Premier je uvodoma spomnil, da smo danes zbrani, da se spomnimo grozot in tragičnih dogodkov, ki v naši zgodovini niso redki. »Slovenija je v svoji zgodovini dala veliko življenj, veliko je bilo tragedij, uničenih otroštev, razbitih družin in rane še danes niso zaceljene.«

Spomnil je na krvavi pohod nacistične Nemčije in uničujočo ideologijo, ki je imela celo svoje podružnice. »Do takih detajlov izpiljeno uničevanje je to bilo. Ena izmed teh podružnic je bila na Ljubelju. Tukaj so bili tisti, ki se niso borili z orožjem v rokah, a so se vsak dan borili za svoje dostojanstvo, za svoje preživetje. Pretresljive so zgodovinske pripovedi, pretresljivi so spomini, pretresljivo je to, da ne samo da niso bili ljudje, ampak številke, bili so še kaj manj.«

»Pozabili smo, kaj je vojna, kaj so konflikti, očitno že tako zelo dolgo živimo v miru, da si sploh ne predstavljamo, da so danes po svetu še vedno vojne in še vedno taborišča.« Nadaljeval je, da je prav zato vedno treba obeleževati take dogodke, vedno se jih je treba spominjati in vedno je treba brati knjige, tudi tiste zelo težke knjige, v spomin in opomin, da se takšni dogodki ne bi nikoli več ponovili. »Ne smemo dopustiti, da bi se to zgodilo.«  

Spomnil je tudi, da se žal danes spet pojavljajo razne provokacije, in poudaril, da si slovenski narod ne želi konfliktov, treba pa je na takšne dogodke opozoriti. »Radi imamo svoje sosede in ne želimo si konfliktov. Smo pa proti tistim posameznikov v teh državah, ki mislijo drugače,« je še dodal. »Želimo živeti v Evropi brez notranjih meja.«

Bolj enotno pa mora nastopati naša politika, zlasti zunanja politika, je še poudaril. »Delovati mora enotno in potem tudi ne bo več zemljevidov in teženj po popisih prebivalstva, ki smo jim priča danes.«

»Tistim, ki so žrtvovali svoja življenja, smo dolžni vse to,« je še zaključil premier.

Ob robu

Vsako leto drugo soboto v juniju privabi dogodek množico ljudi, ki se z bolečino v srcih in z žalostjo spominjajo težkih in grozotnih dni druge svetovne vojne in nepopisnega nasilja, ki so ga doživljali podjarmljeni narodi Evrope pod kruto vladavino nacifašističnih režimov. Današnji spominski park je urejen na ozemlju, kjer je še viden tloris nekdanjega taborišča. V delavskem taborišču je v letih 1943–1945 v nemogočih razmerah več kot tisoč jetnikov različnih narodnosti gradilo 1.542 metrov dolg predor na Ljubelju. Pri tem je okoli 40 ljudi umrlo zaradi trdega dela ali pa so jih usmrtili. V spomin in opomin na grozote je postavljena spominska arena z okostnjakom s srcem v sredini ter napisom OBTOŽUJEM – J' ACCUSE, v spominski sobi pa so razstavljene osebne stvari taboriščnikov.