Pisatelja, pesnika, dramatika in esejista je že v mladih letih zaznamovala izkušnja begunstva. Že kot študent je moral zapustit svojo rodno Slovenijo, dlje časa je preživel v italijanskem taborišču, konec druge svetovne vojne pa je dočakal na avstrijskem Koroškem. Tako ga je leta 1948 pot pripeljala v Argentino, kjer je skoraj za pol stoletja našel svoj drugi dom. Slovenija je vedno ostala v njegovih mislih in v njegovem srcu. Ves čas se je tako med slovenskimi izseljenci pod Južnim križem aktivno zavzemal za ohranjanje narodne zavesti in slovenskega jezika. Je avtor številnih pomembnih literarnih del, njegov roman Poslednji deseti bratje pa bo verjetno obveljal za osrednje delo slovenske emigracije. Za svoje dragoceno delo je letos prejel tudi srebrni znak za zasluge, ki ga podeljuje predsednik republike.

Gospod Simčič, predvsem veliko zdravja, še naprej bistrega uma, pametnih in pomensko premišljenih besed in da bi še naprej pričevali s svojim življenjem.