• Obžalujemo napačno razumevanje Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS), hkrati pa zavračamo njihovo navedbo, da »vlada želi potiho omogočiti investicije v okolju škodljive projekte«.

• Ravno tako ne drži, da so pogoji za nevladne organizacije (NVO) v javnem interesu skoraj nemogoči.

• V skladu z evropsko direktivo o presoji vplivov na okolje (2011/92/EU) in Aarhuško konvencijo, se za NVO, ki delujejo na področju okolja oz. narave šteje, da so osnovni pogoji za procesno upravičenje, tj. zadosten interes ali kršena pravica, izpolnjeni, zato jim v upravnih in sodnih postopkih tega ni treba posebej dokazovati. Zato je pomembno, da NVO, ki želijo zastopati javni interes, v fazi priznavanja tega statusa, dokažejo zadosten interes pri zastopanju javnosti oz. pri zagovarjanju javnega interesa. Ta se najbolj ustrezno dokazuje preko ustreznega števila članov NVO kot podpornikov njihovega delovanja.

• Zato je bistveno, da se kot pogoj za priznanje statusa NVO, ki deluje v javnem interesu, določi minimalno zahtevano število aktivnih članov. Ta zahteva je skladna s sporočilom Evropske komisije o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki pravi, da je tudi število članov v NVO lahko pomemben kazalnik njene dejavnosti. Prav tako zahtevano število 50 članov ni nesorazmerno visoko, da bi omejevalo dostop do pravnega varstva nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu.

• To dokazujejo številne organizacije, društva, zveze in druge, ki temu pogoju zadostujejo. Naj jih na podlagi javno dostopnih informacij naštejemo zgolj nekaj: Planinska zveza Slovenije s skoraj 60.000 člani, Lovska zveza Slovenije z 20.000 člani, Jamarska zveza, Alpe Adria Green, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Ribiška zveza Slovenije, Slovensko društvo za zaščito voda in Društvo krajinskih arhitektov Slovenije.

• Rešitev, ki jo prinaša gradbena zakonodaja, je v širši javnosti ocenjena kot dobro in nujno potrebna. Danes je rešitev med drugim podprla tudi Mladinska iniciativa za 3. razvojno os, ki je med drugim zapisala, da: »bolj kot skrbi sebičnih posameznikov, da se bo 3. razvojna os pogreznila v rudniške jaške, nas skrbi, ali se bodo v globine rudniških jaškov pogreznile sanje tisočih ljudi, ki želijo zgolj enakopravnosti in dostojne cestne povezave, katero nam nekateri posamezniki iz osebnih interesov in tudi pod krinko okoljevarstva želijo odreči.«

S strani Gospodarske zbornice Slovenije smo prejeli celo predlog, da bi bilo glede na pretekle izkušnje treba število članstva še povečati.

Predlog rešitve je za ponovni zagon gospodarstva nujno potreben. Je strokovno uravnotežen med skrbjo za zaščito okolja in skrbjo za razvoj. Gradbeništvo ima visoke multiplikativne učinke in v teh časih si, kot je poudaril dr. Matej Lahovnik »lahko samo želimo »ready-to-go« projektov, ker se z njimi kratkoročno ohranja zaposlenost v gradbeništvu in povezanih dejavnostih, na dolgi rok pa prispeva k razvoju regij in države.« Dr. Lahovnik je nanizal še primer oviranja v primeru tretje razvojne osi, kar po njegovem kaže na nujnost in prioriteto poenostavitev postopkov umeščanja projektov v prostor, da se lahko čim prej izvedejo.

Sicer je stališče, da je obvezno minimalno število članov pomemben dejavnik, zavzel slovenski zakonodajalec že v Gradbenem zakonu, v katerem je v primeru civilnih iniciativ določil, da so ti lahko stranski udeleženci v postopku pod pogojem, če imajo podpise 200 polnoletnih fizičnih oseb s stalnim prebivališčem na območju občine, kjer je nameravana gradnja.

! Poudariti je treba, da rešitev ni nova, temveč jo poznajo številne druge države. Pogoj obveznega minimalnega števila aktivnih članov je predpisan tudi v avstrijski, švedski in francoski zakonodaji.

Verjamemo, da ima CNVOS v zagovoru javnega interesa v uvidu slehernega posameznika, ki mu pripada pravica do kakovostnega in dostojnega življenja, ne zgolj lastnega člana.