Aškerčevo nagrado za izjemen prispevek k razvoju slovenske arhivistike, na področju varovanja in ohranjanja slovenske arhivske dediščine in posredovanja le-te javnosti ter za dolgoletno zaslužno delo v Arhivskem društvu Slovenije prejme mag. Vladimir Kološa.

Vladimir Kološa se je rodil leta 1948 v Ljubljani. V letih 1968–1973 je študiral zgodovino in geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na isti fakulteti je leta 1993 magistriral.

Poklicno pot je leta 1973 začel v tedanjem Arhivu Slovenije, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 2010. Kot arhivist je najprej skrbel za gradivo upravnih in samoupravnih organov med 1918 in 1941. Leta 1984 je postal načelnik Oddelka za informacije, dokumentacijo, INDOK in materialno varstvo arhivskega gradiva. V tem obdobju se je posvetil delu z uporabniki, organizaciji dela arhivske čitalnice, predvsem pa arhivskim evidencam. V ta čas segajo začetki računalniške evidence fondov in zbirk, ki jo je vodil od leta 1990 do upokojitve.

Leta 1988 je prevzel vodenje Sektorja za varstvo arhivskega gradiva z več oddelki. Ta sektor je vodil do leta 2008, ko je ob reorganizaciji prevzel vodenje Sektorja za varstvo najstarejšega arhivskega gradiva.

Kološev opus in bibliografija pričata, da gre za vsestranskega arhivista, ki se je ukvarjal s strokovno obdelavo gradiva, objavo arhivskih virov, razstavami s katalogi, delom z uporabniki, omenimo pa še strokovne članke s področja arhivistike in zgodovine, referate na strokovnih zborovanjih, izobraževanje arhivskih delavcev, delo v arhivskem društvu, sodelovanje v številnih projektih, strokovnih in izpitnih komisijah, itn.

Na področju popisovanja izstopa inventar Banskega sveta Dravske banovine 1931–1941 (1980), ki je pri nas eden prvih primerov arhivskega inventarja z vsemi sestavnimi deli, vključno s kazali oz. indeksi, ki jih je šele pozneje predpisal pravilnik o strokovni obdelavi in nato še mednarodni arhivski standardi za popisovanje arhivskega gradiva.

Obsežno je njegovo delo na izdajanju vodnikov po fondih in zbirkah. Pri prvem z naslovom Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ — SR Slovenija (1984) je bil sodelavec projekta, pri drugem, Vodniku po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije (1999) pa glavni urednik, redaktor in soavtor popisov. Ta vodnik pomeni krono strokovnega dela več generacij arhivistov osrednjega državnega arhiva, hkrati pa vrhunec arhivističnega dela Vladimirja Kološe.

Neprecenljivi so njegovi napori pri objavah arhivskih virov. Omenimo npr. objavo izbranih spisov Antona Füstra (3 knjige 1988–1998, transliteracije, sourednik), dnevnika Bogumila Vošnjaka iz prve svetovne vojne (1994) in soavtorstvo pri treh zvezkih projekta Slovenija na vojaškem zemljevidu. Tik pred upokojitvijo je kot edini slovenski predstavnik sodeloval pri objavi dokumentov o rusko-slovenskih odnosih od 12. stoletja do 1914; več kot 650 strani obsegajoča knjiga je izšla leta 2010.

Pomembno področje Kološevega dela so arhivske razstave. V letih 1979­–2007 je kot avtor ali soavtor sodeloval pri vsaj 15 razstavah. Posebej omenimo le tisto z naslovom Slovenska mesta skozi čas. Leta 2003 je gostovala najprej v Pekingu, nato pa do leta 2009 še v devetih evropskih državah. Razstava s katalogom v več tujih jezikih in slovensko-angleška monografija (2005) sta v tistem času veliko prispevala k mednarodni prepoznavnosti arhiva, še bolj pa Slovenije in njene zgodovine v svetu.

Kološa se je proslavil tudi kot urednik: od leta 1977 je bil glavni urednik, urednik ali vsaj član uredniškega odbora tako rekoč vseh publikacij arhiva.

Poleg naštetega je opravljal vrsto vodstvenih, strokovnih in upravnih funkcij, pri čemer je skrbel za dobre odnose med sodelavci, medsebojno spoštovanje in zaupanje.

Član Arhivskega društva Slovenije je bil od začetka kariere. V letih 1976–1983 je bil tajnik društva in je z dobrimi 7 leti sorekorder na tej funkciji. V tistem času so slovenski arhivski delavci dočakali izid prve številke strokovnega glasila Arhivi (1978), pri katerem je sodeloval kot tehnični urednik, precej časa je posvetil tudi sodelovanju z Zvezo arhivskih delavcev Jugoslavije.

Vladimir Kološa je v 37 letih arhivske kariere ustvaril dolg seznam opravljenih nalog, arhivskih popisov, vodnikov, razstav, katalogov, objav virov, člankov, predavanj. Pri tem velja poudariti njegovo strokovno usposobljenost, prizadevnost in pronicljivost, zlasti pa natančnost in preudarnost. Sklenemo lahko, da je eden redkih res kompletnih arhivistov, ki so z dolgoletnim predanim delom zaznamovali slovensko arhivistiko v desetletjih na prehodu iz 20. v 21. stoletje.

Aškerčevo priznanje za 4. in 5. zvezek »Vodnika po urbarjih Arhiva Republike Slovenije« ter s tem uspešen zaključek projekta izdajanja serije Vodnikov po urbarjih Arhiva Republike Slovenije prejmeta mag. Danijela Juričić Čargo in dr. Lilijana Žnidaršič Golec.

Danijela Juričić Čargo je leta 1989 diplomirala iz zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tam leta 1997 magistrirala. Od leta 1989 je zaposlena v Arhivu Republike Slovenije, od 2009 kot vodja Sektorja za varstvo arhivskega gradiva s področja zdravstva, šolstva, gospodarstva, društev, dela uprave in sodstva. Leta 2018 je pridobila naziv arhivska svetnica.

Lilijana Žnidaršič Golec je leta 1987 diplomirala iz zgodovine in angleškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2000 tudi doktorirala. Leta 1992 se je zaposlila v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. Tam je bila do leta 2000, ko je prišla v Arhiv Republike Slovenije, kjer dela v Sektorju za varstvo najstarejšega arhivskega gradiva.

Njun odmeven dosežek v zadnjih dveh letih, to je izdaja četrtega (2020) in petega (2021) zvezka Vodnika po urbarjih Arhiva Republike Slovenije predstavlja uspešen zaključek dvajset let trajajočega projekta izdajanja serije Vodnikov po urbarjih ARS. V soavtorstvu in souredništvu sta izdali štiri zvezke (2005, 2009, 2013, 2020), peti zvezek pa je samostojno delo Žnidaršič Golčeve in je lani izšel tako v tiskani kot elektronski obliki.

V petih zvezkih Vodnika so predstavljeni vsi doslej evidentirani urbarji (2313), ki jih arhiv hrani v fizični ali digitalni obliki. Urbarji, ki so nastali kot pomoč pri upravljanju zemljiškega gospostva in za dokazovanja njegovih pravic, predstavljajo izjemen vir za preučevanje agrarne strukture, podložniških dajatev, vrst živine in posevkov, mer, denarja ter krajevnih in osebnih imen. Ponujajo bogato paleto podatkov za gospodarsko in pravno zgodovino, historično topografijo, rodoslovje. Urbarji sicer sodijo med najbolj uporabljano gradivo, zato jim arhivisti namenjajo še posebno skrb.

Kakovostna pomagala za uporabo arhivskega gradiva so nujna za njegovo dejansko uporabnost, kajti če gradivo (slabo popisano) zgolj leži v depojih, potem je to skoraj tako, kot da ne obstaja.

Danijela Juričić Čargo in Lilijana Žnidaršič Golec sta pri svojem delu pokazali izjemno prizadevnost, strokovno usposobljenost, še posebej pa natančnost.

Z zaključkom projekta smo dobili integralen popis urbarialnega gradiva v vseh fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije. Avtorici sta raziskovalcem postavili odlične temelje za nadaljnje zgodovinske in sorodne raziskave. S končanim projektom sta pustili neizbrisen pečat pri ohranjanju in objavljanju arhivske dediščine, s kakovostnimi pomagali pa pomembno prispevali k popularizaciji arhivov in arhivske dejavnosti pri najširšem krogu uporabnikov.

Drugo Aškerčevo priznanje je prejela Mojca Horvat (Pokrajinski arhiv Maribor) za monografijo in razstavo »Gospostvo Negova, kot ga slikajo arhivski viri« ter s tem pomemben prispevek k popularizaciji arhivov in arhivskega gradiva.