Državni sekretar dr. Blaž Germšek na neformalnem srečanju ministrov za kmetijstvo
Državni sekretar je v uvodnem nagovoru izpostavil, da gre pri tej razpravi za širše vprašanje, kakšen prehranski sistem si v prihodnje želimo v EU, zato mora biti razprava o tem celovita. Poudaril je, da je treba upoštevati celotno verigo "od vil do vilic", vključno s povpraševanjem, ki lahko močno vpliva na spremembe v proizvodnji.
Državni sekretar dr. Blaž Germšek z gostiteljem neformalnega srečanja, podpredsednikom belgijske vlade Davidom Clarinvalom | Avtor: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Pregled oskrbe Evrope z beljakovinami in določitev ciljev na evropski ravni sta ključna, pri čemer je treba upoštevati proizvodne potenciale (naravne pogoje in razpoložljivost kmetijskih zemljišč), okoljsko-podnebne vidike in družbena vprašanja. Državni sekretar Germšek je na zasedanju povedal, da je treba preučiti »razpoložljivost virov za proizvodnjo, vrzeli v znanju pri pridelavi rastlinskih beljakovin, posledice za živinorejo in trg za te proizvode (potrošniki in industrija).«
Zato je treba narediti pregled oskrbe EU z beljakovinami in določiti cilje na ravni EU. Poudarek bi moral biti na določitvi ciljev glede želenega zmanjšanja uvoza beljakovin v EU, povečanja lokalne proizvodnje rastlinskih beljakovin in upoštevanja trendov potrošniškega povpraševanja ter na deležu raziskav in drugih javnih sredstev za ta namen.
Pri spodbujanju diverzifikacije beljakovin sta potrebna celosten pristop in usklajevanje več evropskih politik. Skupna kmetijska politika (SKP) je močen mehanizem, vendar gre tu za vprašanje, ki presega te okvire. »Zunanja trgovinska politika EU lahko postavi enake pogoje za proizvajalce EU in izven EU, medtem ko lahko skupna kmetijska politika okrepi proizvodnjo rastlinskih beljakovin prek proizvodno vezanih plačil in celotne zelene arhitekture strateških načrtov SKP,« je izpostavil državni sekretar.
Poleg tega je treba pozornost nameniti tudi sinergijam z industrijsko politiko in pametno specializacijo ter zapolniti vrzeli v znanju s podporo evropske raziskovalne politike. Hkrati je treba zagotoviti, da se to znanje dejansko prenese do kmeta. Pomembno je tudi usklajevanje politik o preglednosti označevanja, zaščiti potrošnikov in zdravju, da potrošniki prepoznajo dodano vrednost te proizvodnje v EU.