Skoči do osrednje vsebine

Odziv MOP na poziv Interseroha

Ministrstvo za okolje in prostor je bilo obveščeno, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo Interseroh d. o. o. 1. 7. 2019 na večje število podjetij naslovila poziv k ukrepanju ob napovedani spremembi zakonodaje na področju proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO) in ravnanja z odpadno embalažo. Sprememba zakonodaje, na katero se poziv nanaša, obsega osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, ki je bil v javni obravnavi do 4. oz. 5. julija 2019, in osnutek Uredbe embalaži in odpadni embalaži, ki je bil v javni obravnavi do 8. julija 2019. K pozivu je Interseroh pripel tudi svoje pripombe in predloge na osnutek sprememb zakona, ki so jih nekateri prejemniki poziva kot lastne pripombe poslali ministrstvu.

Ker je v pozivu podjetjem navedenih vrsta neresničnih in zavajajočih navedb, je ministrstvo pripravilo ta odziv.

Glede dejanskih pripomb in predlogov k posameznim členom osnutka zakona pa bo ministrstvo pripravilo odgovor skladno s 34.a členom Zakona o varstvu okolja.

  1. Ministrstvo uvodoma ugotavlja, da se v pozivu popolnoma nepregledno in zavajajoče prepletajo in mešajo navedbe, ki naj bi se nanašale na osnutek zakona in osnutek uredbe, pri čemer iz poziva ni razvidno, da je osnutek uredbe pripravljen na podlagi veljavnega Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in torej ni neposredno povezan z osnutkom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja.
  2. Ne držijo trditve iz poziva, da osnutek zakona uvaja monopol, katerega posledice se bodo odražale v precej višjih cenah ravnanja z embalažo ter odpadno embalažo in bo povzročil resno poslovno škodo.

Proizvajalci proizvodov, za katere bo veljal sistem PRO, bodo na vsakem od tokov odpadkov lahko ustanovili organizacijo, ki bo zagotavljala skupno izpolnjevanje njihovih obveznosti. Kot pogoj za ustanovitev organizacije je predvideno, da mora organizacija zagotavljati skupno izpolnjevanje obveznosti za proizvajalce, ki dajejo skupaj najmanj 25 % količine proizvodov, dane na trg v RS, to pa seveda ne pomeni vzpostavljanje monopola, saj bodo proizvajalci že na samem začetku uveljavitve novega sistema lahko ustanovili štiri takšne organizacije za isto skupino proizvodov. Kasneje pa je teh organizacij lahko tudi več, saj je izpolnjevanje tega pogoja vezan na trenutek izdaje dovoljenja.

Ker osnutek zakona ne uvaja monopola, ni mogoče trditi, da se bo zaradi uveljavitve zakona povišale cene, ki jo bodo morali plačevati proizvajalci proizvodov, in da bo prišlo do resne poslovne škode, pri čemer iz poziva niti ni jasno, kdo naj bi jo sploh utrpel.

  1. Po navedbah iz poziva naj bi bila vsa odgovornost za ravnanje z odpadki iz določenih vrst proizvodov preložena na njihove proizvajalce. Prodajalci naj bi zaradi uveljavitve zakona plačevali enake cene, saj naj ne bi bila upoštevana reciklabilnost odpadkov, določene naj bi bile nepregledno, proizvajalci naj ne bi imeli nobenega vpliva na določitev cene in ravnanje z njihovo surovino, zaračunavanje stroškov pa naj bi bilo nepregledno.

Ministrstvo se strinja zgolj z navedbo, da bo odgovornost za ravnanje z odpadki, ki nastanejo iz proizvodov, za katere je določena PRO, v celoti odgovornost proizvajalcev takšnih proizvodov. Vendar pa takšna ureditev izhaja iz zahtev Direktive (EU) 2018/851 in je povsem skladna z načelom, da povzročitelj plača.

Ministrstvo se ne strinja z navedbami glede neupoštevanja reciklabilnosti in načina določanja cen. V osnutku zakona so skladno z zahtevami direktive določeni stroški, ki jih morajo plačati proizvajalci proizvodov, tudi v primeru, če bodo svojo odgovornost zagotavljali skupaj v okviru organizacije. Za enakopravno obravnavo vseh proizvajalcev, ki bodo svojo odgovornost zagotavljali v okviru organizacije in večjo preglednost, je predvidena vrsta institutov:

  • organizacija bo morala z vsakim proizvajalcem, ki se bo odločil svojo odgovornost zagotavljati preko nje, na enoten način in pod enakimi pogoji skleniti pogodbo o pristopu k skupnemu izpolnjevanju obveznosti;
  • z zakonom so določeni stroški, ki jih organizacija lahko zaračunava proizvajalcem, pri tem pa mora upoštevati dejanske stroške izpolnjevanja obveznosti, prihodke iz ponovne uporabe proizvodov ali iz prodaje materialov za sekundarne surovine, pa tudi trajnost, popravljivost, ponovno uporabljivost ali reciklabilnost proizvoda;
  • zaradi zagotavljanja preglednosti in enake obravnave vseh vključenih proizvajalcev mora organizacija sprejeti notranji akt, v katerem bo opredelila način zaračunavanja stroškov, ki mora biti dostopen vsem članom organizacije - vsem vključenih proizvajalcem;
  • organizacija mora imeti nad svojim finančnim poslovanjem in kakovostjo podatkov vzpostavljen sistem nadzora, ki ga dopolnjuje tudi obvezna revizija pooblaščenih revizorjev skladno z zakonom, ki ureja revidiranje;
  • organizacija mora na svoji spletni strani javno objaviti tudi informacije o višini stroškov, ki jih plača posamezni proizvajalec na prodano enoto ali količino proizvoda danega na trg.
  1. Prav tako ne držijo navedbe, da v primeru uveljavitve predlaganega zakona tudi v prihodnje ne bodo znane količine embalaže, dane na trg. Po osnutku zakona se bo moral vsak proizvajalec določenega proizvoda registrirati v poseben register, vzpostavljen v okviru informacijskega sistema, ki ga bo vodilo ministrstvo, in sam (v primeru samostojnega izpolnjevanja obveznosti) ali preko organizacije (v primeru skupnega izpolnjevanja obveznosti) poročati o količini proizvodov, danih na trg v RS. Proizvajalec, ki bo svojo odgovornost zagotavljal sam, ali organizacija po bosta morala imeti tudi certifikat o obvladovanju kakovosti podatkov, ki ga bo izdal organ, pristojen za akreditacijo.
  2. V pozivu se tudi predlaga, naj ministrstvo pripravi poseben zakon o odpadkih. Ministrstvo se s takšnim predlogom ne strinja, kar utemeljuje z naslednjim:
  • takšen pristop odstopa od uveljavljenega koncepta Zakona o varstvu okolja, pa tudi od trendov pravne regulacije, ki potekajo v okviru EU ter v posameznih država članicah in skušajo v čim večji meri kodificirati pravno materijo na področju varstva okolja;
  • takšen pristop pomeni tudi odstop od izboljšanja normativne ureditve, ki se zavzema za racionalizacijo pravnega reda in združevanje predpisov, ne pa za njegovo drobitev in s tem povečanje števila predpisov;
  • izvzemanje posameznih področij iz sistemske ureditve otežuje njihovo usklajevanje in s tem zmanjšuje preglednost pravnega reda in pravno varnost;
  • drobitev normativnega urejanja varstva okolja in urejanje posamičnih vprašanj varstva okolja s posebnimi zakoni vpliva tudi na samo razumevanje okolja: s parcialnim pravnim urejanjem posamičnih vprašanj se izgubi razumevanje okolja kot nedeljive celote, oteženo pa postane usklajeno odzivanje na sistemsko podobna vprašanja oziroma razvoj horizontalnih pravnih instrumentov.

Ministrstvo za okolje in prostor obžaluje način komunikacije, ki je bil vzpostavljen z uvodoma omenjenim pozivom. Zakonska ureditev sodelovanja javnosti v pripravi predpisov je namenjena dajanju mnenj, pripomb in predlogov na osnutke predpisov, seveda ob predpostavki, da se ti nanašajo na dejansko predlagane vsebine. Ministrstvo je tudi zaradi tega pripravilo dve javni predstavitvi predlaganih zakonskih sprememb.

Iskalnik