobudo in vse drugo potrebno. V praksi smo že doživeli zamude pri uveljavitvi enega zakona in vemo, kako to poteka. Tudi v času epidemije lahko kdorkoli – in to je njegova ustavna pravica – zbere 2.500 podpisov in vse to, kar so zdaj roki v tem zakonu, bo odmaknjeno v nedogled.
Zaradi tega je vlada včeraj poslala v ta Državni zbor spremembo novele Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, ki bolj podrobno ureja to, kar piše v ustavi v zvezi z možnostjo referenduma v takšnih primerih.

Omenjeni zakon je urgenten; zahteva, kolikor vem, dvotretjinsko večino prisotnih in tukaj vse pozivam k odgovornosti, ko boste odločali o tem, ali daste glas za to, da bodo uradni postopki, ki jih zdaj nujno potrebujemo in morajo iti prek Državnega zbora, sploh možni.

Zaradi tega, ker moramo najprej rešiti to težavo, bo čas uveljavitve tega zakona in čas uveljavitve paketa številka dve – če boste vmes spremenili Zakon o referendumu in ljudski iniciativi in če boste zagotovili tudi možnost dela parlamenta na daljavo v tem času, o čemer mislim, da razpravljate zdaj s spremembo poslovnika – potem bosta oba zakona, torej prvi in drugi paket, lahko uveljavljena v istem tednu, in zamujenega ne bo nič, kar tudi sicer še ni zamujenega.

Vlada je za to delala 48 ur skorajda neprekinjeno, saj smo hoteli loviti róke. Eden od teh rokov, ki ga ne bomo ujeli in je pomemben, je rok aprilskega izplačila plač zdravstvenim delavcem, vsem tistim, ki so bili zadnji mesec najbolj obremenjeni. Zakon zanje predvideva dodatno nagrado od 10 % do dvojnega plačila in tega izplačila zdaj zdravstveni zavodi ne morejo uveljaviti. Izplačajo lahko samo krizni dodatek v višini 65 % plače, in sicer neselektivno – ali toliko ali nič. In sami veste, da to za položaj, v katerem je zdaj tudi naše zdravstvo, ni primeren instrument. In je že veliko vprašanj in tudi slabe volje upravičencev; slabe volje med tistimi, ki so zadnji mesec delali ne samo dvojno, ampak trojno ali celo četverno, in med tistimi, ki so zaradi tega tudi že zboleli. Tisti v zdravstvenih zavodih ali pa zdravstvu, ki tole poslušajo, naj vedo, da ta zakon bo uveljavljen, da se bo dalo izplačati za nazaj, da pa zdaj, ob aprilskem izplačilu plač, tega dodatka še ne bo možno izplačati, ker smo se zapletli v postopkovne zagate, ki jih nismo rešili v sedmih letih, zato pa jih bomo, upam, zdaj v nekaj dneh – oziroma upam, da jih boste zdaj rešili v nekaj dneh.

Priprava drugega paketa poteka. Dobili smo ogromno predlogov zdaj, po objavi prvega zakona. Nekaj sicer tudi že prej, predvsem pa, kot rečeno, po tem. Veliko predlogov je dobrih, ne moremo pa jih v obliki samo enostavnega amandmaja spraviti v ta zakon. Če predlagate, da se oprosti plačilo dohodnine na koncu leta – torej ne zamrzne za ta čas, ampak se oprosti plačilo dohodnine – vsem, ki bodo dobili ta temeljni dohodek oziroma dodatek, ne omogočite pa tega tistim, ki bodo v tem času delali in dobili plačo, potem boste naredili socialno krivico, težko krivico sto tisočim – toda tak amandma je, recimo, predlagan.

Še veliko tega je, česar ni treba, da je v tem paketu; veliko tega, kjer roki ne bodo potekli – vse je možno reševati brez nervoze, brez nočnih sej pri pripravi paketa številka 2. Ta zakon bo na žalost nadaljevanka in pripravili bomo tudi paket številka 3, v katerem boste morali kot zakonodajalci določiti izhodno strategijo za čas po tem, ko bo, upam, lahko vlada sprejela sklep, da je epidemije »tega in tega dne« konec. Za zdaj še ne vemo, kdaj bo ta čas, v tem trenutku tega ne ve nihče na svetu. Vedite pa, da bo točka preloma tisti dan, ko bo katerakoli državna institucija za certifikacijo cepiva v eni v razvitih držav patentirala cepivo in ko bodo proizvajalci naredili dovolj tega cepiva za množično uporabo. Tisti dan bo luč na koncu tunela popolna, borze bodo šle gor, položaj se bo začel vračati v normalno podobo. Do takrat pa tudi, če zajezimo ta val, ni nobenega jamstva, da se epidemija jeseni ne ponovi, zaradi tega je treba ob ukrepih, ki jih sprejemamo, vedeti tudi to, da ne vemo, koliko časa bo treba nekatere imeti v veljavi. Zaradi tega še enkrat pozivam, da tudi zaradi psihološkega učinka mnogo ljudi, sto tisoč, čaka na ta zakon. Zdaj je bilo nekaj zapletov. Niso bili vsi zaradi vas, tudi zaradi nas oziroma zaradi načina, po katerem izvršilna oblast sploh oblikuje zakonodajne predloge. Vse to se naknadno lahko popravlja in to zdaj urejamo. Takšnih zapletov pri pripravi drugega paketa ne bo več, vse to pa, kar zdaj mislite vložiti kot amandma, lahko mirno vložite ne še naslednji teden, ampak zagotovo pa ta mesec in prej kot zadnji teden v mesecu, ko boste imeli na mizi protikoronski paket številka 2.

Tudi mi bomo pripravili vrsto dodatkov; na primer glede ranljivih skupin, ki tukaj niso bile zajete, jih je pa sorazmerno malo in bo to možno reševati v drugem delu, v drugem poglavju, ne da bi bil kdorkoli kakorkoli oškodovan. Bistveno bolje se bo dalo narediti vse potrebno, saj bomo lahko ustrezno pretehtali tudi to, kar bo zdaj sprejeto.

Ne trdimo, da je vse suho zlato, ne trdimo, da znotraj vse te prepletenosti ni prav nobene morebitne napake, da manjka kakšna varovalka ali pa da je kakšna preveč. Zagotovo dva milijona ljudi, ki je to tako ali drugače spremljalo, ve več kot nekaj sto ljudi, ki je sodelovalo pri pripravi tega zakona, vendar je bila pri tem pomembna tudi hitrost. Upam, da bomo nekatere stvari s to hitrostjo, ki je postala precej relativna, vseeno lahko naknadno uredili brez tega, da bi nastalo veliko škode.

Naj na koncu spomnim še, da so pred natančno 30 leti v tej isti dvorani, ki še ni bila obnovljena, skorajda vsak dan potekale seje takratne slovenske skupščine, ki je imela še tri zbore, in se je takrat sprejemala osamosvojitvena zakonodaja. Ključne zakone smo takrat sprejeli z nekaj glasovi vladne večine na ta datum pred 30 leti, marca 1991. Tri mesece po plebiscitu takratna Slovenija, ki se je pripravljala na osamosvojitev, še ni imela sprejetega proračuna, čeprav ga je vlada predlagala že prejšnjo jesen, ker je takratna opozicija nagajala. Tako smo ključna sredstva za vse ukrepe osamosvojitve zagotovili šele aprila ter s težko muko nekatere stvari potem tudi izvedli. Kljub temu nam je uspelo.

Tisti, ki so takrat vlagali največ amandmajev na naše osamosvojitvene zakone, so po 20 letih sami predlagali, naj se dan slovenske samostojnosti dopolni tako, da se imenuje dan slovenske samostojnosti in enotnosti. Ni treba, da se ta zgodovina ponavlja. Vse, kar je vlada tukaj predlagala, je predlagala v dobri veri in ne da bi razmišljala, da smo najpametnejši, da vse vemo.

K sodelovanju smo povabili številne strokovnjake vseh političnih prepričanj in jih bomo tudi v prihodnje. Povabim vas, da tako delujete tudi tukaj  tem državnem zboru v času, ko ni nobenega notranjega sovražnika, ampak je ta samo zunanji. Kajti to, s čimer se svet spopada danes, je vse opisano v učbenikih biološke vojne – na tisoče jih je, na tisoče knjig je napisanih o tem. Postavljene so teoretske strukture za to, tudi za tako imenovano hibridno vojno, ki je delno prisotna glede na to, da se uporabljajo tudi nekateri instrumenti kibernetskega ogrožanja. Kljub temu pa nihče ni bil pripravljen na to. Številne mednarodne institucije so zaspale, instrumenti ne delujejo.

Edina omembe vredna pomoč, ki smo jo dobili doslej, je prišla iz nekaterih držav srednje Evrope, kljub temu da smo prosili vse. So države, ki so še v slabšem položaju, južno od nas. Tam nekateri nimajo niti sto tisoč zaščitnih mask, ko se epidemija širi. Trajalo bo nekaj časa, preden se bodo tudi ti mednarodni instrumenti vrnili v normalno delovanje.

Evropska komisija je nekatere ukrepe sprejela pravočasno, nekateri so pripravljeni. Evropski proračun za prihodnjih sedem let bo tam, kjer pogajanja še niso zaključena, popolnoma drugačen. Veliko sredstev bo na voljo za odpravo posledic epidemije. Kot država se bomo morali organizirati tako, da bomo lahko investirali oziroma uporabili sredstva v realnem času, ne tako kot smo to počeli doslej: z velikimi zamudami. Številna pravila, ki so veljala v evropskem merilu, že danes ne veljajo več. Pravila glede višine dovoljenih državnih pomoči, zadolževanja in tako naprej. Ustvarja se popolnoma nov okvir, ki pa še ni dorečen. In glede da to, da ne verjamem, da ste bili podrobneje obveščeni o teh ključnih razpravah, ki zdaj potekajo znotraj Evropske unije, je zelo pomembno, da prostor, ki smo se mu z veliko večino glasov na referendumu pridružili in z velikim veseljem peli evropsko himno leta 2004, deluje na način, ki bo dal ljudem upanje, da dejansko obstaja in da zna biti tudi solidaren. Zaradi tega se je Slovenija pridružila skupini držav, v kateri so Španija, Francija, Irska ter še nekatere znotraj evroobmočja in terja, da se za odpravo posledic epidemije koronavirusa izda obveznica, ki bo vsaj približno po enaki ceni zagotavljala sredstva za omilitev in za odpravo posledic te epidemije. In sicer bo po tej epidemiji Evropa še bolj razdeljena na sever in jug.

Razlike bodo še večje, zaupanje ljudi v evropske instrumente še manjše in usoda skupne valute, če ne še česa več, je zelo vprašljiva. Od tega, ali bomo uspeli vsaj približno zagotoviti tak ali pa podoben instrument za financiranje glavnih posledic epidemije, bo pretežno odvisno tudi, kakšna bo naša javnofinančna slika v prihodnje.

Če bomo zagotovili ta instrument, če bo vsaj jeseni na voljo cepivo, tako kot je zadnja napoved Evropske komisije, potem lahko dokaj optimistično pričakujamo, da bodo javnofinančne posledice te epidemije razporejene na naslednjih 20 ali 25 let, in da morda čez nekaj let tega z vidika kakovosti življenja, blaginje in podobnega sploh ne bomo več občutili. Če se to ne bo zgodilo, se bomo vrnili v čas pred dvajsetimi leti, ko smo bili še izven Evropske unije, tudi če bomo formalno še znotraj, in kjer bomo morali skrbeti predvsem sami zase ter je veliko vprašanje, če bomo še lahko uporabljali skupno valuto.

Tako resne so te stvari. Ta epidemija vpliva tudi na siceršnje mednarodne odnose in, lahko rečemo, razporeditve geostrateške moči po svetu, vse to ima na koncu tudi makroekonomske in mikroekonomske posledice in zaradi tega vas pozivam, da daste vladi vsaj malo prostora za to, da se ukvarja tudi s temi vsebinami, da v prihodnje, če se le da, zagotovite delovanje Državnega zbora.

Slovenska ustava predvideva tudi druge možnosti za takšen položaj. Vlada je o tem razpravljala in se je odločila, da ne predlaga prenosa pooblastil z Državnega zbora na vlado po tistem členu Ustave, ki to omogoča. Seveda pa mora biti Državni zbor za to učinkovit, ker če ni, če se ne bo možno sestajati na daljavo, če je samo nekdo od nas jutri testiran kot pozitiven, potem morate vsi v izolacijo in država bo brez možnosti odločanja v realnem času v razmerah, ki vsaj še nekaj tednov ne bodo lažje, ampak bodo težje od tega, kar doživljamo danes. Zato je to izjemno pomembno.

Ravno tako kot ta zakon, ki je pred vami, je pomemben tudi zakon o spremembi Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, da ne bo treba čakati v nedogled, tedne, da se neki zakon uveljavi. In enako pomemben je tudi sprejem vašega poslovnika. Kajti če se Državni zbor ne more sestati in pooblastila niso prenesena in vlada tega ni predlagala, potem bomo dobili nekakšen vakuum, kjer ne bo nekoga, ki bi lahko ukrepal v realnem času, samo pravniki bodo pisali strokovna mnenja, na koncu pa bo škoda za vse.

Še enkrat apeliram na vse, tudi na opozicijo. Večino časa, kar sem bil v tem državnem zboru, sem bil v opoziciji. Vem, kako je, če predlagaš amandmaje, pa je vse zavrnjeno. Za drugi paket obljubljam, da bomo kar najbolj dovzetni za sodelovanje: vse, kar bo smiselno, kar ne bo podiralo strukture, kar bo reševalo problem, kot ste dejali, konkretnih ranljivih skupin, bomo v ta zakon zajeli, saj bi bilo nepravično, če bi kogarkoli izpustili.
Hvala lepa.