13. julij

Bil je tih nedeljski večer, nenavadno hladen za sredino julija, ko se običajno šele pozno zvečer prijetno shladi, ob zvoku škržatov, s pogledom, ki je uhajal tja nad mirno morsko gladino, mimo miramarskega gradu in osvetljenih ladij pred tržaškim pristaniščem, pa vse do slutnje Kopra za obronki nad Škofijami ter izolskih luči v daljavi, piranskega klifa in enakomernih bliskov savudrijskega svetilnika. Predvečer 13. julija, datuma, ki je skupaj s slovensko besedo in pesmijo, gledališčem in mediji, šolami in institucijami, živahno trgovsko in gospodarsko dejavnostjo, z vsem, kar premore pestra in bogata identiteta slovenske narodne skupnosti v Italiji, še zlasti v Trstu, s svojo tragiko vgrajen v zavest Slovenk in Slovencev.

Potem ko sem skupaj s protokolom in predstavniki varnostnih služb v nedeljo popoldne obiskal vsa prizorišča ponedeljkovega srečanja obeh predsednikov držav, sem si počasi in v miru urejal misli ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu. 13 julij pred stotimi leti, ko je ponos in znamenje slovenske prisotnosti v multikulturnem mestu, mojstrovina Maksa Fabianija in vizija narodnih voditeljev, izginjal v plamenih. Misel na čas, ko je namesto miru, gospodarskega preporoda in blaginje po »veliki vojni«, ki je prinesla konec habsburške monarhije, v italijanskem Trstu začel glavo dvigati fašizem, ki je pozneje, po skoraj četrt stoletja, v slovenski duši, še zlasti na Primorskem, pustil neizbrisno travmo. Ta marsikomu med zamejskimi Slovenci še petinsedemdeset let po koncu II. svetovne vojne, ko Slovenija in Italija sobivata kot sosedi in veliki gospodarski partnerici, kot članici EU in zaveznici v Natu, ne dopušča sproščenosti in zaupanja do italijanskih sogovornikov.

»Da,« rečem sam pri sebi – in to v letu, ko praznujemo 30. obletnico prvih demokratičnih volitev v Sloveniji – »brez samostojne in demokratične Slovenije bi se ne imel kdo pogovarjati z Italijo o popravljanju zgodovinskih krivic do tam živeče slovenske narodne skupnosti.« Narodni dom je bil vsa leta neke vrste rdeča nit vseh opomnikov slovenskih diplomatov, ki so jih po mednarodnem priznanju Republike Slovenije službeni opravki vodili v Rim ali Trst. Po sprejetju znamenitega italijanskega Zakona 38 oz. Zaščitnega zakona leta 2001 se je zdelo, da so najpomembnejši interesi slovenske narodne skupnosti v Italiji zavarovani in da je izvedba posameznih točk le še vprašanje petih let, ki jih je določal zakon. Leta so tekla, marsikaj je bilo uresničeno, le na področju vrnitve Narodnega doma se ni nič premaknilo do leta 2017, ko sta ministra Erjavec in Alfano po novembrskem srečanju v Rimu v sklepe po pogovorih med drugim zapisala, da bo Narodni dom vrnjen Slovencem do leta 2020 oz. do stoletnice požiga. Poseben pečat prizadevanjem za vrnitev Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Italiji sta nato dodala predsednika držav, Mattarella in Pahor, ki sta se, ne da bi jima to narekoval protokol ali opomniki zunanjih ministrstev, zavezala, da se bosta srečala v Trstu ob stoletnici požiga, ko bo podpisan tudi poseben protokol o vrnitvi.

Ko sem v nedeljo ponoči, le nekaj ur pred srečanjem obeh predsednikov, premišljeval o številnih korakih na poti do vrnitve Narodnega doma in krepitvi zaupanja med državama, se je zelo jasno izrisala podoba mojega predhodnika, sedaj že upokojenega veleposlanika Benka, ki je v letih 2015–2019 izjemno umirjeno gradil zaupanje med slovenskimi in italijanskimi sogovorniki, še zlasti med predsednikoma Mattarello in Pahorjem. Tudi takrat, ko je pokazal državniško držo in se na povabilo italijanskega predsednika udeležil slovesnosti na Kvirinalu ob dnevu spomina, ki zaradi značilnega notranjepolitičnega naboja in temu primerne retorike pri marsikom v Sloveniji vzbuja vse prej kot pozitivna čustva do italijanskih politikov. Žal tega takrat mnogi – tudi taki, ki bi to morali razumeti vsaj po službeni dolžnosti, niso – je pa zato vsaj ostal dialog med voditeljema držav. Utrdilo se je tudi vzajemno zaupanje, ki je prispevalo h koraku naprej pri vrnitvi Narodnega doma v last in posest Slovencev v Italiji.

Predsednika Pahor in Mattarella sta ustvarila tako raven uradnih stikov, pa tudi osebne naklonjenosti drug do drugega, da sta se lahko lotila tudi težkih tem – takih, kjer so pričakovanja javnosti včasih diametralno nasprotna in kjer je bilo trpljenja ter s tem čustev in občutka prizadetosti preveč. Glede teh prizadevanj jima pritrjuje sedanjost, saj navkljub sencam preteklosti že kaže lepše podobo. Veliko prelitega črnila in izrečenih hudih besed je bilo o spravi, a gre po doslej prebranem in slišanem z rimskega Kvirinala in ljubljanske Erjavčeve ulice za iskanja tistega trenutka, ko si bosta državi lahko na najvišjem nivoju izrazili sočutje do žrtev fašizma ter njegove raznarodovalne politike na Primorskem in med okupacijo v času vojne, pa tudi za žrtve povojnega pobijanja političnih nasprotnikov, ne samo Italijanov, o katerem zelo nedvoumno govori Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki obravnava širši kontekst razvoja dogodkov v Trstu in Furlaniji - Julijski krajini od leta 1880 do 1956. Kdor je prebral to poročilo in kdor je dobro poslušal oba predsednika, je dobil zelo jasno sporočilo, da se zgodovine ne da spreminjati, se pa da z njo živeti. In po možnosti ne ponavljati napak.

Čas bo najbolje potrdil prispevek predsednikov obeh krovnih organizacij Ksenije Dobrila iz Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) in Walterja Bandlja iz Sveta slovenskih organizacij (SSO), ki sta ob Tatjani Rojc, slovenski predstavnici v rimskem senatu, odigrala osrednjo vlogo v procesu usklajevanja Protokola o nameri za vrnitev Narodnega doma z italijanskim notranjim ministrstvom. V zahtevnem obdobju zadnjih osmih mesecev, še zlasti pa od januarja do konca junija, ko je bilo treba poenotiti velikokrat nasprotujoča si pričakovanja celotne narodne skupnosti glede prihodnosti Narodnega doma, tudi o tem, v kakšni obliki – v last ali zgolj brezplačen najem – ga sploh prevzeti. Pojavljale so se številne dileme glede vsebin nekdanjega in prihodnjega osrednjega stičišča Slovencev v Italiji, vključno s tekočimi stroški delovanja. Na vsakem koraku je bilo mogoče čutiti številne, že prej omenjene nezaceljene zgodovinske narodne travme. Te travme in iz njih izhajajoča prepričanja, vključno s političnimi opredelitvami, so kot boleče uteži preteklosti na trenutke pritiskale k tlom ter dušile kreativnost in vnašale nezaupanje med sogovornike. Kot da so ognjeni zublji, v katerih je pred stoletjem gorel Narodni dom, pogoltnili del samozavesti, podjetnosti in ambicioznosti, ki so vedno krasili Slovence v Trstu.

Na Trst je legla noč in marsikdo se je v spanec pogreznil z upanjem, da bo srečanje predsednikov držav odprlo novo poglavje v odnosih med državama in da se bo zgodovinski dolg glede Narodnega doma začel odplačevati. Na nočno omarico sem odložil še ne do konca prebran roman Črni obroč, krasno uverturo v nov, za Narodni dom nedvomno zgodovinski dan. 13. julija 2020 sta predsednika Pahor in Mattarella svojo obljubo izpolnila.

Po dolgem večeru s predstavniki slovenskih organizacij, v katerem so se iskrile zamisli o prihodnjem delovanju Narodnega doma, se je vse končalo z velikim olajšanjem – a tudi z zavedanjem odgovornosti novoustanovljene fundacije in slovenskih krovnih organizacij, da bo Narodni dom, tudi ob podpori iz matične domovine, spet dobil vlogo, kakršno je imel že pred stoletjem – da bo Narodni dom v polnem pomenu – mogočen, samozavesten in odprt v tržaško stvarnost.

Tomaž Kunstelj, veleposlanik Republike Slovenije v Italijanski republiki

Dolge sence črno-bele zgodovine

Zgodovinarjem je lahko, imajo privilegij, da so lahko pametni za nazaj. Dogodke in predvsem odločitve ljudi razlagajo iz udobne časovne odmaknjenosti, jih razčlenjujejo in primerjajo, pohvalijo ali raztrgajo, potem pa pišejo bolj ali manj debele knjige. Veliko težje je tistim, ki morajo biti pametni za naprej.

»Ali ti veš, zakaj ljudje tako težko razumejo, kar sporočam že celo življenje: da je eno pripadnost naciji, nekaj povsem drugega pa je nacionalizem?« me je nenavadno živahni pisatelj spraševal prve dni julija, ko so nad zalivom začeli pripekati prvi žarki vročega dneva. Boris Pahor ni čakal na odgovor, kar sam je nadaljeval: »Zdaj mi je usoda namenila priložnost, da sprejmem najvišji odlikovanji obeh narodov, mojega in italijanskega. Mar ni to najboljši dokaz, da nisem noben nacionalist?« se je pridušal vidno zadovoljni modrec in se potopil v svoj značilni polminutni molk. Najbrž je še vedno premišljeval o vsaj ducatu pomislekov, ki mi jih je nanizal tisti dan in nekaj prejšnjih dni, ali pa je brskal po razlogih, kako pred samim seboj utemeljiti odločitev, da sprejme najprej eno in potem še drugo najvišje državno odlikovanje, ki ju je čakal res dolgo, morda predolgo. Nazadnje se je odločil zaradi vseh mrtvih, o katerih je pisal, »začenši z Lojzetom Bratužem, ki so mu fašisti dal piti strojno olje in je v mukah umrl samo zato, ker je pel slovenske pesmi«. Najbrž je razmišljal tudi, kdo vse in kdo ve kolikokrat je bil označen za nacionalista samo zato, ker je vztrajal v svoji nacionalni pripadnosti, jeziku in zavesti, in koliko je zaradi tega pretrpel. Ko je bil kot otrok priča požigu Narodnega doma, ko so nacisti njegov narod zanikali, fašisti zapisali iztrebljenju, komunisti pa so se ga z drugimi narodi vred namenili odvreči na smetišče zgodovine, da bi lahko delavski razred vzpostavil nov svetovni red. »Edvard Kardelj ni nikoli razumel ničesar o narodnem vprašanju,« je pribil pisatelj. Kdo bi vedel, kaj vse mu je rojilo po glavi. Potem mi je postavil novo vprašanje, na katerega je znova odgovoril sam.

Tisti dan in še nekaj dni pozneje sem bil prinašalec vesti, ki naredijo svet boljši, prijaznejši, bolj prijateljski. Počutil sem se pričevalca zgodovine, a v sebi to krčevito potiskal na obrobje zavesti. Potlačil sem tudi veselje in nemir, hotel sem biti ponižen pred svetom in pred veličino zgodovine človeka, ki je preživel prav vse, kar običajni smrtniki poznamo samo iz branj ali pripovedovanj. Pisatelj je doživel in preživel vse vojne, vse grozote taborišč smrti, vse nacionalizme in preganjanja vseh totalitarizmov. V različnih obdobjih dolgega življenja je bil za določen čas moteč za vse, tudi za Slovence. Bil je tisti, ki nam je skupaj z Edvardom Kocbekom pomagal odpreti oči za povojne zločine zmagovalcev na slovenskih tleh, odkril je naše boleče rane in nam jih pomagal celiti. Bil je trn v peti tistim, ki so hoteli vse prikriti in potem molčati – kot da bi bilo to sploh mogoče. S skrivanjem množičnih grobišč in begom pred lastno vestjo so vse skupaj samo zavlekli in breme svojih zločinov prenesli na današnje generacije. Zato se Slovenci še danes pretirano delimo, morda celo bolj kot prej. A za spravo, predvsem s samim seboj, ni nikoli prepozno. A tudi nikoli prezgodaj.

V črno belo zgodovino naših očetov, v kateri je bilo vse dobro samo na naši strani, vse zlo pa samo pri drugih, so s pisanji revije Zaliv začele pritekati barve, ki so stekle čez mejo. Barve v črno-belem filmu uradne jugoslovanske in slovenske zgodovine so nazadnje osvobodile čustva vseh – ne samo poraženih, ampak tudi zmagovalcev. Začeli smo spoštovati vse mrtve ter spomin enih in drugih, kot se za svoboden in samozavesten narod tudi spodobi. Boris Pahor je bil pri tem kot Antigona, ki nam jo je Slovencem leta 1960 predstavil naš veliki dramatik, Dominik Smole. Čeprav se nikoli ne pojavi na odru, je Antigona v predstavi vseprisotna in osrednja. Tako je bil za razčiščevanje travm povojnih zločinov Slovencev vseprisoten tudi Boris Pahor, ki mu je jugoslovanski režim prepovedal vstop v domovino ter preprečil, da bi stopil na oder in izpovedal svoje poglede, svoj spomin in svoja čustva. In tako kot Antigona na koncu umre, a ji uspe poslati sporočilo prihodnjim rodovom, to uspeva tudi Pahorju. Ko je s težavo in pomisleki – pa vendar – sprejel najvišji državni odlikovanji svojih dveh narodov, nam je sporočil povsem isto: samo ljubezen rešuje svet.

»Nacionalizem je zlo, ki je lastno tako levim kot desnim. Če nekdo ljubi svoj narod na škodo drugega, v resnici ne ljubi nikogar,« je Jorge Luis Borges učil strpnosti Argentince. In povsem enako velja za vse druge ljubezni, intimne, ideološke, politične in tudi ljubezni do spominov. Če spoštujem spomin na svoje mrtve in zanikujem spomin na mrtve drugih, v resnici ne spoštujem nikogar. Verjamem, da je 13. julija letos večina prisotnih v Bazovici z iskrenimi čustvi spremljala svečanost polaganja vencev obeh predsednikov držav. Na dveh simbolnih pomnikih preteklosti slovenskega in italijanskega naroda se je za hip ustavil čas in nam govoril o svoji dragocenosti in naši minljivosti. Silno močna čustva so bila otipljiva ob obeh spomenikih, sicer različna, a hkrati tako enaka. Tisti, ki jih ni bilo, so zamudili srečanje s koščkom zgodovine. Eni niso hoteli, drugi niso zmogli razumeti znamenj časa, tretji so izbrali nasprotovanje ali celo prezir. Včasih se mi zazdi, da se klimatske spremembe na tem planetu dogajajo hitreje, kot se spreminjajo zakoreninjene predstave v glavah ljudi. Evglena, želva ali riba si lahko privoščijo, da se nikoli v življenju ne spremenijo, ker jim je vse prirojeno in se jim ni treba spreminjati. Človek pa se rodi nebogljen in neveden in se vse življenje uči. Če bi ljudje ne spreminjali svojih pogledov in prepričanj, bi še danes živeli v kameni dobi.

Ko sva nazadnje govorila – dan po tem, ko sta mu predsednika Borut Pahor in Sergio Mattarella v ozkem krogu prijateljev v kratki, a izjemno čustveni svečanosti podelila najvišji državni odlikovanji – mi je pisatelj znova postavil vprašanje. »A misliš, da je bilo tole včeraj koristno?« me je spet za hip zmedel in potem nadaljeval, »veš, je bilo lepo, sem bil vznemirjen, ne vem pa, če je bilo dobro za moje zdravje,« se je spraševal. Pa nisem v odgovor našel nič pametnejšega kot: »Verjamem, da če je dobro za dušo, je dobro tudi za telo.« Pojasnilo je sprejel in mi zaželel lahko noč.

V zadnjih dveh tednih je dal Boris Pahor kar tri intervjuje za največje italijanske časopise in objavil obsežen članek v največjem italijanskem poslovnem dnevniku. V vseh je pojasnjeval svojo usodo in usodo slovenstva pod fašizmom. Hkrati pa je izražal veliko veselje, da bo Slovencem vrnjen Narodni dom. Dejanje dveh predsednikov na obeh spomenikih je označil za pravično, predvsem pa za izjemno priznanje štirim bazoviškim junakom, ki so bili prvi uporniki proti fašizmu. V uvodu k svojemu zadnjemu intervjuju za osrednji italijanski dnevnik Corriere della sera pa je pisatelj povedal, kar bi moral biti veliki zaključek: »Čakal sem sto let. Videl sem ga goreti. Zdaj smo ga dobili nazaj. Naloga opravljena«.

Vojko Volk, generalni konzul Republike Slovenije v Trstu