Skoči do osrednje vsebine

Otvoritev sodnega leta 2020

Ministrica za pravosodje Andreja Katič se je danes udeležila slovesnosti ob otvoritvi sodnega leta 2020. Tradicionalni dogodek, ki je namenjen predstavitvi rezultatov dela sodišč v preteklem letu in napovedi nadaljnjih prioritet, je potekal na Vrhovnem sodišču. Zbrane sta uvodoma nagovorila predsednik Vrhovnega sodišča mag. Damjan Florjančič in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Sledili so nagovori predsednika Ustavnega sodišča prof. dr. Rajka Kneza, predsednika Sodnega sveta dr. Erika Kerševana, generalnega državnega tožilca Drage Šketa, generalnega državnega odvetnika mag. Jurija Groznika, predsednika Odvetniške zbornice Slovenije mag. Romana Završka in pravosodne ministrice Andreje Katič.

V nadaljevanju objavljamo celotni govor ministrice za pravosodje Andreje Katič (velja govorjena beseda!):

»Spoštovani,

otvoritev sodnega leta je priložnost, ob kateri predvsem vrh sodne veje oblasti javnosti predstavi ključne prioritete sodstva in sodne uprave za tekoče leto.

Ker se na tem mestu zvrstimo različni govorniki, si seveda izmenjamo tudi poglede na to, kje sta danes sodstvo in pravosodje, o stanju razvoja sodne in pravosodne uprave, o ciljih za prihodnje in načinih, kako lahko vsak od nas prispeva, da to tja pridemo.

Cilj je vendarle skupen – okrepiti varstvo človekovih pravic ter vladavino prava.

O tem imamo lahko različne poglede, ključno pa je, da se o njih pogovarjamo, iščemo konsenz in priložnosti, kjer lahko skozi soočenje razlik pridemo do morda boljše rešitve, o kateri nihče od nas do tedaj ni razmišljal.

Vendar že pogled na današnji nabor govorcev pokaže, da je ta forum ne le velik, temveč tudi raznolik – v pogledih, interesih, pristojnostih in marsičem drugem.

V obdobju mojega mandata smo se mnogokrat sestali, velikokrat zaradi reševanja aktualnih problemov, povezanih s prostorsko stisko, potrebnimi spremembami zakonodaje ter ostalimi pogoji dela.

Pogosto, morda prepogosto, smo govorili zlasti o tem, kje drug pri drugemu vidimo rezerve ali potrebe po dodatnem naporu.

Seveda je bila pogosto tudi priložnost za samorefleksijo, za priznanje, da bi marsikaj lahko bilo drugače in bolje.

So projekti, ki so ob ustreznem posluhu izvedljivi na kratek rok, nekateri na srednji rok, drugi pa presegajo obdobje enega ministrskega mandata.

Eden takšnih je gotovo tudi projekt Nove sodne stavbe, kjer smo želeli nadaljevati s tistimi aktivnostmi, ki privedejo do točke »brez povratka« - začetek investicije, ki ni majhen zalogaj, posebej ne za proračun ministrstva.

Prepričana sem, da nisem edina ministrica, ki pritrjuje ugotovitvam, da je projekt potreben.

Vendar pa hkrati tudi nisem edina ministrica, ki je že zgolj ob omembi tega projekta soočena z očitki o tem, da manjka sredstev za šole, vrtce, dome za oskrbo in nego, za neprofitna stanovanja in tako naprej.

Nič od tega ni povsem v mojih rokah, saj pri končnih odločevalcih včasih manjka podpora za realizacijo tistega, kar sicer v besedah podpirajo.

V preteklosti so že bili vloženi napori in verjamem, da lahko ob vztrajanju na eni idejni rešitvi, ne na dveh ali treh, kot v preteklosti, projekt dobi zalet – ker ga potrebujemo.

Na ministrstvu trenutno vztrajamo pri uvrstitvi projekta v Državni program razvojnih politik, ki bo v prihodnje lahko podlaga za pogovore o zagotovitvi potrebnih sredstev, zelo pozorni pa bomo tudi na umestitev projekta v vseh druge strateške dokumente.

Nekoliko bolj oprijemljive so načrtovane spremembe zakonodaje, vezane tako na optimizacijo sodne mreže kot tudi na druga vprašanja sodne uprave, ki jim morajo nujno slediti tudi spremembe v tožilski organizacijski zakonodaji…in širše.

Rešitve so pripravljene, ravno prejšnji teden smo opravili široko razpravo o njih, ki je izkazala odličen potencial za potrebne popravke.

Vendar zakonske spremembe, kakršnekoli že bodo, same na sebi ne bodo prinesle napredka.

Še tako iskrene in na videz jasne zakonske spremembe se v praksi včasih izjalovijo.

V mislih imam spremembo Zakona o sodiščih iz leta 2015, v delu, ki je želel dati predsednikom sodišč potrebna upravljavska orodja za boljšo izrabo sodniškega kadra in obvladovanje pripada.

Danes smo soočeni s primeri, kjer so razporeditve trajale dlje kot je bilo zakonsko predvideno.

Razumem, da obstajajo različna tolmačenja te rešitve, in da je vprašanje odprto tudi še na Vrhovnem sodišču.

Vendar pa se dogajajo razveljavitve sodb na prvi stopnji, in to iz procesnih razlogov.

Ponovljeno sojenje, izgubljeni čas, ravno nasprotno od tega, kar se je želelo doseči leta 2015.

Spomnim naj, da smo problematiko skupaj s siceršnjim vprašanjem dodelitve sodnic in sodnikov želeli nasloviti v okviru pripravljenega paketa sodniške zakonodaje, vendar za naprej.

Žal bo ta rešitev morala počakati, vmes pa bo potrebno spremljati razvoj sodne prakse in se obsežnosti problema primerno odzvati.

Naj zaključim pozitivno: Načrtovane in pripravljene spremembe zakonodaje so dobre, tu bo v prihodnosti gotovo potrebno storiti velik korak dalje.

Moja ekipa je bila en del tega premika, žal nam stvari ni uspelo pripeljati do konca.

Strinjam se, da bo tudi na področju zagotavljanja prostorskih pogojev potrebno storiti še marsikaj, ravno tako se bo enkrat potrebno usesti za skupno mizo glede plačnega sistema v sodstvu.

To ni poslavljanje, saj verjamem, da lahko v prihodnjih nekaj tednih, morda mesecih, storimo na paketu sprememb sodniške zakonodaje še marsikaj dobrega skupaj, da mojemu nasledniku pustimo kar se da malo izgovorov za to, da ne bi nadaljeval dela tam, kjer bomo mi ostali.

Zato sem vesela, da z delom na tem paketu nadaljujemo že v prihodnjem tednu, prav tako pa se nam v maju obeta tudi posvet na temo izhodišč za spremembo Ustave v delu imenovanja sodnikov.

Četudi je v mojem nagovoru nekaj grenkobe, pa naj na koncu vendarle izpostavim, da sem prepričana, da bo sodstvo vsemu temu navkljub še naprej izboljševalo rezultate delovanja, se odpiralo javnosti, kot družbeni podsistem na marsikaterem področju oralo ledino in razvijalo kritično samorefleksijo.

To kažejo tudi poudarki letošnje otvoritve sodnega leta, ki naslavljajo ključne izzive slovenskega sodstva.

Brez tega ni mogoče izpolnjevati sodniškega poslanstva, ki je nedvomno eno najbolj plemenitih v družbi.

Hvala.«

 

 

Iskalnik