Skoči do osrednje vsebine

Slavnostna podelitev štipendij nacionalnega programa L’ORÉAL – UNESCO »Za ženske v znanosti« 2021

Zdravnica specializantka ginekologije in porodništva Monika Sobočan, dr. med., ki raziskuje na področju ginekološke onkologije, dr. Martina Štampar, toksikologinja, ki raziskuje na področju genetske toksikologije, in Tanja Šumrada, raziskovalka s področja ekonomike naravnih virov, so letošnje nagrajenke programa L'Oréal-UNESCO »Za ženske v znanosti«. V jubilejnem, 15. letu programa so se pridružile dosedanjim 40 štipendistkam, ki sta jih v teh letih s štipendijo v višini 5.000 evrov za odličnost njihovega znanstvenega raziskovanja nagradila in podprla partnerja programa L'Oréal Adria in Slovenska nacionalna komisija za UNESCO.

Ob praznovanju jubileja v okviru programa izpostavljajo pomen žensk v znanosti – tudi z letošnjo ozaveščevalno kampanjo Abeceda znanosti na družbenih omrežjih in zbornikom »Ženske, ki spreminjajo obraz znanosti«. Položaj žensk znanstvenic se je namreč ob pandemiji koronavirusa, v primerjavi z moškimi kolegi, še poslabšal.

Ministrica za izobraževanje, znanost in šport prof. dr. Simona Kustec je v svojem nagovoru nagrajenkam na 15. podelitvi štipendij programa L'Oréal-UNESCO »Za ženske v znanosti« povedala, da bo »Slovenija s 1. julijem letos za pol leta prevzela predsedovanje EU. Na področju znanosti smo posebno pozornost namenili prav vprašanjem enakosti spolov v znanosti. Sploh prvi dogodek, poimenovan »Genderaction«, ki ga bomo organizirali 8. julija, bo namenjen prav razpravi o vprašanjih, o katerih sem vam spregovorila danes. Z njimi se bomo aktivno ukvarjali tudi ob sprejemanju povsem novega zakona o raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki ga v obravnavo pošiljamo prav v teh dneh.«

Ministrica prof. dr. Kustec je nagovor zaključila z mislijo, da ima »razvoj več obrazov. Žal eno od trpkih spoznanj današnjega velikega dne. Dne, ki naj bo dan slavja za vas, cenjene in drage štipendistke, hkrati pa dan naših skupnih spoznanj ter zavez, da je pred vsemi nami za vzpostavljanje enakih možnosti v znanosti še veliko dela. Vaši dosežki že ta trenutek govorijo o tem, da se da, da je možno«.

29-letna Monika Sobočan, dr. med., prihaja iz Turnišča. V okviru doktorske disertacije na Medicinski univerzi UM in UKC Maribor raziskuje biooznačevalce, s katerimi bi lahko prepoznali agresivnost raka jajčnikov in njegovo odzivnost na sistemsko terapijo. S tem pa bi bolje individualizirali in tarčno usmerili zdravljenje tega rakavega obolenja pri posamezni bolnici. Kot prednost kariere znanstvenice izpostavlja, da lahko raziskuješ odgovore na svoja vprašanja, hkrati pa je delo raznoliko. Svoje znanje je tekom študija večkrat izpopolnjevala v tujini, trenutno opravlja usposabljanje v Royal London Hospital in na Univerzi Queen Mary London v Veliki Britaniji. Tam se ukvarja s preventivo rakavih obolenj in preventivnimi kirurškimi posegi pri ženskah z genetsko obremenitvijo za ginekološke rake. »Gostovanja in povezovanja s tujino ter drugačni načini razmišljanja so nujni za dvig kakovosti lastnega dela in tudi za vnos novih pristopov v delo v Sloveniji,« izpostavlja Monika.

 Iz Ljutomera prihaja 30-letna dr. Martina Štampar. Do poklica raziskovalke jo je pripeljala želja po novih odkritjih: »Največja prednost znanstvenega dela je, da lahko raziskujem stvari, ki me zanimajo, in da pri tem raziskovanju načeloma ni omejitev. Ukvarjaš se z najnovejšimi dognanji, delo nikakor ni monotono, udeležuješ se zanimivih konferenc v tujini. So pa tudi slabosti, ki so povezane z zaposlitvenimi zmožnostmi in pomanjkanjem finančnih sredstev za mlade raziskovalce, zaradi česar se mladi težko osamosvojijo.« Januarja letos je Martina uspešno zagovarjala svoje doktorsko delo, v okviru katerega je raziskovala in razvijala novi jetrni in vitro 3D celični model za namen testiranja genotoksične aktivnosti ksenobiotičnih snovi. Razviti modeli lahko znatno prispevajo k razvoju ustreznih ukrepov za preprečevanje in zmanjšanje vpliva genotoksičnih onesnaževal na zdravje ljudi in druge organizme v okolju. Danes je Martina mlada raziskovalka na Oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo.

Tanja Šumrada, 29-letna Ljubljančanka, v okviru doktorskega študija raziskuje vpliv kmetijstva na biodiverziteto in ohranjanje narave v okviru slovenske in evropske kmetijske politike. Biotska pestrost se je v zadnjih desetletjih tako v Evropi kot drugod po svetu močno zmanjšala, najpomembnejši vzroki za to pa so spremembe v načinu kmetovanja in rabe tal. Skupaj s sodelavci na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani tako proučuje, kakšne bi bile primerne razvojne rešitve za podeželska območja, s katerimi lahko hkrati dosegamo naravovarstvene, socialne in ekonomske cilje, in kako jih najbolje vključiti v javne politike. »Dobri znanstveniki so zame tisti, ki znajo razložiti družbene ali naravne fenomene, ki nas obdajajo, ter podati uporabne rešitve za probleme, s katerimi se soočamo. Z vodenjem odprte in z dejstvi podprte razprave lahko delujejo tudi kot most za dialog med različnimi družbenimi skupinami in imajo velik pomen za izobraževanje prihodnjih generacij,« razlaga Tanja.

O programu in ženskah v znanosti

Glede na podatke SURS-a ženske na doktorskem študiju še prevladujejo (54 %), a jih je v raziskovalni dejavnosti le 33,3 %. Številka je pod evropskim povprečjem, kjer je odstotek žensk v znanosti 39,2 %, a nad svetovnim, kjer je znanstvenic manj kot tretjina (30 %), tako kažejo podatki Statističnega inštituta UNESCO. Čeprav se položaj žensk v znanosti v zadnjih letih izboljšuje, je pot do enakopravnosti in enakih možnosti še dolga. Podaljšala jo je tudi pandemija COVID-19, ki je še posebej prispevala k povečanju obstoječega razkoraka med spoloma. In to v času, ko je pri reševanju trenutnih svetovnih izzivov vloga žensk ključnega pomena. Podatki kažejo, da je bilo 90 % znanstvenih člankov o COVID-19 podpisanih s strani moških raziskovalcev. Glede na raziskavo Fundacije L'Oréal iz leta 2020, 79 % znanstvenic meni, da je trenutna situacija negativno in bolj močno kot na moške kolega vplivala na njihovo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Omejen je bil namreč njihov dostop do prostorov za delo in laboratorijev, hkrati pa so se povečale njihove odgovornosti v zasebnem življenju, kot je skrb za dom in izobraževanje otrok. Sedem od desetih vprašanih raziskovalk (72 %), ki imajo otroke, so odgovorile, da so zaradi dodatnih družinskih obveznosti morale zmanjšati čas za delo. Skoraj pol vprašanih znanstvenic (47 %) pa je kot največji izziv izpostavilo dostop do raziskovalnih objektov. Pomemben vpliv na ženske v znanosti imajo tudi stereotipi in pristranskost glede spola. Raziskava o ovirah na karierni poti znanstvenic iz leta 2019 kaže, da je 62 % vprašanih znanstvenic na delovnem mestu doživelo predsodke zaradi njihovega spola.