Podnebni zakon osrednja točka razprave na 15. redni seji

Na 15. seji Podnebnega sveta je bila osrednja tema razprave Podnebni zakon, katerega sprejem v Državnem zboru je nujen za sprostitev skoraj dveh milijard evrov evropskih sredstev, od katerih je pol milijarde preko socialnega sklada za podnebje namenjenih pomoči najrevnejšim. Podnebni svet je izpostavil, da zakon vzpostavlja ključne finančne in pravne temelje za dolgoročno razogljičenje, ki lahko predstavlja tudi ekonomsko-razvojne koristi za državo in širšo družbo. Pri tem opozarjajo, da nosilci razvoja zelenih tehnologij in trajnostnih rešitev že danes dosegajo čezmerne finančne koristi. Člani sveta so poudarili, da je za širše družbeno sprejemanje ukrepov zakona potrebna močna, podatkovno podprta komunikacijska kampanja, ki bi pojasnila pomen in koristi okoljskih in podnebnih ukrepov za vsakdanje življenje. Pri tem bo potrebno vključiti širši spekter deležnikov - od akademskih in raziskovalnih institucij do lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij, ki bi vzpostavili učinkovito komunikacijsko mrežo. Opozorili so, da razprave o spreminjanju navad državljanov niso konstruktivne, saj je država tista, ki nosi odgovornost, da zakon sprejme ter učinkovito in pravično vodi zeleni prehod. V dopisu je Stališče Podnebnega sveta glede obravnave Podnebnega zakona na Vladi podprl tudi Svet za varovanje okolja pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), ki argumentira, da zakon predstavlja implementacijo skupne evropske podnebne politike, od katere ima Slovenija kot ena izmed podnebno najranljivejših držav članic neposredne okoljske in gospodarske koristi, vključno z nadpovprečno visokimi finančnimi podporami EU.

V razpravi so člani sveta opozorili na pomanjkanje usklajenosti v državnih organih glede razumevanja okoljske in podnebne problematike in izvajanja podnebne zakonodaje, zato so podali predlog za uvedbo obveznega izobraževanja o podnebnih in okoljskih vsebinah za zaposlene v državni upravi. V tem kontekstu predlagajo uvedbo mikrodokazil za zagotavljanje osnovne ravni kompetenc, še posebej pri tistih, ki odločajo o javnih financah in okoljskih vplivih projektov. Podnebni svet je obravnaval tudi možnost izdaje zelenih obveznic, s katerimi bi sofinancirali zelene projekte in državo obvezali k učinkovitem razogljičenju. V razpravi so člani pozvali tudi k višjim standardom javnega prostorskega načrtovanja, ki mora biti tesno povezano s podnebno politiko in varstvom okolja ob usklajevanju različnih potreb in interesov v prostoru. To je lahko učinkovito le, če temelji na sodelovanju, preglednosti in družbenem dogovoru, zato ni dobro, da se ga obravnava kot ločeno dejavnost in pričakuje, da izvršuje naročila. Člani Podnebnega sveta so v tem kontekstu predlagali pripravo državnih priporočil, ki bi lahko vključevala tudi priporočila za ohranjanje kakovosti zraka in obnovo na podnebne spremembe bolj prilagodljivih slovenskih gozdov.