Skoči do osrednje vsebine

Razumevanje naše vloge je vse večje

Dnevnik, 27. 9. 2019

Peter Lovšin, novinar Dnevnika

Mag. Jurij Groznik, generalni državni odvetnik: Več ko bo “trenj”, boljša pravna sredstva bodo vložena

Generalni državni odvetnik Jurij Groznik je pred tremi leti, ko so potekale priprave na prenovo državnega pravobranilstva v državno odvetništvo, opozarjal, da gre za poskus popolne podreditve državnega pravobranilstva in da se mora ministrstvo odločiti, ali potrebuje le odvetnika države, ki bo državo reševal iz neugodnih situacij, ali pač hoče gradnika pravosodja, ki bo po potrebi delo države tudi kritiziral. Danes je bolj spravljiv, čeprav pri nekaterih pomislekih še vedno vztraja in opozarja, da je trenutni sistem, v katerem so nekateri državni odvetniki javni uslužbenci, drugi pa funkcionarji, neprimeren.

Pred tremi leti ste napovedane spremembe in preureditve državnega pravobranilstva v državno odvetništvo komentirali, da gre za poskus popoldne podreditve državnega pravobranilstva. »Ministrstvo naj se odloči, ali potrebuje samo odvetnika države, ki bo državo reševal iz neugodnih situacij, ali pač hoče gradnika pravosodja, ki bo prek pravnih mnenj ter svetovalne funkcije tudi kritiziral delo države. Samo ti dve varianti sta,« ste tedaj dejali. Kmalu bosta minili dve leti v novem sistemu in zdi se, da ni tako grozno... ali pač?

Pravosodnemu ministrstvu smo posredovali naše zaznave iz prakse in dnevnega dela, ki so bile kasneje obravnavane na implementacijski skupini, ki spremlja izvajanje zakona v praksi ter pripravlja neobvezujoče razlage zakona. Skupaj s pravosodnim ministrstvom smo prišli do ugotovitev o potrebi po nekaterih zakonodajnih spremembah. Že v času sprejemanja zakona o državnem odvetništvu smo poudarjali določene pasti, ki jih prinaša zakon o državnem odvetništvu. Večinoma je našim pomislekom pritrdilo tudi ministrstvo v poročilu o implementaciji zakona o državnem odvetništvu. Je pa potrebno izpostaviti tudi, da se je z novim zakonom svetovalna vloga državnega odvetništva dejansko močno okrepila, s tem pa se počasi vzpostavlja sistem vnaprejšnje pravne pravilnosti odločitev države in državnih organov. To nakazuje na ugotovitev, da je takratna polemika obrodila sadove.

Je najbolj problematičen dvojni status državnih odvetnikov – funkcionarski in javno-uslužbenski? Ali prihaja do težav v praksi?

Do kakšnih konkretnih primerov v praksi na srečo še ni prišlo. Dejansko pa ta dvotirnost javnih uslužbencev in državnih funkcionarjev predstavlja probleme v vsakdanjem delu. To je ena izmed točk, o katerih se pogovarjamo s pravosodnim ministrstvom in edini smo si, da je to dvotirnost na nek način čimprej treba odpraviti. Gre za to, da naloge državnega odvetništva opravljajo tako višji državni odvetniki in državni odvetniki, ki imajo po starem še funkcionarski status in ga izvršujejo do konca mandata, kot tudi na novo imenovani višji državni odvetniki in državni odvetniki, ki pa so že javni uslužbenci.

Če ni konkretnih problemov v praksi, gre potem predvsem za vprašanje statusa, plačila, tudi prestiža?

Drugačen status na koncu dejansko lahko privede tudi do različnega plačila oziroma drugih pravic iz delovnega razmerja za enako delo, kar po moji oceni ni pravično in ruši razmerja enakopravnosti. Pri odvetnikih pa vseeno obstaja bojazen, ali so na obravnavah pravilno ravnali z ozirom na njihov javnouslužbenski oziroma funkcionarski status.

Na nekaterih ministrstvih, ki jih je zajelo vladno poročilo o implementaciji zakona o državnem odvetništvu, menijo, da se po prenovi državnega pravobranilstva v državno odvetništvo ni spremenilo veliko, nekateri pa bi si želeli tudi več proaktivnosti državnih odvetnikov. Kako komentirate te očitke?

Skupaj s pravosodnim ministrstvom smo zaznali pozitivne premike na področju odzivnosti državnega odvetništva. Nekatera ministrstva so zaznala tudi rezultate specializacij, ki smo jih uvedli na državnem odvetništvu. Strinjam se, da je na področju naše proaktivnosti mogoče še marsikaj postoriti, ampak večinoma gre le za posamezne primere. Državni odvetniki se še kako dobro zavedajo, da niso samo v vlogi poštarja, ki prenaša stališča posameznih organov na sodišče, temveč da morajo v primeru tožbe s temeljito pripravo zastopanim podati relevanten predlog, katera pravna dejstva so po njihovi oceni ključna za zaščito državnih interesov.

Ali je proaktivnost državnih odvetnikov sploh vedno zaželena, ali pa si nekateri želijo predvsem čim bolj vodljive državne odvetnike?

Poudarjam, da je z uveljavitvijo zakona o državnem odvetništvu državni odvetnik zastopnik državnih interesov. Mislim, da je razumevanje naše vloge vedno večje. Pomembno je, da državni odvetnik na osnovi komunikacije s subjektom, ki ga zastopa, pozna vse okoliščine primera. Tako lahko interese države zastopa najbolj optimalno. Želim si tudi, da bi nas posamezna ministrstva večkrat že vnaprej vprašala za pravno mnenje, preden sprejmejo odločitve, zaradi katerih bi lahko kasneje prišlo do tožb.

Če sva že pri proaktivnosti... Kakšna je vloga državnega odvetništva pri zastopanju države v insolvenčnih postopkih, ki so zdaj zaradi primera Electa pod drobnogledom javnosti in parlamenta? Na kakšen način se vključi državno odvetništvo, da v tovrstnih postopkih brani denimo interese Fursa ali drugih državnih upnikov?

Pristojnost državnega odvetništva v insolvenčnih postopkih je vezana na ukrepe, ki jih sprejme skrbnik terjatev. V primeru davkov in prispevkov je to FURS. Skrbnik terjatve je torej tisti, ki spremlja sklepe sodišč o začetkih postopkov zaradi insolventnosti. Če v takšnem postopku obstaja terjatev, skrbnik obvesti državno odvetništvo in mu predloži vse podatke in listine. Državno odvetništvo nato zastopa nosilca terjatve, s katerim se prej seveda tudi uskladi. Če pride do poenostavljene prisilne poravnave, v kateri je upnica tudi Republika Slovenija in je državno odvetništvo seznanjeno z dejstvi, ki utemeljujejo podlago za razveljavitev poenostavljene prisilne poravnave, državno odvetništvo začne s postopki. Na takšen način smo ukrepali že v več primerih. Če država na seznamu terjatev ni navedena kot upnica, pa državno odvetništvo kot njen zastopnik seveda nima nikakršnih pooblastil in možnosti samostojnega ukrepanja.

Kaj pa v konkretnem primeru?

V eni izmed zadev – Electa holding – je dolžnik na seznamu terjatev navedel tudi svoj dolg iz naslova sodne takse. Ta dolg je bil tudi predmet poenostavljene prisilne poravnave (in znižanega plačila). Ker se s tem nismo strinjali, smo zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave v sodelovanju z ministrstvom za pravosodje v teh dneh vložili pritožbo. Na dolžnikove obveznosti, ki se nanašajo na davke in prispevke, pa poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje (in niso znižani) in se teh obveznosti sploh ne dotika.

Najpomembnejše fronte državnega odvetništva se trenutno zdijo tiste, ki potekajo na mednarodni ravni pred evropskimi sodišči. Ljubljanska banka na ESČP, tožba zaradi arbitraže s Hrvaško pred Sodiščem EU in tožba Evropske komisije zoper Slovenijo zaradi preiskav na Banki Slovenije pred nekaj leti. Ste zadovoljni z dosedanjim potekom teh postopkov, priprav...?

Tudi vsi ti postopki so v teku, tako da vsebinsko o njih ne morem veliko govoriti. Ocenjujem pa, da je državno odvetništvo ob pomembnem sodelovanju preostalega strokovnega tima v vseh primerih pripravilo strokovna in argumentirana stališča. V začetku julija smo vložili odgovor na tožbo EU komisije, ki smo ga pripravili skupaj z ministrstvom za pravosodje. V fazi priprave smo soočili strokovne poglede in argumente, kar je nujna in ustaljena praksa, ki vodi do kakovostnega in taktično ustreznega zastopanja države.

V tem odgovoru najbrž ciljate na to, da je bilo v teh pripravah med pravosodnim ministrstvom in državnim odvetništvom menda kar precej trenj?

Edino pravilno. Slovenija je na koncu vložila odlično pravno sredstvo, ki je plod tudi tovrstne izmenjave pravnih mnenj in takšnih, če hočete »trenj«, si želimo tudi v bodoče. Več jih bo, boljša pravna sredstva bodo vložena.

Sprašujem tudi zato, ker so vam na uradu za mednarodno sodelovanje in pravno pomoč pri pravosodnem ministrstvu očitali poglede, ki naj bi bili škodljivi za državo, in so predlagali celo razmislek o selitvi mednarodnega oddelka državnih oddelkov neposredno pod vlado. Je ta razmislek še vedno aktualen?

Ob teh pripombah urada smo bili zelo začudeni. Prepričan sem, da gre za osamljeno stališče znotraj ministrstva, ki ne vpliva na odlično sodelovanje in to lahko potrdi tudi vodstvo ministrstva za pravosodje. Takšen razmislek je bil sicer opravljen že pred pristopom Slovenije v EU. Treba se je bilo odločiti, ali tudi zastopnike pred Sodiščem EU umestiti pod tedanje državno pravobranilstvo, ki je Slovenijo že zastopalo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Po več kot desetletni izkušnji združenega zastopanja so te debate potekale tudi v času priprave predloga zakona o državnem odvetništvu. Tudi tedaj so pretehtale prednosti, da Slovenijo pred Sodiščem EU zastopa državno odvetništvo, državno odvetništvo pa je dobilo pristojnost še za zastopanje pred drugimi mednarodnimi sodišči in arbitražami.

Kaj pa glede vključitve zunanjih strokovnjakov? Kako poteka ta premislek, kdaj jih vključiti in kdaj ne?

Zakon omogoča, da se v posamezni zadevi, ki teče pred mednarodnim sodiščem ali mednarodno arbitražo za zastopanje pooblasti drugo strokovno usposobljeno osebo. Je pa tu varovalka, ki generalnemu državnemu odvetniku preprečuje, da bi se za to odločil po lastni presoji ali na željo ministrstev. Obstajati morajo namreč dejanske ali pravne ovire, zaradi katerih državni odvetnik ne more opraviti nalog zastopanja. Drugi pogoj pa je, da je zunanji strokovnjak dejansko usposobljen in je državljan Republike Slovenije. Mislim, da je takšna ureditev ustrezna, ker zasleduje dva pomembna cilja. Prvi je smotrna poraba proračunskih sredstev, drugi pa suverenost Slovenije pred mednarodnimi sodišči.

Torej niste naklonjeni ideji, da bi lahko v tistih za Slovenijo najpomembnejših zadevah vključili največje strokovnjake v svetovnem merilu?

Kot rečeno, je treba obravnavati vsak primer posebej. Mislim, da sta ti dve varovalki dobra rešitev. Res pa je, da je na našem mednarodnem oddelku zaposlenih osem višjih državnih odvetnikov, pri res zahtevnih arbitražnih sporih pa lahko na drugi strani dela tudi 30 usposobljenih odvetnikov. V takšnem sporu Slovenija še ni sodelovala. Če nas bo doletel, pa se sprašujem, kako bo lahko državno odvetništvo k njemu pristopilo ob sedanji kadrovski strukturi. Tudi zato sem vesel, da je tudi pravosodno ministrstvo zaznalo potrebo po kadrovski okrepitvi državnega odvetništva.

Iskalnik