Skoči do osrednje vsebine

Kraški ovčarji - Sinovi burje

Kras je domovina kraškega ovčarja, ki ga je ostra burja skozi stoletja le krepila, in ne slabila, psa, ki si je skupaj s pastirji in kraškimi ovcami rezal trd kruh ter je do današnjih dni znal ohraniti svojo plemenito osebnost. Brez ljubezni, medsebojnega spoštovanja in razumevanja bi veliko izgubila tako človek kot pes.

Kraševec je najstarejša slovenska avtohtona pasma psov, ki je bila mednarodno priznana že leta 1939, pod imenom ilirski ovčar, ime kraševec je dobila leta 1968. Stara je nekaj stoletij, pse te pasme so uporabljali kot pastirske pse na Krasu. Gre za edino slovensko avtohtono pasmo in eno najstarejših pasem na Balkanu.

Kraški ovčar je stara in avtohtona slovenska pasma psov. | Avtor Blaž Vehovar

Njegova domovina je Kras

Prvi pisni viri o kraških ovčarjih kot pastirskih psih segajo v leto 1558, ko je upravitelj Kobilarne Lipica Franc Jurko zapisal, da so za varnost plemenskih kobil poskrbeli z nakupom močnih in ostrih psov s Krasa. Nekoliko uporen duh in nikdar povsem pokorjena nrav sta se pri kraških ovčarjih izkazala za nujni vrlini, saj so morali pri varovanju drobnice pred divjimi zvermi pogosto izkazati moč, pogum ter iznajdljivost. Pes predstavlja tisočletja staro naravno dediščino, brez njih bi bila naša krajina revnejša in oropana živali, ki so se v več sto letih bivanja z nami prilagodile ljudem, razmeram okolja in načinu bivanja. Ta pes nikakor ni hlapec, je inteligenten in odličen čuvaj, kar pomeni, da je tudi enkraten opazovalec. Kot dober pastirski pes ima izjemno dobro razvita voh in sluh. Svojemu gospodarju je brezmejno vdan in želi biti vedno ob njem, kot je bil nekdaj ob pastirju, s katerim si je delil ležišče, hrano, delo ter vse življenjske dobrote in tegobe. Dolgo je že od takrat, ko je ovčar s pašnikov prišel tudi k ljudem v naselja in mesta, kjer je postal družinski član, varuh dvorišč, zvest in nenadomestljiv družabnik ter nepodkupljiv zaščitnik.

Po lepoti in značaju nima primerjave med psi

Čeprav je zanj tudi mestni vrvež postal nekaj vsakdanjega, ne smemo pozabiti, da vsak od naših kraških ovčarjev v sebi nosi genski zapis svojih prednikov, ki so pastirju pomagali pri obrambi in zaščiti ovac. Glavnina kraških ovčarjev živi v Sloveniji, le peščica zunaj naših meja. Genski bazen je torej omejen na izvorno okolje, skrbno ga je treba ohraniti, saj gre za psa, ki po lepoti in značaju nima primerjave med psi. Za uspešno opravljanje naloge varuhov čred drobnice, ki jim jo je zaupal človek, morajo biti pastirski psi veliki in neustrašni, prilagojeni razmeram, v katerih opravljajo svoje delo, in vajeni redkih stikov s pastirjem. Ti psi vedo, da zanje obstajajo le en trop, en vodja in en cilj – zaščititi čredo, ne glede na moč nasprotnika. Za svojo družino so pripravljeni preliti kri in celo zastaviti svoje življenje. Z veseljem zapišemo, da se na Kras počasi vračajo tako črede ovac kot kraški ovčarji, zato lahko upamo, da se nikdar več ne bo ponovil čas, ko je bilo zapisano: Ni več ovac, ni več pastirja, čez puste trate in planote Krasa blodi veter; tu ni več psa, ki mu Kras je domovina!

Pastirski psi so opravljali svojo nalogo že pri Egipčanih, Perzijcih, Indih, Grkih, Rimljanih in drugih ljudstvih

Čeprav je Balkan prava historična zakladnica pastirskih psov, njihov izvor sega v osrednjo Azijo, do tibetantskega psa. Njim podobni psi še danes živijo med vzhodom Azije in zahodno Evropo, kamor so jih s seboj privedla nomadska plemena zaradi potrebe po varovanju živine pred divjini zvermi in tatovi. S pomočjo človeka so psi razvili prilagoditvene mehanizme za spopad s skrajnimi razmerami, kot so vročina, veter, mraz in podobno. Vsi živinski pastirji so od nekdaj s seboj vodili pse, toda nikjer ti niso tako potrebni kakor pri drobnici, kajti vse druge živali na paši se lahko branijo pred zvermi, le ovce in koze so brez obrambe. Tako je dober pes pastirjem še bolj potreben kakor poljskim in vinogradniškim čuvarjem, da odvrača škodljive živali. Čredam mora nekdo stati ob strani in pes to naredi boljše, kakor bi to mogel storiti človek.

Stroga hierarhična pravila

Pastirski psi so si, ne glede na to, v katerem delu sveta živijo, podobni tako po vedenju kot tudi po odzivih pri opravljanju nalog varovanja drobnice. Principi vedenja pastirskih psov so zasnovani tudi na pravilih tropa, v katerem živijo. V primeru, da čredo varuje več psov, se ti znotraj tropa rangirajo in delujejo po strogih hierarhičnih pravilih. Vsak trop vlada določenemu območju, na katerem se pase drobnica oziroma ga določi pastir. Člani tropa imajo točno odrejeno mesto in naloge. Morebitno kršenje pravil vodilni alfa samec strogo kaznuje. Mladi psi si svojega položaja ne morejo zagotoviti s silo ali močjo, zato svoje življenje  znotraj tropa začnejo na dnu hierarhične lestvice. Njihovo napredovanje je odvisno od njihovih individualnih kvalitet, kot so osebnostna stabilnost, moč, agresivnost in drugo. Le redki psi si v odrasli dobi drznejo izzivati glavnega psa, alfa samca. Če se to zgodi, se med samcema vname srdit boj za prevlado. Če je izzivalec dovolj močan in spreten, da porazi alfa samca, ga preostali člani tropa pričakajo kot novega vodjo in se mu brezpogojno podredijo. Stari samec pa izgubi vse, ne le bitke. Izguba prestola ga pahne na dno tropa. Poraženega samca pastirji praviloma umaknejo v vas, kjer lahko služi kot odličen čuvaj posesti.

Razlika med moškim in ženskim spolom mora biti vidna že na prvi pogled, da se lahko prepoznajo med seboj. | Avtor Blaž Vehovar

Tudi največja evropska zver, rjavi medved, pogosto rad zavije na pašnike, na katerih si privošči hitro dostopen mesni obrok, vendar ne gre vedno zlahka. Še posebej takrat, kadar čredo varujeta kraška ovčarja, ki sta dovolj hitra, da se izogibata smrtonosnemu medvedovemu gobcu in šapam. Že en sam udarec ali ugriz bi psa pokončal. Toda psa medveda grizeta izmenično, eden spredaj, drugi zadaj, in se nato bliskovito umakneta ter odskočita. Po nekaj minutah ima medved vsega dovolj in raje odide.

Kinološka zveza Slovenije se zaveda pomembnosti ohranitve in razvoja kraškega ovčarja. Pomembne korake pri prepoznavnosti pasme v slovenskem in mednarodnem okolju je vodstvo zveze naredilo v sodelovanju s slikarjem in fotografom Blažem Vehovarjem, avtorjem najnovejše monografije z naslovom Kraški ovčarji – sinovi burje, ki jo je izdala Založba Hart. Z zavedanjem o pomembnosti ohranjanja temeljev zdravega razvoja pasme so sodelovanje še nadgradili s skupno ustanovitvijo semenske banke. Poleg tega je vodstvo Kinološke zveze Slovenije ustanovilo finančni sklad za financiranje preventivnih zdravstvenih pregledov za plemenice in plemenjake te naše prečudovite pasme, kraškega ovčarja, ki je le naš, slovenski.

   

Besedilo: Vesna Žarkovič (Sinfo julij/avgust 2019)

Iskalnik