Govor ministrice za kulturo dr. Ignacije Fridl Jarc na državni proslavi ob dnevu reformacije

Spoštovana predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar s soprogom, spoštovani nekdanji predsednik Republike Slovenije gospod Milan Kučan, spoštovane poslanke in poslanci Državnega zbora Republike Slovenije, spoštovani diplomatski zbor, predstavniki verskih skupnosti, župani pomurske regije, spoštovani drugi visoki gosti, cenjene Slovenke in Slovenci, gledalke in gledalci, poslušalke in poslušalci

Ko danes slavimo dan reformacije na naših tleh, najprej pomislimo na Primoža Trubarja in na prvi slovenski tiskani knjigi, Katekizem in Abecednik. Potem naš spomin seže do protestantizma, morda še do Martina Lutra in njegovih tez, s katerimi je protestiral zoper prakso odpustkov v dotedanji katoliški Cerkvi. Slavimo torej mejnike, na eni strani svetle in pomembne v slovenski kulturni zgodovini in na drugi take, ki označujejo predvsem razkol znotraj krščanske tradicije. Ob tem pa se premalo zavedamo, da je Trubarjeva jezikovna prizadevanja in njegovo poslanstvo oznanjanja Božje besede ob podpori verski reformi oplajala prav njegova zavezanost pristnemu krščanstvu, na njegovih temeljih so zrasli in z zidaki globoke vere je utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika gradil svoje duhovno sporočilo.

Naj si torej še tako vneto prizadevamo, pišemo manifeste, protestiramo in pridobivamo različna pravna mnenja, da moramo v 21. stoletju dosledno ločevati kulturo od vere, zgodovino oblikovanja slovenskega naroda od zgodovine krščanstva na naših tleh, te povezave ob zori slovenske književnosti nikakor ne moremo zanikati. Začetki pisne kulture in naše knjižne besede so krščanski. Brižinski spomeniki, najstarejši zapis v slovenščini s konca 10. stoletja, vsebujejo krščanska verska besedila. Samostanski pisarji so v srednjem veku na Slovenskem zapustili dragoceno rokopisno dediščino, reformatorji pa so v drugi polovici 16. stoletja zaslužni za slovenski knjižni jezik in prvo slovensko tiskano knjigo. Še sredi 19. stoletja je katoliški škof Anton Martin Slomšek postavil temelje za razvoj slovenskega poklicnega založništva. Krščanstvo torej ni le spodbujalo, ampak je odločilno oblikovalo duhovno življenje na Slovenskem skozi stoletja, kar še posebej velja za našo književnost. Enako se je v vseh pojavnih oblikah slovenska kultura razvijala tudi tu, v Pomurju, naj omenim le pastorja Števana Küzmiča, ki je s svojim vnetim prevajanjem svetopisemskih besedil utemeljil prekmurščino kot knjižni jezik, ali duhovnika Jožefa Klekla, ki si je goreče prizadeval, da ste se prekmurski Slovenci združili z matičnim narodom.

Ob tej tradiciji je torej neodgovorno načrtovati, kako bomo posekali krščanske korenine slovenske kulture in potem upali, da se bo v našem času bujno razcvetala in rodila obilne sadove. Nasprotno, »stati inu obstati«, kot bi rekel Trubar, bo zmogla le, če bo črpala tudi iz izročila, v katerem je nastajala in se izoblikovala in o katerem v preteklem izobraževalnem sistemu žal nismo slišali skoraj ničesar. Zato je še kako dragoceno, da je Primož Trubar v zadnjih desetletjih postal eno od osrednjih imen slovenske književnosti in z vsakoletno slovesnostjo za svoje delo prejema tudi poklon slovenske države, a čaka nas še veliko ozaveščanja, da bo slovenska literarna zgodovina zapolnila vse slepe pege v razumevanju, proučevanju in posredovanju znanja o razvoju književnosti na Slovenskem.

Iz stoletne krščanske tradicije je torej vzniknila Trubarjeva želja, da slovenskemu človeku približa Božjo besedo.

»V začetki je bila Beseda, inu ta Beseda je bila per Bogu, inu Bog je bila ta Beseda.« Tako je pred skoraj natanko petsto leti Primož Trubar prevedel prvi stavek iz novozaveznega Janezovega evangelija, ene od štirih evangeljskih knjig, ki jih je pod naslovom Ta pervi deil tiga Noviga testamenta objavil leta 1557.

V sodobnem prevodu se ta stavek glasi: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« In se nadaljuje: »Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.«

Tudi v posodobljeni različici izbrani svetopisemski odlomek po petih stoletjih še vedno prinaša enako sporočilo. Pričuje o časih, ko je evropski človek globoko občutil svetost Besede. Besede, ki jo je dojemal kot začetek sveta. Besede, ki ga je v pristni veri povezala z drugimi ljudmi. Besede, ki je, kot razkriva njeno ime, kakor seme sedla na plodna tla in v človeku pognala globoke korenine, prižgala luč, dajala njegovemu življenju smisel. Besede, ki jo je razumel kot nevidno nit, ki povezuje človeka s presežnim in svetom. Besede, ki tke vezi, s katerimi se iz skupine posameznikov spleta skupnost.

Svetost besede nikakor ni govorila, kot pogosto ožimo pomen izraza svetost, zgolj o svetosti Boga, ampak povsem enako tudi o svet-nosti človeka, da je torej on sam nosilec sveta, da je svet tak, kot ga s svojo stvarniško močjo ustvarja sam. Vrednost Besede torej nikakor ni bila zamejena le na slavljenje in čaščenje Božje prisotnosti, ampak jo je človek obenem doživljal tudi kot lastno notranjo stvariteljsko silo – šele z besedo je lahko oblikoval, poimenoval oziroma izrazil svojo misel in ubesedena misel je narekovala njegova dejanja, predvsem njegov odnos do drugega. To občutenje je etični temelj evropske civilizacije od antike dalje, a se je v zgodovinskem toku krščanstva pogosto izgubilo v meandrih individualnih interesov.

Primož Trubar je znova začutil poklicanost, da verne rojake nagovori, naj živijo po Božji besedi in tako gradijo bolj človečen in bolj človeški svet, kot ga je sam izkušal pri svojem vsakodnevnem delu. Med tem, kar je izražal, kar je mislil in kar je delal, je obstajala troedinost, njegova dejanja so zvesto sledila njegovi misli in besedi. Čas reformacije se je znova zavedel, da ni prav, če človek nekaj misli, nekaj drugega govori in nekaj tretjega udejanja. Protestantizem je besedi vrnil njeno dostojanstvo, poudarjal je, kako besede ne smejo biti žetoni, s katerimi lahko brezsramno trgujemo, in kako naša dejanja ne smejo biti lahkotno prodajanje laži za resnico. In še kako bi tako reformo srca in duha potrebovali v našem času in našem prostoru, kjer smo prepogosto neme priče potvarjanju javnega mnenja in poročanja za dosego lastnih individualnih dobičkov vseh vrst. In ob tem ne smemo pozabiti, kako je že starogrški filozof Platon opozarjal, da bo sofistično sprevračanje besed od resnice k laži uničilo atensko demokracijo in državniško suverenost grških mest ‒ in ju dejansko tudi je.

A kot zadnjo misel velja ob praznovanju dneva reformacije poudariti to, kar je za slovensko kulturo, našo narodno zavest in tudi državotvorno držo najpomembnejše. V Svetem pismu izpričani svetosti besede je Primož Trubar dodal novo razsežnost. Najbolj sveta je bila namreč zanj tista beseda, ki je bila izrečena v našem maternem, slovenskem jeziku. Boga je želel z jezikom približati slovenskemu človeku, našo govorico pa narediti vredno knjižnega zapisa in izdaje tiskanih knjig. Ni želel, da se sveta beseda izgubi za vrati učenih jezikov, ki preprostemu kmetu ostajajo za zmeraj zaprta. Želel je, da Bog stopi med ljudi, v njihove domove, v njihov vsakdan. Jezik njihovega dela je postal hkrati tudi jezik njihove molitve.

Domača, slovenska beseda je bila za Primoža Trubarja njegova življenjska pot, pot do Boga in pot do človeka. Naj pogumno stopijo nanjo, je nagovarjal tudi svoje bralce, ko jim je v predgovoru h Katekizmu očetovsko prigovarjal, naj se ne ustrašijo začetnih težav. Verjel je, da slovenščina zmore izraziti tudi najzahtevnejše verske in duhovne vsebine. S tem ni izrekel izjemnega priznanja le našemu jeziku, ampak tudi slovenskemu človeku, ki je zanj postal vreden najglobljih duhovnih premislekov in sporočil.

Le iz nesebične ljubezni do doma je Trubar črpal moč, da zanj nobeno potovanje s slovenskega na nemško ozemlje ni bilo predolgo in nobeni stroški zanj niso bili previsoka ovira. O svojem iskrenem domoljubju piše neposredno sam, ko nas nagovarja kot »lube Slovence«, ko nam želi »gnado, mir, milost in pravo spoznanje božje«.

Primož Trubar je pred stoletji prepoznal, da je naš jezik naš skupni dom, da Slovenci svoje zgodovine ne bomo izpisovali z epskimi osvajanji ozemelj, ampak z jezikovno samozavestjo in ponosom, na našem jeziku in slovenski knjigi je zgradil temelje naše poznejše narodne zavesti. Zato je naša skupna dolžnost, da jih z enakim ponosom čuvamo in utrjujemo, branimo in hranimo. Ko brezbrižno gledamo ali celo sami nastiljamo tujejezične napise v našem javnem prostoru, ko nam je malo mar za drastično upadanje bralne pismenosti, ko poskušamo knjižni jezik izenačiti s pogovorno rabo in ga podrediti tehnološkim zahtevam digitalnega sveta, ko molčimo, medtem ko se na slovenskih univerzah krši ustavna pravica do izobraževanja naših študentov v slovenščini, ko torej počnemo vse to, rušimo vse, kar so zgradili in utemeljili naši duhovni očetje, med njimi tudi slovenski protestantski pisci Primož Trubar, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič. Naše slavilne besede danes niso le žetoni, sledijo naj jim odločna dejanja vseh »lubih Slovencev«. Moč besede, kot nas je učil Trubar, namreč ni v tem, da jo izrekamo ali zapišemo, ampak v tem, kaj z njo naredimo.

Drage Slovenke in Slovenci, prebivalke in prebivalci Republike Slovenije, iskrene čestitke ob dnevu reformacije. Vsem nam želim, da ga preživimo s ponosom in spoštovanjem do slovenske kulture in njene knjižne dediščine, s skrbnostjo in odgovornostjo do slovenskega jezika in da sporočilo tega praznika nosimo v sebi v sleherni misli in dejanju.