Redno mesečno predavanje o Živinozdravski in podkovijski učilnici z živinozdrávnico v Ljubljani

Živinozdravniška in podkovsko šolo z živinsko bolnico v Ljubljani, kot bi danes rekli tej ustanovi, je pričela z delom leta 1850, dve leti zatem, ko jo je ustanovila Kranjska kmetijska družba (KKD). Najbolj zaslužen za njen nastanek in pričetek dela je bil družbeni tajnik, dr. Janez Bleiweis, njen kasnejši ravnatelj in predavatelj. Šola je pomembno prispevala k vzpostavitvi živinozdravniškega dela, ki so ga prej opravljali nešolani, največkrat samooklicani živinozdravilci in porodničarji. Poleg tega je vplivala na dvig in razvoj živinoreje, k širitvi znanja kmečkih ljudi o živalih in njihovih potrebah, k dobrobiti živali, pa tudi k higieni živil živalskega izvora. Zelo pomembna je bila uvedba poklica podkovskega kovača na Kranjskem. Šola, na katero danes spominja Živinozdravska ulica, je stala na obrobju poskusnega posestva KKD, na Spodnjih Poljanah. Pouk je trajal pol leta za bodoče podkovske mojstre, za druge (podkovske kovače–živinozdravilce, živinozdravniške pomočnike in mesoglednike) pa eno leto. Pouk se je zaključil z javnim, komisijskim izpitom. Šola je bila zelo priznana v bližnjih deželah Habsburške monarhije in tudi izven nje. Delo je nadaljevala v predvojni in nekaj časa tudi v povojni Jugoslaviji. Ukinjena je bila leta 1962 in nato nikoli več obnovljena. Predavanju bo sledil kratek ogled lokacije šole na bližnji Živinozdravski ulici.

Vojteh Cestnik je maturiral na Gimnaziji Poljane in leta 1974 zaključil študij na tedanjem Veterinarskem oddelku Biotehniške fakultete. Nato je odslužil vojaški rok v Sarajevu, v Šoli za rezervne veterinarske oficirje in v Puli. Leta 1975 se je kot asistent zaposlil na Kliniki za male živali Veterinarskega oddelka BF, leta 1979 pa je prešel na Inštitut za fiziologijo in farmakologijo s toksikologijo. Tu je zaključil magisterij, doktorat pa izdelal na Veterinarski fakulteti v Zagrebu. Dodatna izpopolnjevanja je opravljal na veterinarskih fakultetah na Dunaju, v Glasgowu, Brnu in Budimpešti. Docent je postal leta 1986, izredni profesor 1991, redni pa leta 1996. Predaval je fiziologijo domačih živali na dodiplomskem in podiplomskem študiju na Veterinarski in Biotehniški fakulteti. Njegovo najpomembnejše področje raziskovanja je bila endokrinologija domačih živali, zanimala pa ga je tudi zgodovina veterinarske medicine. Vodil je več raziskovalnih projektov, bil član ali predsednik različnih komisij in odborov ter prodekan Veterinarske fakultete. Upokojil se je leta 2010 in dve leti kasneje prejel naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani. Nadaljuje študij zgodovine veterinarske medicine in živali v vojskah in vojnah, ter ureja časopis Veterinarske zbornice Slovenije. Leta 2024 je prejel Bleiweisovo priznanje za življenjsko delo.