Ministrica dr. Asta Vrečko je v govoru med drugim povedala: "V teh dneh se spominjamo za mlajše generacije nepredstavljivega trpljenja, ki so ga naši stari starši preživljali sredi vojne vihre, v najhujših dneh druge svetovne vojne, ko je spomin na mir pred vojno ob vseh grozotah že povsem skopnel in ko je bilo upanje na mir ter pravičnejši svet po koncu vojne še neuresničljiva želja. Ohranjanje spomina na narodnoosvobodilni boj je pomemben, v današnjih časih pogosto zanemarjen del naše kulture. Veseli me, da v zadnjih letih ta del kulture pridobiva pomen, saj se ponovno izdajajo knjige, rišejo stripi in snemajo filmi, ki sporočilo narodnoosvobodilnega boja prenašajo na mladino."

Kultura je imela v narodnoosvobodilnem boju neprecenljivo mesto – povezovala je partizane in partizanke v skupnost upora ter jim vlivala moč za boj za svobodo. Partizanska poezija in proza, gledališče, glasba, pesem in ples ter najrazličnejše druge zvrsti kulturnega in umetniškega ustvarjanja so pustili neizbrisen pečat na povojnih generacijah. V desetletjih svobode so bile napisane številne knjige, posneti številni filmi, na kulturnih dogodkih so se recitirale in pele partizanske pesmi, kraji spomina so bili dostojno urejeni. Še danes veliko ljudi obiskuje poti spominov in tovarištev po vsej Sloveniji, da bi se poklonili junakom, ki so nam priborili svobodo.

Po besedah ministrice dr. Aste Vrečko so bili partizani in partizanke Pohorskega bataljona, ki so 8. januarja 1943 padli pri Treh Žebljih na Osankarici, velika izguba za narodnoosvobodilni boj. Življenja so izgubili tisti, ki bi, če bi preživeli, nedvomno prispevali h krepitvi narodnoosvobodilnega odpora na Štajerskem, k osvoboditvi in gradnji pravičnejše družbe po vojni. Predvsem pa je bila njihova izguba boleča za svojce padlih, pa tudi za kmete, delavce in gozdarje izpod Pohorja, ki jim je srce bilo za svobodo in ki so ob nasilju okupatorja, zastraševanju, množičnih zapiranjih in streljanjih talcev krvaveli skupaj s partizani in partizankami.

Naj spomnimo. Pohorski bataljon je v jesenskih in zimskih mesecih izvedel številne uspešne sabotažne in diverzantske akcije ter se uspešno izmikal zasledovanju sovražnika. Okupator je Pohorski bataljon kmalu po novem letu 1943 končno izsledil. Zimski tabor 96 partizanov in partizank je v teh dneh pred 80 leti obkolilo 1600 mož. Borke in borci Pohorskega bataljona niso vedeli, da jih je napadel dvajsetkrat močnejši sovražnik. Neenakovreden boj je trajal dve uri in pol. Možje, žene in otroci so svoja življenja pustili na zasneženih gozdnih tleh med pohorskimi smrekami.