Ob sprejemanju Zakona o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (ZUNPEOVE ali zakon) sta bili v javnost posredovani dve odprti pismi, eno s strani Zveze društev za obvarovanje reke in sonaravni razvoj ob Muri – Moja Mura ter drugo s strani Civilne iniciative ZA Pohorje brez vetrnih elektrarn.

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) je predmetno pojasnilo pripravilo kot odziv na navedbe oz. trditve posameznih društev oziroma civilnih iniciativ, ki so odraz nepravilnega razumevanja določb zakona in njegove povezave z zakonodajo s področja urejanja prostora, varstva okolja, upravljanja z vodami in ohranjanja narave. To nerazumevanja je vzrok nepravilnim in neresničnim trditvam o vsebini in posledicah ZUNPEOVE.

Že uvodoma velja poudariti, da je ZUNPEOVE del kompleksne in v več zakonih razpršene materije. Za njegovo pravilno razumevanje je potrebno poznavanje določb vseh relevantnih zakonov, s katerimi se določbe tega zakona povezujejo in šele z njimi tvorijo pravno celoto – pravila, ki urejajo umeščanje fotonapetostnih in vetrnih proizvodnih naprav.

Določb zakona torej ni mogoče brati izolirano brez poznavanja in povezave s pojmi in določbami relevantnih določb drugih zakonov. To nerazumevanje celotne materije oziroma nepravilno (izolirano) branje posameznih zakonskih določb se odraža v številnih nepravilnih trditvah, med katerimi velja izpostaviti:

1. Ne drži trditev, da zakon prinaša ali celo temelji na predpostavki (avtomatične) prevlade energetskega javnega interesa (nerazumevanje zlasti 3. in 17. člena zakona)

V zvezi z neresničnimi trditvami o »za naravo uničujoči vsebini« 3. člena zakona je treba poudariti, da je že pred uveljavitvijo ZUNPEOVE 4. člen Zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 121/21, 189/21 in 121/22 – ZUOKPOE, ZSROVE) določil: »Proizvodnja električne energije, plina in toplote iz obnovljivih virov energije ter gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so zanjo potrebni, so v javno korist«, pa takšna določba ni in ne bo vodila do avtomatične prevlade energetskega javnega interesa.

Določbe o tem, da so nekatere dejavnosti in ravnanja v javno korist tudi sicer v zakonodaji niso redke in ne pomenijo avtomatizma, ki bi spregledal pravice ali procesna upravičenja posameznikov ali pravnih oseb - vključno z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju varstva okolja oziroma ohranjanja narave. Nenazadnje na primer 88. člen Zakona o ohranjanju narave omogoča razlastitev v javno korist ohranjanja narave, pa te določbe nihče ne razume kot vsesplošno in avtomatično pooblastilo za odvzem lastninske pravice.

Bistvo določbe 3. člena ZUNPEOVE je v njenem poudarku, da se pri proizvodnji električne energije iz fotonapetosnih in vetrnih proizvodnih naprav ne zasleduje zgolj javni interes energetike, temveč proizvodnja električne energije iz tovrstnih naprav pridobiva dve novi dimenziji, in sicer dimenzijo varovanja človekovega zdravja in blagostanja ter dimenzijo zagotavljanja javne varnosti (vse v skladu s spoznanji mednarodne skupnosti in Evropske unije o posledicah podnebnih sprememb).

Ne glede na navedeno pa – enako kot 4. člen ZSROVE -  ta določba nikakor ne vodi v avtomatično prevlado energetskega javnega interesa. Morebitni postopek prevlade javnega interesa se lahko izvede le ob upoštevanju nacionalnih in evropskih (EU) predpisov, ki določajo stroge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni in postopek, v katerem se ugotavlja, ali so ti pogoji sploh izpolnjeni.

Določba 3. člena zakona prevlade drugega oziroma energetskega javnega interesa torej sploh ne ureja, medtem ko se v prvem odstavku 17. člena spreminja le organ, ki je po 66. členu Gradbenega zakona (GZ-1) upravičen vladi predlagati izvedbo postopka prevlade. Pogoji, da do prevlade sploh lahko pride pa ostajajo enaki. 66. člen GZ-1 namreč že sedaj določa, da o prevladi javne koristi odloča vlada, vendar pa to prevlado po omenjeni določbi GZ-1 na projektni ravni predlaga ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave (MNVP). Po prvem odstavku 17. člena ZUNPEOVE pa prevlado predlaga ministrstvo, pristojno z varstvo okolja (MOPE) (enako kot je v 101.v členu Zakona o ohranjanju narave že določeno za plansko raven).  S prvim odstavkom 17. člena ZUNPEOVE se torej spreminja le organ, ki vladi predlaga izvedbo tega postopka, saj je logično, da organ, ki je po svoji funkciji »varuh narave« ni tisti organ, kateremu je primerno naložiti tovrsten predlog. Vsekakor pa MNVP oziroma Zavod za varstvo narave kot javna organa, ki zastopata interese ohranjanja narave, ostajata tvorno vključena v postopku, saj s svojim strokovnim mnenjem še vedno nadzorujeta obstoj zahtevanih predpostavk v morebitnem postopku odločanja o tem, ali bo energetski interes lahko prevladal nad interesom ohranjanja narave. Če priglasijo svojo udeležbo, pa bodo v postopku lahko sodelovale tudi okoljske oziroma naravovarstvene nevladne organizacije.

Novost glede na veljavno ureditev prevlade tako dejansko predstavlja le drugi odstavek 17. člena, ki po enakem principu izvedbo postopka prevlade omogoča tudi za posege, ki nimajo pomembnih vplivov na okolje (posege, za katere ni potrebno izvesti presoje vplivov na okolje, ampak so predvidena »le« mnenja oziroma soglasja).

Nikakor torej ne drži navedba, da zakon temelji na predpostavki prevlade energetskega interesa nad interesom ohranjanja narave. Zakon tega vprašanja sploh ne ureja.

Ob tem velja dodati, da veljavna EU zakonodaja ureja pogoje in okvirje za postopek prevlade in da je bila na EU ravni sprejeta Uredba 2022/2577 o okviru za pospešitev uvajanja energije iz obnovljivih virov, ki v 3. členu ureja izpodbojno domnevo prevlade javnega interesa proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije, v kar ZUNPEOVE sploh ne posega (niti ne sme posegati), ker gre za uredbo, ki je v celoti zavezujoča in v državah članicah neposredno velja.

Glede na navedeno so neresnične trditve, da zakon umika varovalke, ki so v pravnem sistemu vzpostavljene v interesu ohranjanja narave in drugih varovanih dobrin. Da so te trditve neresnične izhaja iz že opisanih razlogov, poleg tega pa poudarjamo, da:

• zakon v celoti ohranja sistem prostorskega načrtovanja (ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave nastopa kot nosilec urejanja prostora) in
• zakon ne posega v sistem dovoljevanja - vprašanje kdaj in pod katerimi pogoji je mogoče pridobiti naravovarstveno soglasje ali dovoljenje za poseg v naravo še vedno (nespremenjeno) urejajo določbe Zakona o ohranjanju narave.

1. O nerazumevanju določb, ki se nanašajo na poseganje v gozdni prostor

Projekt vetrnih elektrarn na Pohorju, ki je v ozadju odprtega pisma CI ZA Pohorje brez vetrnih elektrarn, nima neposredne povezave s tem zakonom. Projekt se je pričel pred sprejetjem ZUNPEOVE, obenem pa dodajamo, da je vodenje projektov preko pravil občinskega prostorskega akta bilo dovoljeno pred sprejetjem tega zakona in bo dovoljeno tudi po sprejetju zakona. Bo pa ZUNPEOVE za nove podobne projekte celo nekoliko zaostril zahteve in ne razrahljal, kot je napačno interpretirano v javnem pismu civilne iniciative.

Za pravilno razumevanje določb ZUNPEOVE, ki se tičejo gozdov, je nujno, da se le te »berejo« v povezavi z vsemi relevantnimi določbami (na primer skupaj z 42. členom ZUNPEOVE, ki v tretjem odstavku zahteva, da se v prostorskem aktu opredeli lokacijo načrtovane VE) in v povezavi z drugo veljavno zakonodajo, vključno z Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-3) in Zakonom o gozdovih (ZG).

Ob takšnem branju je jasno, da nudi predvidena ureditev v razmerju do veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki velja tudi za umešanje vetrnih elektrarn (VE) v gozdovih, večjo zaščito gozdnemu in kmetijskemu prostoru, saj po novem ne omogoča - kot se to dogaja v praksi – da se kar v celotni enoti urejanja prostora (EUP) ali celo na celotnem območju izven urbanega dela (celotnem območju, ki ga pokriva občinski odlok o PUP), kjer so kmetijska oziroma gozdna zemljišča, predvidi postavitev VE, brez lokacije VE. V postopku sprejemanja prostorskega akta kot nosilec urejanja prostora sodelujeta tudi ministrstvo, pristojno za gozdove (MKGP) in ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave (MNVP), kot to določa veljavni ZUreP-3. Bistvo določbe ZUNPEOVE je tako v sistemski ureditvi dvojne rabe (energetske dejavnosti), kar pomeni, da ni treba določiti energetske namenske rabe na parceli, kjer VE stoji, vendar pa je treba po tem zakonu - za razliko od veljavne ureditve - VE na lokacijo natančno načrtovati že v prostorskem aktu.

Prav tako je potrebno urejanje krčitve gozda, ker veljavna opredelitev krčitve gozda v ZG (glej 13. točko 3. člena ZG) krčitev gozda ureja le na območjih gozda, na katerih se s prostorskim aktom spreminja namenska raba prostora (na primer iz gozda v stavbno zemljišča). Glede na navedeno se z ZUNPEOVE zagotavlja, da se posek gozda tudi v primerih postavite VE, ki je kot spremljajoča dejavnost (brez spremembe namenske rabe) s prostorskim aktom načrtovana v gozdu, obravnava kot krčitev gozda, za katero je treba pridobiti dovoljenje Zavoda za gozdove, s čimer se zagotavlja tudi ustrezno spremljanje poseka.

1. V zvezi z dopustitvijo posega na širše vodovarstveno območje

Tudi to določbo je treba razumeti v okviru veljavnega pravnega sistema, pri čemer je dejansko stanje takšno, da je bilo na podlagi Zakona o vodah (ZV-1) sprejetih le približno polovica  Uredb o vodovarstvenih območjih, za ostala vodovarstvena območja pa se uporabljajo občinski odloki, ki so stari tudi več deset let (npr. iz leta 1984 ali še starejši). Ob analizi uredb je bilo ugotovljeno, da praviloma ne vsebujejo posebnih določb za gradnjo SE in VE (z izjemo dveh uredb), temveč so le-te na splošno zajete med vse »energetske objekte« (enako kot npr. termoelektrarna), ter so dovoljene pod najstrožjimi pogoji ali prepovedane. Bistvena oteženost (oz. nezmožnost) postavitve SE in VE na vodovarstvenih območjih je torej posledica zastarelih predpisov (saj v času njihovega sprejemanja SE in VE še niso bile aktualne), zato je bilo to potrebno zakonsko urediti.

Glede na to, da vodovarstvena območja predstavljajo skoraj 20 % površine RS (od tega je velika večina »širših vodovarstvenih območij«, tj. VVO III), se ta absolutna prepoved za SE in VE  umika, vendar pa se pitna voda varuje z  zahtevo, da se tak poseg dopusti le, (1) če je zanj izdano pozitivno soglasje organa, pristojnega za varstvo voda in (2) če so med izvajanjem gradbenih in drugih del ob postavitvi naprave zagotovljeni zaščitni ukrepi. Poleg tega pa je treba umestitev tudi prostorsko načrtovati (v tem procesu tudi sodeluje ministrstvo, pristojno za upravljanje z vodami).

S takšno ureditvijo na širšem vodovarstvenem območju so se v komunikaciji z ministrstvom nenazadnje strinjala tudi strokovna združenja s področja voda, s katerimi je imelo ministrstvo več izmenjav mnenj in usklajevanj. Glede na navedeno je vsakršna primerjava z ureditvijo, ki je bila predmet referendumske odločitve, neprimerna.

1. Sodelovanje javnosti v postopkih umeščanja v prostor

ZUNPEOVE se ne dotika področja sodelovanja javnosti v postopkih umeščanja v prostor, kot je bilo neutemeljeno navedeno v odprtem pismu civilne iniciative, saj glede tega v celoti veljajo zahteve Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21 in 18/23 – ZDU-10).

ZUNPEOVE je torej del kompleksne in v več zakonih razpršene materije, v katero je bil pazljivo umeščen z uporabo temeljnih instrumentov prostorskega načrtovanja in dovoljevanja, kot ga ureja področna zakonodaja. Ta zakon med drugim na sistemski ravni ureja vprašanje »dvojne rabe zemljišča« ter v številnih določbah odpravlja le absolutne prepovedi za postavitev SE oz. VE, vse ob ohranjanju zahtev področne zakonodaje, da poseg odobrijo organi, pristojni za varovanje posameznih javnih interesov. ZUNPEOVE tudi izrecno zahteva, da se osnovna (na primer kmetijska) raba zemljišč ohranja.

Za pravilno razumevanje ZUNPEOVE je potrebno poznavanje določb vseh relevantnih zakonov, s katerimi se določbe tega zakona povezujejo in šele z njimi tvorijo pravno celoto – pravila, ki urejajo umeščanje fotonapetostnih in vetrnih proizvodnih naprav.