Socialni delavci in delavke opravljate enega tistih poklicev, ki ni zgolj služba, ampak tudi poslanstvo - poslanstvo izboljševanja sveta okoli sebe in pomoči soljudem. To poslanstvo, ta poklicanost je lahko privilegij, lahko pa je tudi vir izgorelosti in obupa.

Ko sistem deluje, ni lepšega poslanstva, kakor uspeti pomagati sočloveku prav v trenutku, ko najbolj potrebuje pomoč. Toda ko sistem ne deluje, se ta občutek plemenitega poslanstva lahko hitro sprevrže v izgorevanje na etični pogon.

Žal si moramo priznati: sistem pogosto ne deluje. Temu smo priča med medicinskimi sestrami, negovalci, oskrbniki in številnimi drugimi poklici, ki zagotavljajo podporo in pomoč soljudem. Zagotovo smo temu priča tudi med socialnimi delavci.

Mogoče je to največja zmaga, ki jo je dosegel neoliberalizem, medtem ko je skozi desetletja varčevalnih ukrepov in nepremišljenega reformiranja v precejšnji meri razgradil naše socialne storitve. Namreč, zmaga neoliberalizma je, da smo vsi mi ponotranjili občutek osebne odgovornosti za reševanje napak, ki so v resnici večje od nas in ki jih nismo mi zakrivili. V takšnem sistemu je povsem pričakovano, da socialni delavec sčasoma obupa ali pa se enostavno iztroši.

Manj časa za strokovno svetovalno delo, individualno obravnavo, nudenje podpore v domačem okolju ter izvajanjanja preventivnih programov pa pomeni, da država bistveno slabše preprečuje pojave socialne izključenosti, revščine, nasilja, odvisnosti, depresije in podobno.

Slabša strokovna podpora pomeni tudi, da se socialna politika ukvarja predvsem s posledicami, ne pa vzroki za stiske posameznikov - kar pravzaprav vodi tudi v večje stroške, tako na ravni izdatkov za socialne transferje kot tudi na področju javnega zdravja, predvsem duševnega ter na področju kriminalitete. Za ta negativni trend so krive zgrešene politike države in ne delo socialnih delavcev, ki so v tem procesu izgubljajo svojo strokovno avtonomijo in ugled.

Žrtve zgrešenih politik na področju socialne politike zato niso le revni in zapostavljeni, ampak tudi strokovni in drugi delavci in delavke v socialnem varstvu ter socialno delo kot javna storitev, poslanstvo in poklic.

Ne morem obljubiti enostavnih rešitev, ker te ne obstajajo. Lahko pa zagotovim, da na ministrstvu delamo na nekaterih konkretnih korakih. Prenova namreč ni nekaj, kar je lahko namenjeno zgolj avtocestam, domovom za starejše ali graščinam, sredstva za prenovo potrebujejo tudi ljudje, delavci.

Načrtovanje sredstev v tem trenutku izgleda tako, da jih namenjamo ali pa bomo še namenili:

• kadrovskim okrepitvam na centrih za socialno delo. V letošnjem letu smo CSD (v različnih mesecih) krepili z dodatnimi kadri, in sicer z 90 novimi zaposlitvami,
• socialnovarstvenim programom smo dvignili plače za enak znesek, kot so se dvignile socialnim delavcem na centrih za socialno delo,
• v pogajanjih za plače v javnem sektorju na področju socialnega varstva še naprej vztrajamo pri izboljšanju položaja socialnih delavcev,
• v petek bo prvič objavljen javni razpis za štipendije za študente na Fakulteti za socialno delo in bo odprt do porabe sredstev oziroma do konca julija. Prvi razpis bo namenjen študentom, ki so v šolskem letu 2023/24 vpisani na drugo stopnjo, v jeseni pa bo objavljen nov razpis za šolsko leto 2024/25. Pozivam vas k čim številčnejši prijavi - samo skupaj lahko zagotovimo krepitev sistemov socialnega varstva,
• v drugi polovici pomladi bo objavljen razpis za krepitev mreže centrov, ki skrbijo za vključevanje Romov v širšo družbo,
• sredstva bomo v drugi polovici leta namenili strokovnim usposabljanjem socialnih delavcev: predvsem pri delu z družinami in delu z žrtvami nasilja,
• v naslednjih fazah predvidevamo razpis za dodatne namenske bivalne enote za žrtve nasilja in za starejše ženske. 

Nič od tega ne bo čez noč odpravilo desetletij drsenja sistema socialnega dela navzdol. Ampak vsak korak v pravo smer je korak več za to, da socialno delo ponovno postane poslanstvo, namesto vir obupa in izgorelosti.

Še enkrat, hvala vam za delo, ki ga opravljate. Naša skupna naloga je izboljšanje socialnega položaja tistih, ki so jim vsi ostali obrnili hrbet.