Skoči do osrednje vsebine

Državna sekretarka nagovorila udeležence 3. Slovenskega kongresa paliativne oskrbe

"Veseli me, da je današnji kongres že tretji po vrsti in da si tako veliko strokovnjakov želi izobraževati na tem področju. To navsezadnje dokazuje, da moramo še več skrbi in pozornosti nameniti razvoju mreže paliativne oskrbe na vseh ravneh zdravstvenega varstva, predvsem pa tam, kjer bi si večina ljudi želela biti ob koncu življenja – na svojem domu," je v nagovoru na 3. Slovenskem kongresu paliativne oskrbe poudarila državna sekretarka prim. Simona Repar Bornšek.

Letošnji 3. Slovenski kongres paliativne oskrbe poteka od 25. do 26. oktobra pod sloganom "Skupaj odstiramo tančico upanja". Kongres organizira Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe skupaj z Onkološkim inštitutom Ljubljana, Koordinacijo paliativne oskrbe na Ministrstvu za zdravje in Inštitutom za paliativno medicino in oskrbo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, ob podpori Državnega programa obvladovanja raka na Ministrstvu za zdravje. Častni pokrovitelj letošnjega kongresa je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Kongres izpostavlja izzive, kako v družbi povečati osveščenost o paliativni oskrbi.

Velikemu tehnološkemu napredku v zadnjem obdobju in izboljšanju življenjskega standarda se imamo lahko zahvaliti za podaljšanje življenjske dobe. Sočasno pa se srečujemo z dolgim potekom neozdravljivih bolezni, ki močno zaznamujejo bolnikovo življenje in obremenijo tudi njegove bližnje.

Na Ministrstvu za zdravje smo že zgodaj prepoznali potrebo po vpeljavi paliativnega pristopa v slovenski zdravstveni sistem. Zato smo ustanovili delovno skupino, ki je pripravila Državni program razvoja paliativne oskrbe, ki je temelj organizacijskega načrtovanja paliativne oskrbe v našem zdravstvenem sistemu. 

Od leta 2018 je v financiranje vključena tudi dejavnost mobilne paliativne enote, bolnišnične storitve pa so vključene že v postavki za negovalni del. Na primarnem nivoju se lahko zabeleži paliativni hišni obisk na domu in storitve patronažne medicinske sestre. Prav tako od istega leta, pod okriljem državne koordinacije, poteka tudi razvoj pediatrične paliativne oskrbe. Pediatrični paliativni tim na Pediatrični kliniki Ljubljana je prvi namensko financiran paliativni tim. 

Ob tem pa se zavedamo, da je naložba v zdravje  možna samo preko naložbe v znanje. Prav zato smo dali pobudo, da se v kurikulume kliničnih specializacij vključi obvezne vsebine iz veščin paliativne oskrbe. Zelo nas veseli, da so pobudi zavzeto prisluhnili tako na Slovenskem zdravniškem društvu kot tudi na Zdravniški zbornici Slovenije.

Zavedamo pa se tudi, da zdravstveni del paliativne oskrbe ne zadošča za celovito vodenje bolnika in pomoč njegovi družini. Negovalni del na terenu je področje, ki se mu na Ministrstvu za zdravje še posebej posvečamo. Številni bolniki s paliativno boleznijo bodo namreč potrebovali določene storitve dolgotrajne oskrbe, da bodo lahko živeli v okolju, ki jim ustreza do konca življenja.

Na kongresu smo lahko prisluhnili osebni izkušnji svojke Lilijane Leskovic, ki je poudarila: "Ključen pomen razvoja paliativne oskrbe v Sloveniji je podpora in opolnomočenje svojcev, da niso prepuščeni sami sebi. Podpora mora biti profesionalna, a hkrati človeška, ki usmerja in vodi svojce v najhujših trenutkih. V soboto bodo o svojih pogledih spregovorili tudi predstavniki društva onkoloških bolnikov."

Tudi mednarodna zveza paliativne in hospic oskrbe letos izpostavlja, da so družinski negovalci ključni del paliativne oskrbe. 

Ob tem pa je koordinator Državnega programa za obvladovanje raka prof. Branko Zakotnik izpostavil: »Za nadaljnji razvoj paliativne oskrbe je treba vzpostaviti paliativne time v vseh bolnišnicah in podporo obstoječim. Ti so osnova za razvoj mreže mobilnih paliativnih enot.«

Celostno paliativno oskrbo torej lahko izvajamo samo v tesnem sodelovanju med vsemi tremi ravnmi zdravstvenega sistema (osebni zdravniki na lokalni ravni in drugi javni zdravstveni zavodi, bolnišnice ter UKC Ljubljana in UKC Maribor ter drugi univerzitetni oddelki). Poleg tega pa paliativna oskrba daje možnost, da se bolnik in svojci ter zdravstveno osebje pravočasno pripravijo na obdobje in situacije, za katere pri neozdravljivi bolezni vemo, da bodo zagotovo prišli – to je obdobje težjih telesnih simptomov napredovale bolezni, obdobje večjih psihičnih stisk, obdobje umiranja, obdobje žalovanja.

Verjetno najpomembnejša pa je jasna in odprta komunikacija. Eden izmed predavateljev na današnjem kongresu, prof. Raymond Voltz, je poudaril, da bi moral biti vsak zdravnik ponosen na to, ko se bolnik nanj obrne z vprašanji o smrti. To je najvišja raven zaupanja.

Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe in strokovnjaki Onkološkega inštituta so v okviru projekta Metulj pripravili nove zloženke, namenjene bolnikom in njihovim svojcem, negovalcem ter strokovnim delavcem. Nove vsebine obsegajo področje žalovanja, socialne podpore in ključne informacije formalnih postopkih ob smrti bližnjega.