Skoči do osrednje vsebine

IPCC poziva k višjim ciljem, celostnim politikam ter okrepljenemu zniževanju emisij

Delovna skupina 3. Medvladnega foruma za podnebne spremembe (v angleščini The Intergovernmental Panel on Climate Change IPCC) je včeraj popoldne objavila Poročilo o blaženju podnebnih sprememb (to je zniževanju emisij toplogrednih plinov). Pri pripravi poročila je sodelovalo več kot 250 znanstvenikov.

Fotografija drevesa v razbitem steklu je simbolična

Fotografija je simbolična | Avtor Pixabay

Povzetek za odločevalce so znanstveniki v zadnjih štirinajstih dneh usklajevali s predstavniki vlad in je najobširnejši in najbolj celovit pregled znanstvene literature in spoznanj o blaženju podnebnih sprememb – politikah, ukrepih in dejavnikih zniževanja emisij toplogrednih plinov. Sledi poročiloma Delovne skupine 1 in 2 IPCC, ki sta bili že objavljeni, nasledilo pa ga bo Sintezno poročilo, predvideno za objavo v septembru tega leta, s čimer se bo zaključil cikel šestega ocenjevalnega poročila. To je tudi zadnji cikel, ko ima človeštvo še možnost vplivati na omejitev dviga globalne temperature v skladu s cilji Pariškega sporazuma in Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ter obdržati segrevanje na ravni, ki bo omogočala prihodnji razvoj.

Delovna skupina 3 v Povzetku za odločevalce izpostavlja pretekli razvoj in trende, sistemske transformacije potrebne za omejitev globalnega segrevanja, povezave med blaženjem, prilagajanjem in trajnostnim razvojem ter dejavnike, ki bi omogočili okrepljen odziv in blaženje v kontekstu trajnostnega razvoja. Prvič vključuje poročilo Delovne skupine 3 tudi poglavje o povpraševanju in družbenih vidikih blaženja, ter o inovacijah, tehnološkem razvoju in prenosu. Vključuje tudi zadnji razvoj na mednarodni ravni in ugotovitve iz znanstvene literature, da imajo vedno večjo vlogo pri blaženju nedržavni in lokalni akterji, vključno z mesti, podjetji, avtohtonimi ljudstvi, posamezni prebivalci vključno z lokalnimi skupnostmi in mladimi, transnacionalne iniciative in javno-zasebna partnerstva.

Pretekli trendi kažejo, da so se globalno emisije toplogrednih plinov (TGP) povečevale v obdobju 2010-2019, kot so se kumulativne emisije od 1850 naprej. Emisije TGP so se znižale le začasno v prvi polovici leta 2020 zaradi odzivov na pandemijo COVID-19, vendar so se že konec leta 2020 ponovno dvignile. Emisije antropogenega izvora so se dvigovale od leta 2010 v vseh sektorjih, znižanja emisij zaradi izboljšanja energetske učinkovitosti pa so bila nižja kot povečanja zaradi višanja globalne aktivnosti v industriji, dobavi energije, prometu, kmetijstvu in stavbah. Regionalno so velike razlike v emisijah TGP, vendar so razlike tudi velike ob podobnih ravneh prihodkov. Deset odstotkov najbolj bogatih gospodinjstev prispeva nesorazmerno velik delež globalnih emisij zaradi potrošnje dobrin in storitev. Vsaj 18 držav pa je nepretrgoma zniževalo emisije TGP več kot 10 let, in sicer tako emisije TGP zaradi porabe kot zaradi proizvodnje. Medtem ko digitalizacija lahko omogoči znižanja emisij, ima lahko tudi škodljive stranske učinke, v kolikor ni ustrezno vodena. Stroški na enoto mnogih nizkoogljičnih tehnologij so padali nepretrgoma od 2010, poročilo pa izpostavlja katere tehnologije, s kakšnim učinkom, ter kateri so ključni dejavniki, ki spodbujajo njihov razvoj in uporabo.

Znanstveniki tudi poudarjajo, da so do Konference Združenih narodov o podnebnih spremembah 2021 (COP26) podane zaveze držav nezadostne za doseganje cilja omejitve globalne temperature do 1,5° stopinj Celzija (°C), ob tem pa politike, sprejete do konca leta 2020 vodijo v še višje globalne emisije kot podane zaveze. Scenariji kažejo, da bi morale emisije doseči vrh najkasneje do leta 2025 za omejitev dviga temperature do 1,5 °C z več kot 50-odstotno verjetnostjo, kar zahteva takojšnje ukrepanje. Brez okrepitev politik nad ravnijo sprejetih do konca leta 2020, se bodo emisije TGP še naprej dvigovale in vodile v globalno segrevanje 3,2 °C do konca stoletja. Vse poti, ki vodijo v omejitev dviga globalne temperature do 1,5 °C zahtevajo hitre in globoke ter v večini takojšnje znižanje emisij TGP v vseh sektorjih. Urbana območja imajo v tem oziru pomembno vlogo, kar vključuje zmanjšanje ali spremembo rabe energije in materialov, elektrifikacijo in krepitev ponorov ogljika. Za kopenski promet na primer nudijo električna vozila polnjena z nizkoogljično energijo največji potencial za dekarbonizacijo v celotni življenjski dobi. Rešitve so ovrednotene v vseh sektorjih, ob tem pa poročilo opozarja, da bodo potrebna tudi uvajanja dejavnosti, ki emisije trajno odstranjujejo iz ozračja in jih skladiščijo v geoloških, zemeljskih ali oceanskih rezervoarjih ali izdelkih, za naslovitev emisij v preostalih sektorjih, kjer jih je težko zmanjšati, v kolikor želimo doseči neto ničelne emisije oz. podnebno nevtralnost. Globalne ekonomske koristi presegajo stroške blaženja ob omejitvi dviga temperature na 2°C v večini ocenjene znanstvene literature, še poudarja poročilo.

V nadaljevanju so ocenjeni in ovrednoteni sinergije in potencialni nasprotni učinki posameznih ukrepov blaženja za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Okrepljeno blaženje in razvoj v smeri trajnosti bodo imeli posledice za razdelitev bogastva med in znotraj državami, zato je treba posvetiti posebno pozornost pravičnosti in smiselni vključitvi vseh relevantnih deležnikov v odločanje na vseh ravneh. Omejitve in spodbujevalci razvoja vključujejo geofizične, okoljsko-ekološke, tehnološke, ekonomske dejavnike in še posebej institucionalne in družbeno-kulturne dejavnike. Paketi politik, ki omogočajo inovacije in dvig zmogljivosti, lahko lažje podprejo prehod v pravično nizkoogljično prihodnost kot posamezne politike. Paketi politik, ki vključijo celotno gospodarstvo, lahko dosežejo kratkoročne gospodarske cilje ob zniževanju emisij in usmerjanju poti razvoja proti trajnosti.

Na spletni strani IPCC je na voljo več informacij o Poročilu o blaženju podnebnih sprememb (v angleščini).