Slovensko prestolnico, ki jo je Plečnik izgrajeval postopoma in z omejenimi sredstvi ter v njej interpretiral ostanke preteklosti in jih spajal v nove celote, danes beremo kot možnost drugačnega, bolj trajnostnega in humanega mesta. Plečnikova dediščina skupnostnih in javnih prostorov se skozi arhivske načrte, makete, skice in fotografije razkriva kot kompleksna in celostna vizija povezanega sveta. V razdrobljenem in privatiziranem svetu 21. stoletja zato bolj kot kdaj prej potrebujemo učenje iz dela Jožeta Plečnika in njegovih sodelavcev, pa tudi kritično predelavo mitov o njegovi osebnosti in odnosa do njegove dediščine.

Leta 1921 se je Jože Plečnik po desetletjih dela v tujini vrnil v domačo Ljubljano. Takrat že slavni arhitekt z mednarodno kariero je kot profesor na novoustanovljeni univerzi skupaj s svojimi študenti in podporniki začel graditi svojstven arhitekturni, umetniški in etični svet, ki je skozi desetletja prerasel v prav poseben arhitekturni fenomen. Plečnikova šola je bila organizirana kot delavnica, ki jo je obvladoval mojster z brezprizivno avtoriteto in predanostjo poklicu. Arhitektovi študenti so od ustanovitve šole naprej nihali med zvestobo mojstru in uporom arhaični avtoriteti. Do svoje smrti leta 1957 je Plečnik ustvaril enega najbolj samosvojih arhitekturnih opusov 20. stoletja, ki ga ni mogoče umestiti v nobeno od uveljavljenih arhitekturnih smeri, izobrazil pa je tudi več generacij arhitektk in arhitektov, ki so v drugi polovici 20. stoletja ustvarili prepoznavni modernizem ljubljanske šole.

Plečnikovo delo je bilo po njegovi smrti odrinjeno ob rob zanimanja stroke in družbe, v sedemdesetih letih pa je zanimanje zanj spet začelo naraščati. Zadnjega pol stoletja je Plečnikov opus stalnica slovenskega in mednarodnega preučevanja, vedno bolj pa postaja tudi kulturna in turistična ikona. Vsakokratna družbena situacija zato izbere »svojega« Plečnika: Plečnika kot znanilca mlade jugoslovanske umetnosti, epigona v provinci, arhaičnega ustvarjalca večne arhitekture, modernega klasika, prvega postmodernista, začetnika urbane prenove, radikalnega rušitelja in urejevalca javnega prostora z izjemno univerzalno vrednostjo. Izbrani Plečnikov opus je od leta 2021 del UNESCO seznama svetovne dediščine, njegov ustvarjalec je eden izmed najprepoznavnejših arhitektov 20. stoletja, postal pa je tudi nacionalni mit in poblagovljena ikona.

Kustosi: dr. Miloš Kosec, Natalija Lapajne, Tomaž Štoka in dr. Bogo Zupančič

Vir: Muzej za arhitekturo in oblikovanje