Skoči do osrednje vsebine

Slovenščina na univerzah po svetu

Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki leta 2019 praznuje 100-letnico svojega delovanja, vse od 60. let deluje program Slovenščina na tujih univerzah (STU). Organizacijsko, strokovno in vsebinsko je del Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki deluje v okviru Oddelka za slovenistiko.

Glavno poslanstvo programa STU je podpirati slovenistike na univerzah po svetu na vsebinski in organizacijski ravni, hkrati pa je ta dejavnost državnega in nacionalnega pomena za Republiko Slovenijo, saj se prek slovenistik svetu predstavljajo slovenski jezik, književnost in kultura ter slovenska država. Program skrbi za učitelje in spodbuja učenje ter poučevanje slovenščine, vedenje o njej, raziskovalno delo in stike na univerzitetni ravni po svetu.

V letu 2019 je v program STU vključenih 62 univerz, na katerih potekajo lektorati slovenščine, na 29 izmed njih pa slovenščino poučujejo v obliki dodiplomskega in/ali podiplomskega študija. Letno se slovenščine na univerzah po svetu uči oziroma jo študira približno dva tisoč študentov. Vsako leto na različne teme slovenskega jezika, literature in kulture nastane okrog 50 zaključnih del diplomskega in magistrskega študija ter v povprečju pet doktorskih disertacij. Na univerzah po svetu poučuje predmete iz slovenskega jezika, književnosti in kulture več kot 100 učiteljev, od katerih jih je 31 zaposlenih na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na delo na tuje univerze pa jih napoti Republika Slovenija.

Naslovnica zbornika 55. seminar slovenskega jezika, literature in kulture

Naslovnica zbornika 55. seminar slovenskega jezika, literature in kulture – Avtor Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik

Zgodovina poučevanja slovenščine na univerzah

Slovenščina je bila na univerzah v obliki različnih študijskih predmetov in smeri prisotna že na začetku 19. stoletja. Najdaljšo zgodovino imajo na Univerzi v Gradcu, kjer je bila prva slovenistična katedra ustanovljena leta 1811, saj so Slovenci ne tej bližnji univerzi pogosto študirali. Nastanek druge najstarejše slovenistike je povezan z ustanovitvijo katedre za primerjalno slovansko jezikoslovje, ki jo je leta 1849 na Univerzi na Dunaju ustanovil Franc Miklošič in tako omogočil tudi poučevanje in raziskovanje slovenskega jezika. Njegov pomen je še večji, saj je bil tri leta dekan filozofske fakultete Univerze na Dunaju, v letih od 1854 do 1855 pa tudi rektor Univerze na Dunaju. Na Univerzi v Zagrebu so imeli predavanja iz slovenščine od leta 1874 .

Slovenščina v obdobju ustanovitve Univerze v Ljubljani

V začetku 20. stoletja so imeli poleg univerz v Gradcu, Dunaju in Zagrebu lektorate in predavanja iz slovenščine še na univerzah v Beogradu, Pragi, Padovi in Neaplju. Na vseh omenjenih univerzah jih izvajajo tudi danes, slovenščina pa ima status lektorata in študijske smeri. Hkrati so se v tem obdobju krepila prizadevanja za prvo slovensko univerzo, ki so se uresničila leta 1919. Ob 100-letnici prve slovenske univerze Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete kot ene od njenih petih ustanovnih članic tako hkrati praznujemo tudi 100 let raziskovanja in pedagoškega dela na univerzitetni ravni na področju slovenistike v Sloveniji, oboje pa je tesno povezano z univerzami po svetu.

Prvo predavanje na novi ljubljanski univerzi je v Deželnem dvorcu na Kongresnem trgu s pomembno simbolično noto izvedel v slovenščini 3. decembra 1919 profesor dr. Fran Ramovš, ki je predaval o zgodovinski slovnici slovenskega jezika. Skupaj z dr. Rajkom Nahtigalom sta do ustanovitve ljubljanske univerze poučevala na univerzi v Gradcu, nato pa so z dr. Ivanom Prijateljem in dr. Francetom Kidričem, ki sta prišla v Ljubljano predavat z Dunaja, ter dr. Ivanom Grafenauerjem z Univerze v Zagrebu imeli predavanja še iz slovenske književnosti in jezika v Ljubljani. Akademik prof. dr. Rajko Nahtigal je postal tudi prvi dekan Filozofske fakultete.

Slovenci, ki so poučevali in raziskovali na univerzah po svetu, so bili pogosto zelo zaslužni za vključevanje slovenističnih vsebin v pedagoško in raziskovalno delo, saj sta njihov ugled in prepoznavnost ter raziskovalni dosežki na področju slavistike v mednarodnem prostoru utrli pot tudi slovenistiki. Na Univerzi v Nottinghamu je leta 1918 slavist in rusist Janko Lavrin ustanovil oddelek za slovanske jezike, v okviru katerega je na tej univerzi prisotna tudi slovenščina: profesor Peter Herrity je leta 2000 izdal slovnico slovenskega jezika Slovene: A Comprehensive Grammar, ki še danes velja za najobsežnejšo v angleškem jeziku.

Med obema vojnama so slovenščino začeli poučevati na univerzah v Münchnu po letu 1920, na Jagelonski univerzi v Krakovu leta 1926, v Hamburgu leta 1931 in na Univerzi Komenskega v Bratislavi leta 1938. V Krakovu in Bratislavi je slovenistika danes zelo razvita, saj ima več kot 80 vpisanih študentov letno. V tem obdobju je Matija Murko, ki je poučeval slovansko filologijo na slavistiki dunajske univerze ter bil redni profesor na univerzah v Gradcu, Leipzigu in na Karlovi univerzi v Pragi, soustanovil Slovanski inštitut v Pragi in ga med letoma 1932 in 1941 tudi vodil. Ugoden položaj, ki so ga imeli Slovenci po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 kot del nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in zlasti v Dravski banovini v času Kraljevine Jugoslavije (1929–1945), je omogočil velik kulturni in jezikovni razvoj ter uveljavljanje slovenščine, Slovencem pa je prinesel tudi ugled v tedanjem srednjeevropskem prostoru.

Začetek sistematične skrbi za slovenščino na tujih univerzah

Po velikih družbenih spremembah in preureditvi Evrope po drugi svetovni vojni je slovenščina do leta 1960 postala del študijskih programov na univerzah v sosednjih državah in skupni državi Jugoslaviji: v Trstu leta 1945, Zadru leta 1950, Budimpešti leta 1953, Novem Sadu leta 1958 in v Skopju leta 1959. Po letu 1960 se je v Sloveniji začela vzpostavljati bolj organizirana skrb za slovenščino tudi po svetu, pri kateri je imela od začetka ključno vlogo Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Na začetku je za potrebe tujih univerz izbirala in sofinancirala lektorje slovenščine ter jim razpošiljala slovenske knjige, nato so leta 1964 začeli uveljavljati recipročnost pri lektorjih tujih jezikov, ki so prihajali na fakulteto, tako da so lahko odhajali tudi lektorji slovenščine na tuje univerze.

Vsa leta do danes je za vsebinsko in organizacijsko izvedbo ter razvoj programa STU odgovorna Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, dejavnost pa je najprej financirala republiška izobraževalna skupnost, pozneje pa ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo. Ta model podpore slovenščini na tujih univerzah, ki je omogočal neposredne akademske stike s tujimi univerzami in dajal prednost strokovnemu vodenju programa, je pomembno prispeval k uspešnemu razvoju slovenistik.

Seminar slovenskega jezika, literature in kulture

Posebno vlogo je imel dvotedenski Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki so ga člani oddelka za slovenistiko prvič organizirali leta 1965, da bi spodbudili sodelovanje z univerzami po svetu. Republika Slovenija je prisluhnila in financirala prireditev, ki se je je kmalu, tj. leta 1972 (8. seminar), udeležilo že 120 študentov in učiteljev, raziskovalcev, prevajalcev in kulturnih delavcev s tujih univerz ter iz slovenskega zamejstva, številka pa je ostala na enaki ravni vse do današnjih dni. Seminar (leta 2019 je bil izveden 55. seminar) je za mnoge udeležence prvi stik s Slovenijo in slovenščino, ki jih spodbudi, da se začnejo strokovno ukvarjati s slovenščino. Nekaterim od njih je uspelo ustanoviti slovenistike oziroma lektorate nadgraditi v študijske smeri, med drugim Lidiji Arizankovski v Skopju, Maji Đukanović v Beogradu, Oleni Dzjubi Pogrebnjak v Kijevu, Jeleni Konicki v Vilni, Alešu Kozarju v Pardubicah, Istvanu Lukacsu v Budimpešti, Olgi Plotnikovi v Moskvi ter Emilu Tokarzu v Katovicah in v Bielsko Białi.

Z leti so se potencial in potrebe udeležencev seminarja strokovno tako povečali, da je bilo leta 1979 v prvih dneh seminarja organizirano že prvo mednarodno znanstveno slovenistično srečanje simpozij Obdobja, ki je z leti postalo tradicionalno in se je v slovenističnih krogih uveljavilo kot posebna konferenca; leta 2019 bo potekal že 38. simpozij.

Od leta 1960 do leta 1980 so bile ob novih možnostih sodelovanja ustanovljene slovenistike v Seattlu (1964), Rimu in Moskvi (1965), Sofiji (1975), Parizu (1969), Sombotelu (1970), Varšavi (1972), Celovcu (1973), Nottinghamu (1974), Vidmu in Katovicah (1976), Regensburgu in Bukarešti (1978) ter Bernu (1981), leta 1989 pa sta začeli delovati še slovenistiki v Tübingenu in Würzburgu. K uveljavitvi slovenistike v ZDA je s svojim delom pomembno prispeval Rado L. Lenček, ki je bil profesor za slovanske jezike na univerzi Columbia v New Yorku, med drugim pa je zaslužen za ustanovitev društva za slovenske študije Slovene Studies Society leta 1973. Od leta 1977 izdajajo tudi mednarodno revijo Slovene Studies.

Lektorice in lektorji na izobraževanju v Ljubljani avgusta 2019

Lektorice in lektorji na izobraževanju v Ljubljani avgusta 2019. – Avtor Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik

V samostojni državi Sloveniji

V študijskem letu 1989/90, tik pred osamosvojitvijo Slovenije, je na univerzah po svetu delovalo 25 slovenistik, s Filozofske fakultete je bilo na delo na tuje univerze napotenih 13 učiteljev. V 90. letih so bile nato vzpostavljene slovenistike na univerzah v Kansasu leta 1990, Gentu leta 1994, v Brnu, Vilni in Trstu na prevajalskem oddelku leta 1995, v Bruslju leta 1996, v Tokiu, Londonu in Lodžu pa leta 1997. V Avstralijo je bil učitelj iz Slovenije napoten na Univerzo Macquarie v Sydneyju v letih med 1989 in 1995, potem pa je bilo sodelovanje zaradi velikih stroškov prekinjeno.

Z razširitvijo Evropske unije in vstopom Slovenije vanjo leta 2004 so nastale nove razmere, ki so pomembno vplivale na delovanje in razvoj slovenistik na tujih univerzah. Evropski univerzitetni prostor se je poenotil s podpisom Bolonjske deklaracije leta 1999, s čimer so se razširile možnosti meduniverzitetnega sodelovanja in mobilnosti učiteljev in študentov. Študiji, ovrednoteni s kreditnimi točkami, so omogočili vstop novih predmetov v študijske programe, hkrati pa se je več študentov nejezikoslovnih študijev odločalo za vpis na lektorat slovenščine. Republika Slovenija je podprla odpiranje slovenistik v državah, kjer živijo velike slovenske skupnosti, in na drugih univerzah v EU in po svetu: v Buenos Airesu leta 2003 in La Plati leta 2006, v Clevelandu, Lizboni, Lvovu, Pekingu (BFSU) leta 2008, v Granadi leta 2009, nastale so še slovenistike v Gdansku leta 2005, v Pardubicah leta 2006 in v Kijevu leta 2010. Po letu 2010 so bile s podporo slovenske strani vzpostavljene še slovenistike v Sarajevu leta 2014 (ponovno), Kölnu leta 2015, v Hebeiu leta 2016, v Pekingu na Univerzi za mednarodne študije leta 2017, v Cordobi v Argentini, Banjaluki, v Tokiu na Univerzi Soka in Stanfordu leta 2018 ter na Reki leta 2019.

Dejavnosti in programi na področju slovenistike se v zadnjih desetletjih na univerzah po svetu krepijo s stabilno in sistematično podporo s slovenske strani ter z neutrudnim delom učiteljev STU, posameznikov na univerzah in slovenskih skupnosti. Tako sta leta 2015 Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji in Univerza v Beogradu, Filološka fakulteta, začela izdajati Sloveniko – časopis za kulturo, znanost in izobraževanje. Na univerzah po svetu je bilo organiziranih več mednarodnih konferenc, med drugim ob pomembnih obletnicah slovenistik, npr. ob 100-letnici v Beogradu, ob 90-letnici filozofskih fakultet v Bratislavi, ob 90-letnici slovenistike v Pragi, 40-letnici v Moskvi, leta 2018 je bila organizirana slovenistična študentska konferenca Cankar (i)n mi v Beogradu. Slavistično društvo Slovenije je v sodelovanju z regionalnimi društvi in univerzami v sosednjih državah organiziralo kongrese v Celovcu, Trstu, Monoštru, Zagrebu in Vidmu.

V okviru programa STU od leta 2004 pripravljamo obsežne projekte Svetovni dnevi ter številne druge, skupaj z učitelji in v sodelovanju s tujimi univerzami, slovenskimi diplomatskimi predstavništvi ter z različnimi partnerji v posameznem projektu, npr. RTV Slovenija, Javno agencijo za knjigo, Slovenskim filmskim centrom, Uradom RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter založbami. Dogodkov se letno udeleži od tri do pet tisoč obiskovalcev, s projekti pa program STU prispeva k uveljavljanju slovenskega jezika, literature, kulture in Republike Slovenije po svetu ter k promociji študija slovenščine.

Kratek pregled delovanja programa STU in zgodovine ustanavljanja slovenistik kaže, kako si je slovenščina utirala pot v študijske programe na univerzah po svetu in v razmeroma kratkem času sto let dosegla velik napredek tako v številu slovenistik kot v njihovi razvitosti in vedno bogatejšemu delovanju. Krepi pa se tudi mednarodno strokovno povezovanje slovenistik, ki bo usmerjalo dejavnosti slovenistik kot dela globaliziranega univerzitetnega trga tudi v prihodnosti.

 

Besedilo: Mojca Nidorfer Šiškovič (Sinfo september/oktober 2019)

Iskalnik