Poleg ministra za kulturo dr. Simonitija je zbrane nagovorila tudi evropska komisarka za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mladino Mariya Gabriel. Med drugim je v svojem nagovoru povedala:

"Naša kulturna dediščina je gonilo trajnostnega razvoja. Kulturna dediščina gradi človeško identiteto, medsebojno povezuje skupnosti in deluje kot spodbuda za razvoj in odpiranje delovnih mest. Naš cilj je podpreti raziskovanje digitalne kulture in digitalizacije kulturne dediščine ter poiskati inovativen in vključujoč odnos do kulturne dediščine. Z novo pobudo Novi Evropski Bauhaus želimo zagotoviti, da bodo naši prostori lepi, trajnostni in vključujoči. Cilj je združiti dediščino preteklosti s prihodnjo uporabo. Slovenskemu predsedstvu in ministru za kulturo dr. Simonitiju se zahvaljujem za današnji dogodek in izkazano stalno podporo. Vaš stalni angažma je neprecenljiv. Želim vam veliko uspeha."

Nagovor ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija

Spoštovani udeleženci te imenitne konference, dovolite mi, da najprej pozdravim spoštovano gospo Mariyo Gabriel, evropsko komisarko za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mladino, dr. Milana Zvera, poslanca Evropskega parlamenta in podpredsednika Odbora za izobraževanje in kulturo, gospoda Matjaža Grudna, direktorja Direktorata za demokratično participacijo Sveta Evrope, gospo Sneško Quaedvlieg Mihailović, generalno sekretarko vseevropske nevladne organizacije Europa Nostra, gospo Riin Alatalu, podpredsednico Mednarodnega sveta za spomenike in spomeniška območja ICOMOS. Pozdravljam tudi vse tuje in domače goste, moderatorje in vse udeležence, ki jim želim plodno in bogato konferenco.

Predstavniki evropskih in mednarodnih organizacij s področja kulture, kulturne dediščine so se danes zbrali v ljubljanskem studiu, delno v virtualnem prostoru. To odraža novo realnost, s katero se svet danes sooča. Naša konferenca v okviru slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije je posvečena dvema širšima temama in obe sta v današnjih časih velikih preizkušenj izjemno pomembni.

Prva tema so človekove pravice kot ideal, h kateremu sodobne civilizacije težijo. Osredotočamo se na tiste pravice, ki običajno ne zasedajo prvih mest v razpravah mednarodnih forumov, to so kulturne pravice oziroma bolj natančno, pravica do dediščine kot poseben vidik kulturnih pravic. Poudarim naj, da je ena od štirih prednostnih nalog slovenskega predsedovanja okrepitev Evropske unije kot prostora našega načina življenja, vladavine prava in enakih meril za vse.

Druga tema je trajnostni razvoj. Vemo, da so Združeni narodi s svojo Agendo 2030 vsem državam članicam zastavili visoke razvojne cilje, do katerih naj človeštvo prispe v manj kot desetletju, desetletju, ki je pred nami. Po našem prepričanju teh ciljev seveda ne bo mogoče uresničiti le z državnimi ukrepi. To lahko po eni strani strani dosežemo z izboljšanim sodelovanjem na ravni mednarodne skupnosti in to sodelovanje mora bolj kot doslej temeljiti na etičnih načelih. Hkrati pa bomo cilje dosegli le, če ustvarimo bolj spodbudno okolje za sproščanje ustvarjalnosti in podjetnosti na ravni posameznikov.

Prepričani smo, da kulturna dediščina predstavlja zakladnico oziroma skupen vir, na podlagi katerega lahko nadgrajujemo že zbrane izkušnje in črpamo nove zamisli. Za udejanjanje teh potencialov je po našem prepričanju izjemno pomembno, da sistemsko spodbujamo aktivno sodelovanje posameznikov in skupin. Na strani politike in strokovnih organizacij, ki so v imenu oblasti poklicane, da skrbijo za javni interes na področju dediščine, pa je treba spodbujati pristope, ki so osredotočeni na ljudi. Oba pristopa, participacija in na ljudi osredotočena politika, sta v osnovi za trajnostni razvoj, temelječ na potrebah in pričakovanjih skupnosti. Če smo realistični, so v današnjem svetu polnem množice družbenih, gospodarskih in političnih interakcij, ki med seboj nenehno tekmujejo in se izničujejo, konflikti neizbežni. Vendar je naša želja, da jih rešujemo z dialogom.

Naj ta konferenca po svoje odpira pot k dialogu. S tem Slovenija nadaljuje temo nemškega predsedovanja, še posebej zgoščenega v konferenci Kulturna dediščina in multilateralizem novembra preteklega leta. Hkrati Slovenija s predsedovanjem Svetu Evropske unije 2021 sklepa lok z našim prvim predsedovanjem leta 2008, ko je bila naša osrednja tema prav medkulturni dialog.

Konferenca Pravica do dediščine kot spodbuda za trajnostni razvoj naslavlja torej dve široki temi, človekove pravice in trajnostni razvoj. Z referati pa naslavlja celo pahljačo tem: odprava, pravice do dediščine, dediščine manjšin, staroselcev, zaščite njihove dediščine, kulturno razsežnost trajnostnega razvoja, vse do boja spomina proti pozabi in še mnoge druge razprave, ki odpirajo najrazličnejše teme, dileme in vprašanja v Evropi in svetu v zvezi z našim odnosom do kulturne dediščine, ki je nenazadnje dediščina vseh nas.

Etika človeku prepoveduje pozabiti in zamolčevati vse tisto, kar ga določa. Odnos, v širšem in ožjem smislu, do kulturne dediščine je torej odvisen od naše kulture spomina, to je od naše ozaveščenosti, kaj nam preteklost pomeni, kako jo razumemo, torej kako nas identitetno dopolnjuje. Naš odnos do kulturne dediščine je seveda odvisen tudi od kulture spominjanja, ne samo spomina, ampak spominjanja, to je, kaj vključujemo v našo sedanjost kot tisto, čemur tudi na zunanji, manifestativni posvečamo pozornost. In tu trčimo ob tisto bistveno vprašanje, to je, v kašnem svetu živimo, v kakšnem času živimo, torej mi sami. Tu naletimo na vprašanje, ali bo dediščina, spomeniki vseh vrst in oblik, vzdržala preizkus časa.

Naletimo na tisto, kar tudi označujemo z besedo kultura, a vedno ji lahko dodamo tudi besedo boj. Torej, naletimo in se srečujemo nenehno s kulturnim bojem. Spomnimo ob tem samo na uničevanje vseh vrst spomenikov, kulturne dediščine na Balkanu pred 30 leti ali v prejšnjem desetletju v Siriji, Iraku, torej na Bližnjem vzhodu in tudi v severni Afriki in še marsikje. Pri tem je torej pomembno, kakšna je kulturna raven, kakšen družbeni in politični sistem, ki opredeljujeta oblike sobivanja različnih pogledov in stremljenj, a brez skupnih vrednostnih temeljev. Tako sobivanje v različnosti in ohranjanje dediščine kot skupne vrednote, in zato do nje tudi obveze, da jo ohranja kot kulturno dediščino, pa omogoča, vsaj pri nas v Evropi, pa še to ne prav dolgo, demokracija. Torej politična ureditev, ki ima v sebi vtkano nenadomestljivo vrednoto spoštovanje človekovega dostojanstva, humanizem, empatijo in strpnost.

Vse oblike kulturne dediščine, vse oblike kulture spomina se namreč dotaknejo eksistencialnih vprašanj, vprašanj, ki nas temeljno določajo, določajo torej temelj, določajo skupnost in vsakega posameznika. In tukaj smo spet pri naši temi, torej pravici do dediščine vsakega posameznika in ohranjanje dediščine kot trajnostnega razvoja, ki je  seveda delo skupnosti. Prav pri teh vprašanjih čaka stroko in politiko še veliko dela. Od njiju se zahteva nenehna čuječnost in odgovornost, ki narekujeta zavedanje vseh nas tu in zdaj.

Da bo naš današnji dan jutri zgodovina. In da mi tu in zdaj ohranjamo in gradimo dediščino prihodnosti. Čestitam vsem vam in vam želim veliko uspeha na tej konferenci, ki je zastavljena široko in vsebinsko pomembno. Konferenca naj torej obogati in obveže ne samo vas, stroko, ampak tudi politiko, ki mora storiti pogumne in zavezujoče korake k ohranjevanju in ohranitvi kulturne dediščine, ki je dediščina vseh nas.

Najlepša hvala.