V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so bile z vidovdansko ustavo določene oblasti kot največje upravne in samoupravne enote, ustava je določala tudi volitve oblastnih skupščin. V ljubljansko in mariborsko oblastno skupščino so v 30 slovenskih okrajih in mestih volili 107 poslancev. Predstavljamo fotografijo poslancev ljubljanske oblastne skupščine, ki je bila posneta po prvi seji 23. 2. 1927.

V »Kajuhovem letu« predstavljamo spominski zapis Staneta Semiča o srečanju Karla Destovnika in Franceta Balantiča ob uničenju domobranske postojanke v Grahovem novembra 1943. Zapis postreže z nekaj mikavnimi vestmi, ki pa ne vzdržijo resne kritike. Kaže na pomen kritičnega branja arhivskih zapisov in predvsem opozarja na pomanjkljivo zanesljivost spominskih virov pri proučevanju preteklosti.

Letos obeležujemo 30. obletnico smrti Edvarda Ravnikarja. Zaradi njegovega arhitekturnega opusa je Vlada RS na pobudo Ministrstva za kulturo leto 2023 razglasila za Ravnikarjevo leto. Poznavalci arhitekture in umetnostne zgodovine ga uvrščajo med najpomembnejše arhitekte na Slovenskem, njegova dela pa za nepogrešljivi del slovenske umetnostne kulturne dediščine. Eno njegovih prvih povojnih naročil je bila izdelava načrtov za stanovanjske bloke v Novi Gorici. Zato za tokratno arhivalijo meseca predstavljamo tlorise nadstropij ter detajle oken in vrat novogoriškega stanovanjskega bloka.

Telesni neaktivnosti je mogoče – v svetovnem merilu – pripisati 7 % vseh in 8 % smrti zaradi bolezni srca in žilja [1].

Leta 1783 je službo stanovskega arhivarja, kot prvi s tem nazivom, prevzel Alojz Kappus plemeniti Pichelstein in jo opravljal do leta 1788. Poleti 1785, ko ga je Notranjeavstrijski gubernij v Gradcu pozval, da pošlje ustanovne listine Flachenfeldovega kanonikata, je stanovski arhiv šele dobil primerne prostore, akti pa so bili zaradi pogostih selitev v precejšnjem neredu. Stanovski arhivar se je lotil urejanja in s precej truda manjkajoči dokument našel šele v začetku decembra. Takoj ga je odposlal v Gradec, v opravičilo za zamudo pa opisal svoje napore pri urejanju stanovskega arhiva.

Med 21. februarjem in 5. marcem 2023 je v Planici potekalo FIS svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, v prvih dneh aprila pa se bo v dolini pod Poncami s tekmami v smučarskih poletih končala še sezona svetovnega pokala.
Smučarska tekmovanja v Planici imajo zelo dolgo tradicijo. To dokazuje tudi film Smučarska tekma za prvenstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah, ki ga je Veličan Bešter posnel 26. februarja 1922. Film je izjemnega pomena tako za zgodovino slovenske kinematografije kot tudi za zgodovino slovenskega športa. Je prvi ohranjeni dokumentarno reportažni film slovenskega avtorja in hkrati Beštrov prvenec, ki ga je posnel pod okriljem svojega filmskega podjetja.
Film smo leta 2021 digitalno restavrirali, pri tem pa odkrili nekaj za zgodovino slovenskega filma zelo zanimivih podrobnosti. Digitalno kopijo filma je Arhiv RS v času letošnjega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju (prav na 101. obletnico nastanka filma) podaril muzeju Nordijskega centra v Planici, kjer bo na ogled obiskovalcem.

Skupnost svobodnih prebivalcev mesta Brežice je po svojih izvoljenih predstavnikih izvrševala pristojnosti upravne in sodne oblasti na ozemlju mesta in njegovega pomirja. Zgolj po zaslugi razgledane in prisebne meščanke so se ohranili zapisniki mestnega sveta iz obdobja med letoma 1585 in 1651, najstarejši zapisi o uresničevanju mestne avtonomije. Izmed njih predstavljamo nekaj izstopajočih drobcev.

Poročilo komandanta vaške straže v Borovnici na dveh straneh zajema le dobra dva tedna na prehodu iz leta 1942 v 1943. Znameniti borovniški viadukt je takrat še stal, a so bili prebivalci doline kljub temu na različnih bregovih. Razmere oziroma odnosi seveda niso bili tako črno beli. Naša arhivalija meseca razkriva kompleksnost dogajanja pred osemdesetimi leti, ki jo danes prevečkrat prezremo.

Spletno rubriko Arhivalija meseca v Arhivu Republike Slovenije pripravljamo od januarja 2011. Namenjena je popularizaciji arhiva in arhivskega gradiva. Predstavljamo tisto arhivsko gradivo oziroma dokumente, ki so vizualno ali vsebinsko posebej zanimivi, na novo prevzeti v arhiv ali doslej spregledani, povezani z raznimi obletnicami, aktualnim dogajanjem v družbi in še mnogo več.

V nadaljevanju najdete arhivalije meseca leta 2023.

Oblast, ki ji pohaja sapa, povsod vidi sovražnike. To je izkusil tudi urednik Slovenskega naroda Rasto Pustoslemšek, ki je ob aneksijski krizi na prelomu let 1908 in 1909 s poročanjem iz Beograda zbudil pozornost avstrijskih diplomatov in vohunov. Policijski nadzor nad časnikarjem sicer ni dal kakih otipljivih oz. obremenjujočih rezultatov, čeprav je iz Pustoslemškovih spominov razvidno, da informacije o njegovem protiavstrijskem sodelovanju s srbsko vlado niso bile iz trte izvite.

Neveljavne glasovnice so znak. Znak stanja v družbi, naveličanosti, nezaupanja, strahu. Tudi na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije decembra 1990 je bilo ob res visoki volilni udeležbi in prepričljivem uspehu plebiscita vendarle neveljavnih 12.412 ali 0,9 % oddanih glasovnic. Tako glasovnice (veljavne in neveljavne) kot drugo plebiscitno arhivsko gradivo je v Arhivu Republike Slovenije v celoti ohranjeno v Zbirki Plebiscit 1990, ki zrcali duh hrepenenja in pričakovanja, a tudi strahu pred negotovo prihodnostjo.

Trgovina z ljudmi je bila zaradi dobičkonosnosti vedno del dogajanja v družbi, zaradi njene kriminalne narave pa so hkrati tekla tudi prizadevanja za njeno preprečevanje. Za čas med obema vojnama najdemo v arhivskem gradivu Kraljevske banske uprave Dravske banovine številna poročila v zvezi s trgovino z belim blagom in prostitucijo, ki pa so dokaj suhoparna. Občasni časopisni članki so bili bolj dramatični. Slovenska krščanska ženska zveza je leta 1932 v Ljubljani ustanovila Kolodvorski misijon, ki je nudil razne informacije na kolodvoru. Iz poročil je razvidno, da je bilo delo »kolodvorskih misijonark« vsestransko, predvsem pa so skrbele, da ne bi ženske »zašle s pravega pota«.

V tokratni arhivaliji meseca predstavljamo nekaj dokumentov, ki so nastali leta 1947 ob izročitvi Janka Sokliča s strani britanske vojaške obveščevalne službe Field Security Service jugoslovanskim oblastem. Sokličevo delovanje je bilo med drugo svetovno vojno in po njej marsikdaj kontroverzno in prekrito s tančico skrivnosti, saj naj bi bil vsaj trojni agent. Po izročitvi jugoslovanskim oblastem je bil obtožen medvojnega sodelovanja z Gestapom, likvidacij in organiziranja kvizlinških formacij. 16. 4. 1948 je bil obsojen na smrt, ustreljen naj bi bil 10. 6. istega leta. Nekatera poročila pa nakazujejo, da je Soklič še nekaj let delal za Upravo državne varnosti in postavljajo njegovo usmrtitev v november 1950. Prepričanje, da Soklič še vedno dela kot jugoslovanski obveščevalec nekje v tujini, pa je bilo na Gorenjskem živo še kasneje.

Kartuzijo v Bistri je leta 1255 ustanovil koroški vojvoda in kranjski gospod Bernard Spanheimski, dokončal pa nekaj let kasneje njegov sin Ulrik III. Višek delovanja je bistriška kartuzija dosegla v 14. stoletju, nakar sta njen gospodarski položaj in redovno življenje zelo prizadela požara v letih 1364 in 1382. Na nezavidljivo gospodarsko stanje kartuzije opozarja listina, izdana 6. septembra 1400 v Kranju. Z njo je kranjski deželni glavar Herman II. Celjski bistriškemu samostanu, priorju, konventu in njihovim podložnikom zagotovil svoje varstvo. Obenem je kartuziji priznal tudi pravico do nižjega sodstva nad samostanskimi podložniki.

Na prostoru opuščenega pokopališča pri sv. Krištofu za Bežigradom je ljubljanska škofija v tridesetih letih 20. stoletja načrtovala gradnjo nove stavbe semenišča, ki bi ga poimenovala po slovenskem misijonarju Frideriku Baragi. Izdelavo načrtov je naročila pri arhitektu Jožetu Plečniku. Ta je naredil le idejne načrte. Ker ti niso zadostovali za pričetek gradnje, se je bolj natančnih načrtov lotil Anton Suhadolc. Kljub Plečnikovemu nestrinjanju z izvedbenimi načrti lahko v dokončani stavbi nesporno vidimo njegov pečat.

Sredi julija bo minilo 80 let od začetka velike italijanske ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem. Trajala je tri mesece in osemnajst dni. Njen cilj – uničenje partizanskega gibanja – ni bil dosežen, je pa ofenziva precej bolj kot partizanske enote prizadela civilno prebivalstvo. Italijani so ljudi množično pošiljali v internacijo, streljali vse sumljive ljudi ter požigali cele vasi, prav tako so bile na partizanske voditelje razpisane denarne nagrade. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je na drugi strani svojim enotam poslalo jedrnata navodila o tem, kako »prekrižati okupatorjeve račune« oziroma »preiti v kontraofenzivo«.

Lovro Toman (1827–1870) je znan kot pesnik in politik, a se je v prvi vrsti preživljal kot pravnik. V svoji odvetniški praksi se je ukvarjal z različnimi sodnimi zadevami, večinoma podobnimi tistim, ki jih tudi danes obravnavajo odvetniki. Spisi Tomanove odvetniške pisarne so se v veliki meri ohranili v Arhivu Republike Slovenije. Pravne zadeve je Toman urejal tudi za svojo širšo družino, ženo Josipino in njene sorodnike tudi po njeni prezgodnji smrti. Obsežen spis se na primer nanaša na razdeljevanje dediščine med bližnjimi in daljnimi sorodniki ter ostalimi upravičenci po pokojni Ksaveriji Jelovšek plemeniti. Fichtenau, rojeni Dietrich, ki je brez oporoke umrla aprila 1811.

Med drugo svetovno vojno je na našem območju delovalo večje število zavezniških letalskih formacij, zlasti 15. ameriške zračne armade. Povečana zavezniška zračna aktivnost je povzročila tudi večje število sestreljenih letal. V okviru problematike ponesrečenih letalcev in njihovega reševanja je bilo nekoliko manj pozornosti posvečene vprašanjem pokopov in kasnejših prekopov padlih letalcev. V arhivskem gradivu Federalnega odbora za organizacijo prenosa padlih borcev za Slovenijo se je ohranilo več deset zadev s poizvedovalnimi dopisi, poročili o grobovih letalcev in morebitnih izvedenih prekopih. V tokratni arhivaliji meseca spoznavamo primer zagonetnega iskanja pilota Martina F. O'Callaghana.

Predstavniki Urada Vlade RS za demografijo so se na Ministrstvu za notranje zadeve udeležili delovnega sestanka, kjer je bil prisoten minister, generalni direktor policije in direktorica Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov. Osrednja tema pogovorov je bila povezana z aktualno pomočjo ukrajinskim beguncem, njihovi primarni oskrbi ter možnosti kasnejše integracije.

Leto 2022 je razglašeno za Tartinijevo leto, hkrati pa se spominjamo tudi režiserja češkega rodu Františka Čapa, ki je vtisnil slovenskemu filmu zvezdniški sijaj. Film »Piran, biser Slovenskega primorja« je nevede združil obletnici dveh oseb. Vsak na svojem področju sta proslavila to obmorsko mesto, ki so ga zaradi slikovitosti filmske kamere oboževale že od nekdaj.