Katere ukrepe ste sprejeli za spopad z boleznijo Covid-19 po tem, ko ste postali predsednik vlade?

Vlado smo prevzeli v položaju, ko za spopad z epidemijo ni bilo pripravljenih nobenih ukrepov. Vsako odredbo, vsak odlok, vsak sklep smo napisali od prve črke dalje, kar je pomenilo dodatne napore, ki jih je bilo treba vložiti v spopad s tem zahrbtnim virusom. Pri sprejemanju ukrepov smo upoštevali navodila zdravniške stroke, obenem pa smo sledili dogodkom v naši soseščini, pa tudi v drugih državah, ki so se z epidemijo virusa soočile pred nami. Tako smo takoj sprejeli odlok o začasni prepovedi prodaje blaga in storitev potrošnikom, s čimer smo dovolili zgolj odprtje živilskih in drugih nujnih storitvenih dejavnosti (pošte, lekarne, bencinski servisi, banke, kmetijske prodajalne), za vse ostale nastanitvene, gostinske, wellness, športnorekreacijske, kinematografske, kulturne, frizerske, kozmetične in pedikerske storitve, kot tudi storitve iger na srečo in druge podobne dejavnosti pa odredili zaprtje.

Razporedili smo zdravnike brez licence, sprejeli smo zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami, prepovedali smo opravljanje zračnih prevozov v Republiki Sloveniji, razen nekaterih izjem. Zaprli smo vzgojno izobraževalne ustanove, tako da se tudi študijski proces v tem trenutku izvaja na daljavo. Tako bo vse dokler bo nevarnost širjenja okužbe trajala. Sprejeli smo predlog zakona o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev, omejili smo vstope v Republiko Slovenijo iz Italijanske republike, uvedli kontrolne točke na meji z Avstrijo. Prepovedali smo gibanje izven občine prebivališča ter zbiranja ljudi na javnih shodih in javnih prireditvah ter drugih dogodkih na javnih krajih v Republiki Sloveniji.

Ker se zavedamo socialnih in ekonomskih posledic, ki jih ima imajo ukrepi na življenja prebivalstva – soočamo se vendarle z vsesplošno omejitvijo javnega dela in življenja – smo sprejeli protikorona zakonski paket, ki vsebuje ukrepe za ohranjanje delovnih mest, izboljšanje socialnega položaja ljudi, za pomoč samozaposlenim, za ohranitev delovanja podjetij, za izboljšanje likvidnosti podjetij in pomoč znanstveno raziskovalnim projektom za boj z epidemijo ter smernice za ukrepe, ki bodo v pomoč kmetijstvu. Temu paketu bodo sledili tudi drugi, vsi z namenom, da bi življenje po bitki s koronavirusom čimprej steklo v ustaljene tirnice. Ker so razsežnosti krize resnično velike in imajo lahko velike in usodne učinke na koherentnost EU ter ekonomske in monetarne unije, je Slovenija tudi podprla pobudo za skupni dolžniški inštrument.

Kako se Slovenija spopada s pomanjkanjem zaščitne in medicinske opreme, če seveda obstaja pomanjkanje te opreme?

Tako kot druge države, ki sedaj na vse pretege iščejo medicinsko opremo po svetu, katere produkcija pa je v večini skoncentirana na Kitajskem, smo tudi mi takoj po imenovanju pristopili k iskanju le – te in delamo vse, kar je v človeških močeh, da to opremo zagotovimo. Sedaj tudi ne mine dan, da v Slovenijo ne bi prišla vsaj ena večja pošiljka. Naj na tem mestu izkoristim priložnost in se zahvalim za pomoč Češki, ki nam je pomagala ne le pri zaščitni opremi, temveč tudi pri repatriaciji naših državljanov. Torej ta človeška solidarnost in meddržavna solidarnost je v tej krizi na preizkušnji in vesel sem, da vidim, da neka osnovna človečnost zmaguje.

Žal pa določenih artiklov najvišje stopnje zaščite v tem trenutku enostavno ni mogoče dobiti nikjer. Februarja, ko je bilo tega na trgu še dovolj, pa s slovenske strani tega ni nihče kupoval. Še več, naš predhodnik je javno govoril, da ustvarjamo paniko in tudi zelo očitno nasprotoval zdravniški stroki.

Da si boste morda še lažje predstavljali situacijo z zaščitno opremo v svetu: podpredsednik ZDA se je preko družbenega omrežja twitter osebno zahvalil za donacijo 5000 zaščitnih mask. Pomislite: za 5000, v državi s 327 milijonov prebivalcev!

Sam sem pozval k pospešitvi postopkov in dobave v sklopu skupnega naročila nujne medicinske in zaščitne opreme na ravni EU. Verjamem, da je ta koordinacija sedaj stekla in da bomo tudi po tej poti vse države prišle do dodatne opreme, ki jo nujno potrebujemo.

Poznamo primere, ko so bile obrazne maske, namenjene v Italijo, zaustavljene v nekaterih državah članicah EU (npr. v Nemčiji). Ga. Lagarde se je zelo pozno odzvala s podporo v krizi. Včeraj pa se je zdelo, da si je evroskupina premislila glede davčne prilagodljivosti, zlasti za Italijo. Kaj menite o pomanjkanju evropske solidarnosti do Italije?

Ne samo na nacionalni ravni, temveč tudi na evropski ravni je potrebno odločno, usklajeno in celovito ukrepanje. V institucionalnem smislu so šibkosti očitne tako na nacionalnih kot na nadnacionalnih ravneh, na kar sem opozoril tudi na zadnjem zasedanju Evropskega sveta. Opozoril sem na šibke zmožnosti predvidevanja v institucijah, ki razpolagajo z informacijami in znanjem, in sicer je na mestu vprašanje, zakaj je Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo razglasila tako pozno in kako je mogoče, da je bila v januarju in februarju OZN tako tiho in zakaj ni bilo, vsaj ne dovolj zgodaj, nekega opozorila s strani naših strokovnjakov, institucij, raziskovalcev. Imeli smo težave s prepočasno odzivnostjo, slabim pretokom informacij med državami, slabo koordinacijo in, kar je še posebej očitno, veliko premajhne količine zalog kritično pomembnih zaščitnih sredstev in medicinske opreme. Izjemnega pomena je strateški vidik zaščitne opreme. V tej krizni situaciji je bila zaščitna oprema primarnega pomena, tako kot to v stanju vojne velja za municijo.

Je pa ta situacija glede pomanjkanja zaščitne opreme lahko šola za nas vse – torej, da se situacija, ko bodo proizvodne kapacitete skoncentrirane samo v enem delu sveta, ne ponovi.

Tudi druge pomanjkljivosti, ki se kažejo na ravni EU in jih imamo kot celota, si moramo na skupni ravni priznati in storiti vse, da jih nemudoma odpravimo. Naj ne bo razumljeno narobe: ne potrebujemo novih institucij, potrebujemo pa bolj prožno delovanje in boljšo koordinacijo.

In čeprav imamo na eni strani plemenite poteze držav, omenil sem našo izkušnjo s Češko, se na drugi strani znotraj družine evropskih narodov in držav dogajajo tudi primeri egoističnega ravnanja. Z državami, ki so pod posebno hudim pritiskom krize, pa je še zlasti potrebno biti solidaren. Upam, da bo v prihodnosti, ko bomo pogledali nazaj in analizirali naš spopad s koronavirusom, mogoče opaziti več pozitivnih dejanj kot negativnih.

Izjemnega pomena je tudi vloga evropskih institucij. Ocenjujem, da je Evropska centralna banka kar hitro stopnjevala svoje ukrepe, ki so sedaj videti ustrezni glede na velikost izziva, tako da pozdravljamo T. i. urgentni pandemični program. Vendar zgolj ukrepanje monetarne oblasti nikakor ni zadostno. Potrebno je storiti korenit korak naprej v smislu vzajemnosti in odločnosti ravnanja, ki ustrezno velikosti in specifikam izziva, kot je na primer skupni dolžniški instrument. V normalnih razmerah in načelno sem močno proti temu, da tisti, ki jim je bolje, avtomatično podpirajo vse ostale. Toda zaradi okoliščin, v katerih smo v povezavi s pandemijo, bi sprejem takšnega instrumenta pomenil tudi močan signal enotnosti in solidarnosti.

Migranti, ki še vedno potujejo po balkanski poti, so lahko resna težava, ne samo iz varnostnih, ampak zdaj tudi iz zdravstvenih razlogov, saj nihče ne preverja njihovega zdravstvenega stanja v zvezi z boleznijo covid-19. Katere ukrepe nameravate sprejeti za zaprtje ali večji nadzor nad potjo? Mislite, da Evropska unija naredi dovolj za nadzorovanje migracijskih tokov?

Drži, balkanska migrantska pot je ponovno aktivna – sicer popolnoma nikoli ni zamrla – in v zadnjih mesecih se ponovno povečuje tudi število nezakonitih prehodov naše južne meje. V preteklosti smo tudi že bili soočeni s poročanji o tem, da so ilegalni migranti, ki so pripotovali v Evropo po balkanski poti, poleg tega, da je bilo med njimi kar nekaj posameznikov, ki so izvedli teroristična dejanja, s sabo prinesli tudi bolezni, ki so v Evropi že vrsto let izkoreninjene. Tudi slovenski policisti, ki delajo ob meji in jo varujejo, so, na primer, v preteklih letih obolevali za garjami in drugimi boleznimi. Problematično je seveda tudi, da ilegalni migranti, ki za azil zaprosijo v naši državi, azilne domove zapuščajo in potujejo naprej v druge evropske države, to pa pomeni, da lahko z morebitno boleznijo okužijo vse, s katerimi so bili v stiku.

Zavedamo se, da naša južna meja ni le meja med dvema državama, temveč da gre za tudi zunanjo mejo EU oziroma schengensko mejo. Naša odgovornost, da to mejo ustrezno varujemo, je tudi zaradi tega dejstva toliko večja. Prav zato v tem trenutku poteka široka razprava o aktivaciji ustreznega zakonskega člena, ki potrebuje dvotretjinsko podporo v parlamentu, da bi vojska dobila dodatna pooblastila za varovanje naše južne meje. V načrtu imamo tudi ustrezno prenovo azilne zakonodaje, ki bo onemogočila zlorabo azilnih postopkov. Vlada, ki jo vodim, bo torej naredila, kar bo nujno potrebno, za preprečevanje nelegalnih migracij in nezakonitih prehodov meje.

V boj proti krizi, ki jo je povzročil koronavirus, države članice ukrepajo brez kakršne koli koordinacije EU. Menite, da bo EU postala močnejša in bolj povezana ali je to konec EU, kot jo poznamo, po izrednih zdravstvenih razmerah?

Mislim, da je po začetnem podcenjevanju, počasni reakciji in res ne najboljši koordinaciji s strani institucij EU vendarle v zadnjih dneh prišlo do boljše koordinacije in do skupnega prizadevanja za še bolj usklajeno delovanje. Kriza, ki nas je zadela, je zelo resen preizkus zmožnosti našega skupnega, usklajenega delovanja in sodelovanja. Je izziv in priložnost, da iz krize pridemo bolj povezani, z več čuta odgovornosti drug za drugega, s poglobljenim čutom medsebojne empatije, z jasnejšo zavestjo povezanosti v skupni usodi in sodelovanju za dobrobit nas vseh, vseh naših držav in narodov in celotne Evrope, v kateri naj meddržavne odnose usmerja zavest skupne naloge v korist vseh bolj kot pa osredotočenost zgolj na transakcijske vidike odnosov. Če pa na ta izziv ne bomo zmogli odgovoriti na tak način, bo pa to lahko usodno vplivalo na njeno nadaljnjo notranjo koherentnost, s tem pa tudi na njeno enotnost in moč. Dejstvo pa je tudi, da se mora vsaka država, ki je v tej krizi soočena tudi s tem, kako zmogljiv bo njen zdravstveni sistem, odvisna tudi od lastnih ukrepov in torej ne more čakati zgolj na skupen odziv EU.