Nov vpis v register nesnovne kulturne dediščine

Ministrica dr. Ignacija Fridl Jarc: »V človeku je od nekdaj obstajala želja, da skozi podobo nekoga drugega spregovori o svojih lastnih občutenjih. Zato je začel izdelovati tudi lutke. Nič drugače ni bilo na Slovenskem. Naše ljudsko lutkarstvo ima stoletno tradicijo, iz katere so se izoblikovala društva, ki so gojila ljubiteljsko lutkarstvo. Eden prvih je bil zagotovo Milan Klemenčič. Tudi danes ni nič drugače. Imamo več kot šestdeset društev, ki se ukvarjajo z ljubiteljskim lutkarstvom, to pa je bilo in je še vedno zelo pomembno za začetek in nadaljnji razvoj profesionalnega lutkarstva na Slovenskem.«

Ljubiteljsko lutkarstvo je oblika gledališke dejavnosti, pri kateri ljubiteljski lutkarji različnih starosti pripravljajo in izvajajo lutkovne predstave, nastopajo z lutkami ali s predmeti, ki jih s svojo igro in animacijo oživljajo ali z njimi pripovedujejo. Lutke predstavljajo dramske like ali scenska bitja, s katerimi lutkarji uprizarjajo svoje vsebine. Pri tem uporabljajo različne vrste lutk: marionete, ploske, ročne, senčne, mimične in namizne lutke, javajke, pa tudi animirane predmete. Za vsako vrsto lutk je značilen specifičen način animacije in vodenja. Pri uprizarjanju imajo pomembno vlogo tudi scena in morebitna zvočna ter svetlobna spremljava.

Ljubiteljska lutkovna dejavnost je razširjena po vsej Sloveniji, z njo se ukvarja 60 različno organiziranih lutkovnih skupin, od otroških in mladinskih do odraslih. Z lutkami se srečujejo otroci že v vrtcu, kjer so lutke del vzgojnega procesa in kulturno-umetnostne vzgoje. Osnovnošolski otroci in srednješolci z lutkami tudi nastopajo in jih izdelujejo v lutkovnih krožkih. Ker se ljubiteljsko lutkarstvo najpogosteje izvaja kot obšolska dejavnost, je večina izvajalcev šolskih skupin. Odrasli lutkarji, ki sicer opravljajo najrazličnejše druge poklice, delujejo v raznih lutkovnih skupinah in društvih, lahko tudi samostojno.

Na Slovenskem je bilo znano ljudsko lutkarstvo − lutkar, skrit pod klopjo, je igral s preprostima lutkama lilekoma (prstna lutka). Prve lutkovne predstave je začel uprizarjati Milan Klemenčič leta 1910 na svojem domu v Šturjah pri Ajdovščini. Gledališče je poimenoval Malo marionetno gledališče. V Ljubljani je leta 1920 ustanovil Slovensko marionetno gledališče, ki je delovalo do leta 1924, med letoma 1936 in 1957 pa je v okviru gledališča Miniaturne marionete ponovno uprizarjal predstave na svojem domu.

Ljubiteljsko lutkarstvo se je začelo širiti v dvajsetih letih 20. stoletja, ko so pod češkimi vplivi nastajali ljubiteljski lutkovni odri v okviru telovadnih društev Sokol. Konec tridesetih let 20. stoletja je v Sloveniji delovalo kar 50 sokolskih marionetnih odrov, združenih v zvezo s strogimi pravili, tečaji in tekmovanji. Poleg sokolskih so delovale tudi nekatere druge ljubiteljske skupine. Igranje z ročnimi lutkami je spodbujal etnolog in lutkar Niko Kuret, ki je v 30. letih vpeljal slovenskega junaka ročnih lutk Pavliho in leta 1942 objavil prvo slovensko knjigo o lutkah, ki je pomembno vplivala na lutkarstvo med vojno in po njej. Konec leta 1944 je na osvobojenem ozemlju v Črmošnjicah prvič nastopilo Partizansko lutkovno gledališče. Po 2. svetovni vojni so ljubiteljske lutkovne skupine delovale znotraj športnih in kulturno-umetniških društev, številne lutkovne skupine pa so začele delovati v osnovnih in srednjih šolah. Leta 1966 je Društvo slovenskih lutkovnih ustvarjalcev začelo izdajati revijo Lutka, ki je bila prvotno namenjena ljubiteljskim lutkarjem.

Dodatne informacije o posameznih enotah nesnovne dediščine so objavljene na spletni strani register nesnovne kulturne dediščine. Register vodi Ministrstvo za kulturo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.