Skoči do osrednje vsebine

Ministrica Katič: "Vsaka žrtev je preveč. In te so med nami. So otroci, to najbolj boli. So tudi naše prijateljice, znanke, sorodnice, hčerke ... In res, ne gre vedno le za ženske, med žrtvami so tudi fantje, moški."

Danes je bila v Državnem zboru javna predstavitev mnenj o Predlogu zakona o dopolnitvi Kazenskega zakonika (KZ-1F), ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožefom Horvatom.

V nadaljevanju objavljamo besedilo nagovora ministrice za pravosodje Andreje Katič. Velja govorjena beseda!  

"Spoštovane poslanke in poslanci,

spoštovani predstavniki strokovne javnosti,

spoštovani ostali navzoči!

Kazenski zakonik RS v 19. Poglavju določa kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost.

Govorimo o členih od 170. do 176., in kaznivih dejanjih:

- posilstvo

- spolno nasilje

- spolna zloraba mladoletne osebe

- spolni napad, nad osebo mlajšo od 15 let

- pridobivanje oseb, mlajših od 15 let za spolne namene

- kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja

- zloraba prostitucije

- prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva.

Verjamem in pričakujem, da se bomo danes v razpravi dotaknili širše problematike, ne le zgolj predloga spremembe prvega odstavka 95. Člena, da med kazniva dejanja, kjer kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata, uvrstimo vsa prej našteta kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost.

Vlada Republike Slovenije kot tudi Ministrstvo za pravosodje in jaz osebno podpiramo vsakršna prizadevanja, ki so usmerjena v izboljšanje položaja žrtev kaznivih dejanj na splošno in še posebej v zvezi s kaznivimi dejanji zoper spolno nedotakljivost.

Spolnost in spolna nedotakljivost je – žal – v veliki meri še vedno tabu v slovenski družbi.

Zato sem podprla predlog javne predstavitve mnenj.  In zato smo predlagali dodatna vprašanja, na katera naj da odgovore ali vsaj smer iskanja rešitev  tudi današnja razprava. Ki je pa le ena v nizu mnogih, ki jih bomo še morali opraviti, da bomo ženske, ki smo največkrat žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, izborile še eno pomembno bitko:

- enakost med ženskami in moškimi ter

- preprečevanje nasilja tako, da se spodbuja vzajemno spoštovanje in postavlja pod vprašaj spolne stereotipe.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da na Ministrstvu za pravosodje tematiki nasilja posvečamo posebno pozornost. Z vidika pravosodja in pravnega reda je namreč pomembno, da je zakonodaja glede tovrstnih občutljivih in hkrati nesprejemljivih in zavržnih dejanj nedvoumna in jasna. V javnosti je, kot gotovo pomnite, završalo v začetku letošnjega leta, ko so mediji poročali o primeru posilstva, ki ga je obravnavalo koprsko višje sodišče. Ne glede na to, da navedeni primer ni ravno najbolj primeren za začetek debate, ki se je na njegovi podlagi odvila, pa je razprava o tej pomembni tematiki NUJNO potrebna. 

Kot vam je že znano, pripravljamo spremembe in dopolnitve Kazenskega zakonika. Ob tem zastavljamo vprašanje - ali je slovenski model spolnega kazenskega prava sploh še primeren? Izkazalo se je namreč, da model prisile, kot zaenkrat velja, spregleda celo vrsto potencialnih situacij, do katerih lahko pride v posameznih primerih.

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je pripravil Empirično študijo reprezentativnega vzorca pravosodne prakse v zvezi s kaznivim dejanjem  posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe s pregledom možnih modelov novih zakonskih rešitev.  V okviru študije je bila analizirana praksa državnih tožilstev in sodišč zadnjih treh let. Ugotovljeno je bilo, da iz veljavnega zakonskega modela prisile izpadejo primeri,

- ko pride do odnosa brez privolitve ali celo proti volji žrtve, a brez uporabe prisile oziroma z nezadostno intenziteto prisile – denimo, ko storilec ravna hitro in izrabi presenečenje žrtve,

- ali ko se žrtev iz različnih razlogov fizično ne upira ali se ne upira dovolj resno in aktivno.

Naj omenim le par primerov iz tožilske in sodne prakse:

»Oškodovanka je med spolnim odnosom sicer večkrat dejala osumljenemu, da naj s spolnim odnosom preneha, prav tako je navedla, da osumljeni do nje ni bil nasilen ter da zoper njo ni uporabil nobene sile ali grožnje. Tako ugotavljam, da niso podani elementi kaznivega dejanja posilstva. (Sklep o zavrženju – ODT LJ)

»Oškodovanka ni povedala, da bi se osumljencu aktivno upirala na način, da bi se ga otepala z rokami ali nogami ter ga na ta način vsaj poskušala odvrniti od tega, da bi z njo spolno občeval. [….] Posilstvo je grob in brezobziren akt nasilja, do katerega pride, ker se žrtev upira in noče spolnega občevanja, ker se brani na vse možne načine. Zato pasivno trpljenje oziroma preslab upor lahko storilca zavede, da naj bi šlo za prikrit pristanek.« (Sklep o zavrženju – ODT LJ)

»Odpor oškodovanke, ki se je po njenih navedba kazal v besedah: »NE, NE«, ni mogoče šteti kot resni odpor, ki je nujen, da se dejanje storilca šteje kot kaznivo dejanje posilstva (Sklep o zavrženju - ODT LJ).

»Objektivno nemogoče si je zamisliti, da bi se inteligentna, odrasla, izkušena ženska v znanem okolju, kjer so v bližini tudi drugi ljudje, obdolženega zgolj zato, ker jo je odrinil s komolcem, da se je ulegla in ji grobo ukazal, naj leži in miži oz. da naj bo tiho, tako prestrašila, da je okamenela in dopustila, da je z njo proti njeni volji ves čas spolno občeval in izvajal še druga spolna dejanja (Sklep o ustavitvi postopka – OKROŽNO SO LJ)

V sedanji ureditvi vprašanje soglasja ni izrecno ali neposredno izpostavljeno.

Predvsem tožilstva - kot je razvidno iz opisanih primerov - se pogosto ukvarjajo s konceptom “zadostne sile”, ki zmore streti upor žrtve, na drugi strani pa z  “zadostnim odporom” žrtve proti ravnanju storilca, ki naj izkaže resnost žrtvinega nesoglasja. In relativno pogosto zavržejo ovadbe za dejanja, za katera menijo, da domnevni storilec ni uporabil dovoljšnje sile. Še pogosteje kot z intenziteto sile, ki je bila uporabljena, se tožilstva in delno tudi sodišča ukvarjajo z intenziteto obrambnega ravnanja domnevnih žrtev kaznivih dejanj. Ali je bilo upiranje in za njim stoječe nesoglasja domnevnemu storilcu sploh razumljivo; mestoma se stereotipno ugotavlja, ali je vedenje domnevne žrtve skladno s pričakovanji, kako naj bi se žrtev vedla.

Glede zastaranja - med analiziranimi primeri zavrženj na ravni tožilstva ni bilo primera, enako velja za odločbe sodišč. Ugotovljeno je  tudi, da sodišča praktično ne posegajo po zgornji polovici zagroženih sankcij, najvišja izrečena je bila 6 let. Delež pogojnih obsodb je relativno velik. Tudi pogled čez mejo pokaže, da se v vse več državah opušča model prisile in se ga nadomešča z drugimi modeli, s ciljem bolje zavarovati spolno avtonomijo posameznika. In izkušnje iz tujih pravnih okolij, kjer so reformo že opravili, kažejo, da gre za temo, ki ljudi izrazito mobilizira in poralizira. Tudi zato je pomembno, da si prizadevamo za ohranjanje strokovne razprave in ustrezne informiranosti.

Kot sem že večkrat javno povedala, se osebno zavzemam za uveljavitev modela soglasja, ki terja partnerjevo jasno soglasje k spolnemu aktu in kot kaznivo opredeljuje vsako spolno ravnanje brez nedvomnega soglasja obeh partnerjev. Sila in grožnja nista več nujni pogoj za obstoj kaznivega dejanja, temveč postaneta kvalifikatorni okoliščini.

Delovna skupine za pripravo sprememb in dopolnitev Kazenskega zakonika se je oktobra letos že prvič sestala. Prav tako smo se v zvezi z navedeno tematiko že nekajkrat srečali s predstavniki nevladnih organizacij. Delovna skupina se bo ponovno sestala v ponedeljek prihodnji teden.

Sestanek bo namenjen razpravi o ugotovitvah na podlagi izvedene Empirične študije, predvsem predstavitvi in ovrednotenju možnih modelov za noveliranje poglavja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ter o potrebnih spremembah obravnavanih kaznivih dejanj v smeri ustreznega modela soglasja.

Ob tem želim izpostaviti še pomen Istanbulske konvencije oziroma Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Naš cilj je, da bi z novelo Kazenskega zakonika pripravili tudi predloge za spremembe, ki so potrebne za odpravo tistih pridržkov Republike Slovenije h konvenciji, ki se nanašajo na delokrog Ministrstva za pravosodje. Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in na njej temelječa Istanbulska konvencija namreč postavljata zahtevo, da države podpisnice v svoje inkriminacije na tak ali drugačen način pomembno vključijo vprašanje soglasja. 

Tudi na zasedanju Sveta Evropske unije za pravosodje in notranje zadeve pretekli teden v Bruslju sem posebej pozvala vse države k ratifikaciji Istanbulske konvencije ter v luči odprave pridržkov napovedala spremembo kazenske zakonodaje KD posilstva v smeri uveljavitve modela soglasja.

Naj omenim tudi, da se je naša državna sekretarka dr. Švarc Pipan v začetku tega meseca v Ženevi udeležila zagovora Tretjega nacionalnega poročila Republike Slovenije za Univerzalni periodični pregled (UPR), ki je mehanizem Sveta OZN za človekove pravice.

Slovenija je tudi v okviru Univerzalnega periodičnega pregleda dobila priporočila, da zamenja model prisile z modelom soglasja. Dovolite, da na kratko omenim tudi številna prizadevanja, ki so usmerjena v izboljšanje položaja žrtev kaznivih dejanj na splošno in še posebej v zvezi s kaznivimi dejanji zoper spolno nedotakljivost. Konec marca letos je Državni zbor po predlogu vlade potrdil novelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N), katere osnovni cilj je bila implementacija t. i. Direktive o žrtvah.

Z novelo ZKP-N se na področju žrtev uveljavlja kar nekaj sprememb, ki žrtev postavljajo v ospredje postopka. Rešitve so v praksi zaživele 20. oktobra. S to novelo je bil torej narejen pomemben korak naprej prav v smeri zaščite žrtev. Ministrstvo za pravosodje je skupaj z Ministrstvom za notranje zadeve in Policijo v oktobru izdalo tudi pregledno zloženko glede pravic žrtev kaznivih dejanj. Ocenjujemo namreč, da osveščanje žrtev ter ustrezen celovit odziv in pomoč pristojnih organov, vključno s sodišči, lahko pripomore k spodbujanju prijav spolnih kaznivih dejanj in pregonu storilcev.

Pomemben vidik pri krepitvi pravic mladoletnih žrtev spolnega nasilja je tudi projekt »Hiša za otroke«, glede katerega na Ministrstvu za pravosodje potekajo številne aktivnosti.

Povod današnje javne predstavitve mnenj je predlog sprememb Kazenskega zakonika, ki ga je v zakonodajni postopek vložila PS NSi. Predlagana novela Kazenskega zakonika predlaga nezastarljivost prej omenjenih KD zoper spolno nedotakljivost. Menim, da podaljšanje zastaralnih rokov s sedanjih 20 ali 30 let samo po sebi ne bo prispevalo k izboljšanju položaja žrtve, prav tako pa ne bo rešilo vprašanja dokazovanja, saj možnost dokazovanja kaznivega dejanja s potekom časa vse bolj upada. Nekatera dejstva je po preteku več let vse težje oziroma celo nemogoče dokazovati. S tem pa se lahko povečuje možnost sodnih zmot in posledično zmanjšuje pravna varnost. Menim, da bi moral biti naš cilj »spodbuda žrtvam, da kaznivo dejanje čimprej prijavijo«.

Ob tem je treba pojasniti, da sta zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni instituta kazenskega prava, ki ju poznajo zakonodaje vseh držav članic Evropske unije. Razlogi za tak institut so predvsem v tem, da kazen, izrečena oziroma izvršena za kaznivo dejanje po preteku dolgega časovnega obdobja, nima več posebnega preventivnega učinka.

Veljavni Kazenski zakonik v 90. členu določa roke za zastaranje kazenskega pregona.

Ti začnejo teči od storitve kaznivega dejanja, njihova dolžina pa je vezana na različne dolžine kazni zapora, ki se smejo izreči za kazniva dejanja.

Roki za zastaranje kazenskega pregona so bili z uveljavitvijo novega Kazenskega zakonika leta 2008 občutno podaljšani in sicer so bili določeni v še enkrat daljšem trajanju kot prej:

  • tako je na primer kazenski pregon za temeljno obliko kaznivega dejanja posilstva pred uveljavitvijo KZ-1 zastaral v 10 letih od storitve dejanja, po uveljavitvi KZ-1 leta 2008 pa je ta zastaralni rok 20 let, za najhujšo obliko je 30 let;
  • enako je podaljšan tudi rok za zastaranje pregona v zvezi s spolnim napadom na osebo, mlajšo od 15 let – razlika pa je ta, da bo v primeru mladoletne žrtve zastaralni rok začel teči šele ob njeni polnoletnosti.

To v praksi pomeni, da bo kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, zastaralo pri starosti žrtve 38 let (op. – 18 let plus 20 let), oz. pri najhujši obliki - 30 let, torej pri starosti žrtve 48 let.

Od rokov za zastaranje kazenskega pregona pa je treba ločiti roke za zastaranje izvršitve kazni, ki so določeni v 92. členu KZ-1. Njihova dolžina je odvisna od dolžine izrečene kazni zapora v konkretnem primeru, teči pa začnejo s pravnomočnostjo obsodilne sodbe. Tudi ti roki so bili že občutno podaljšani in sicer z novelo KZ-1B leta 2012, v še enkrat daljšem trajanju glede na prejšnjo ureditev.

Sprememb oziroma dopolnitev Kazenskega zakonika se ne gre lotevati na hitro, parcialno in brez premisleka, saj lahko to v pravni sistem vnese negotovost.

Kot sem dejala, delovna skupina preučuje poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost prav z vidika pomislekov, ali je model prisile v zvezi s kaznivim dejanjem posilstva  še ustrezen.

V okviru načrtovanih sprememb bo delovna skupina preučila tudi primernost določenih zastaralnih rokov.

Podrobnejša predstavitev omenjene študije, ki so ji pripravljalci - po najpogosteje omenjenim besedam v tožilskih in sodnih odločitvah  - nadeli naslov “Sila, objektivno sposobna streti odpor” .... bo pokazala razkorak med teorijo in tožilsko oz. sodno prakso. In verjamem, da bo pripomogla k večjemu razumevanju našega boja tudi med pravnimi strokovnjaki, ki menijo, da spremembe niso potrebne.In če se dotaknem krute zabeležene ali ocenjene statistike števila žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ... menim, da mi ni potrebno govoriti o številkah.

Vsaka žrtev je preveč. In te so med nami. So otroci, to najbolj boli. So tudi naše prijateljice, znanke, sorodnice, hčerke ...  In res, ne gre vedno le za ženske, med žrtvami so tudi fantje, moški.  In preteklo je že veliko časa in vsako leto se številkam prištevajo nove žrtve in razen manjših sprememb je definicija kaznivega dejanja posilstva enaka že od KZ SRS leta 1977.

Nedvoumno je, tudi v pravni stroki pripoznano, da model prisile, nekaterih primerov ne naslavlja...

Ali so kazniva dejanja do katerih pride, preden žrtev ustrezno obrambno reagira, vselej nekazniva? Obstajajo posamezniki, ki zaradi različnih razlogov ostanejo pasivni...

In še en citat iz študije “ Oškodovanka lahko legitimno zastavi vprašanje kazenskopravnemu sistemu, zakaj je to, kar se ji je zgodilo, nekaznivo.” Če bi storilec želel vzeti in si prilastiti oškodovankin telefon, bi zadoščal njen NE oz. izrecno nasprotovanje sploh ne bi bilo potrebno.

Danes je ta razprava tu, v državnem zboru ...

Zato je na mestu vprašanje - ali naj od pravosodja pričakujemo, da bo rešilo pomanjkljivosti in opravilo vlogo zakonodajalca in z ekstenzivno razlago zakonskih znakov zapolnilo domnevne pravne praznine?

Menim, da ne moremo čakati na oblikovanje primerne tožilske ali sodne prakse, da mora to narediti zakonodajalec. In kot sem že večkrat povedala ...  Država je odgovorna za preprečevanje vseh oblik nasilja. Odgovorna je za zaščito tistih, ki ga doživljajo. In odgovorna je za pregon storilcev. In menim, da moramo vzpostaviti sistem, ki bo pripomogel k čimprejšnjemu spodbujanju prijav spolnih kaznivih dejanj, ki bo pripomogel k pregonu storilcev, in ki bo - kar je še posebej pomembno - žrtvi omogočil, da se čimprej sooči s tem, kar se ji je zgodilo in čimprej poišče pomoč.

Vsako leto vse od 25. novembra, mednarodnega dneva boja proti nasilju nad ženskami, pa do 10. decembra, ko obeležujemo dan človekovih pravic, nevladne organizacije, društva in državne ustanove z različnimi dejavnostmi in dogodki opozarjajo na perečo družbeno problematiko nasilja nad ženskami.

V resnici gre za nikoli dokončan proces, zato je potrebno vedno znova opozarjati in govoriti o tej tematiki.

Ne glede na težko vsebino moramo o tem govoriti – na glas. Vsak dan – tudi ko niso mednarodni dnevi boja proti nasilju nad ženskami.

In tako danes, dan po koncu mednarodnih dni boja proti nasilju, v Državnem zboru na javni predstavitvi mnenj razpravljamo o predlaganih spremembah Kazenskega zakonika. V ospredje same razprave in posledično tudi ureditve pa bi morali postaviti žrtve in njihove potrebe, ter učinkovito preprečevanje nasilja, kar bi moral biti skupni minimalni imenovalec vseh naših prizadevanj. Verjamem, da bo tudi današnja razprava odstrla določena nerazumevanja in nas strnila v cilju, ki ga zasledujemo."

 

Iskalnik