Mednarodno priznanje Republike Slovenije je bilo dejstvo. Države, ki so bile s svojim uradnim in neuradnim vplivom v Evropski skupnosti zelo pomembne za novi mednarodnopravni položaj Slovenije, so se za priznanje že odločile: Nemčija na uradni ravni, druge članice ES naj bi ji kmalu sledile. Evropa je jasno pokazala, da zanjo jugoslovanske federacije ni več. Še vedno pa je bil dokaj odklonilen odnos ZDA in s tem vrste držav, ki so svoje stališče do neodvisnosti nekdanjih jugoslovanskih republik uravnale po zgledu Busheve administracije.

Minister za zunanje zadeve Republike Slovenije dr. Dimitrij Rupel je poslal pismo ameriškemu državnemu sekretarju Jamesu Bakerju. V njem ga je obvestil o pogledih Slovenije na dvostranske odnose med državama, slovenskih ocenah jugoslovanske krize in vojne ter pogledih na nekatera mednarodna vprašanja.

Na Hrvaškem je bilo čutiti prve posledice dogovorjenega premirja, medtem ko je v Sloveniji še vedno odmevala razpustitev Demosa. Ob tem spoprijemanje z vsemi možnimi posledicami prejšnjega sistema ni olajšalo dela vladajočim. Brezposelnost je naraščala, naraščalo je tudi število hrvaških beguncev, ki je v teh dneh po podatkih Rdečega križa prerastlo število 22 tisoč. S sosedo se je urejalo tudi gospodarsko sodelovanje. Tako je bila Slovenija v pričakovanju obravnave predloga sporazuma o gospodarskem sodelovanju s Hrvaško na njeni vladi. Bilo pa je tudi veliko razlogov za veselje – med njimi prvi pokal Vitranc v samostojni Sloveniji, sicer 31. po vrsti, ki je bil napovedan za prihajajočo nedeljo.

Na prvi delovni dan v letu 1992 je osrednjo Slovenijo popoldne šokiral prelet miga jugoslovanskega letalstva. Dan prej podpisano sarajevsko premirje za od vojne utrujeno prebivalstvo na Hrvaškem še ni pomenilo oddiha. Prvaki Demosove koalicije so pobirali njene razbitine.

Direktorji slovenskih podjetij so od gospodarskih oblasti pričakovali predvsem dobro strategijo države za njihovo prodiranje na zahodne, pa tudi južne trge, krotenje inflacije, spodbude za izvoznike ter evropske standarde na vseh ravneh in področjih. Bodoča slovenska diplomatska predstavništva v tujini pa bi morala nameniti največ pozornosti gospodarskemu sodelovanju Slovenije s tujino. Delova raziskava javnega mnenja o priljubljenosti politikov postavlja na prvo mesto Kučana, sledijo mu Drnovšek, Kacin, Rupel, Janša in Bavčar. Pod pokroviteljstvom odposlanca OZN Vancea je bil podpisan mirovni načrt na osnovi katerega bodo na nekatera območja nekdanje Jugoslavije napotene mirovne sile ZN, ki bodo ščitile tamkajšnje prebivalstvo.

Monumentalnost »globoke države« ponazorita dve mnenjski pismi, objavljeni drugo poleg drugega v časniku Dnevnik 3. januarja. Čeprav se avtorja zavzemata za popolnoma nasprotne ideje, pa pismi govorita o istem, tj. instrumentaliziranem medijskem prostoru. V Večeru je objavljen pogovor z dr. Jožetom Pučnikom. Časopisi tudi sicer objavljajo številne izjave politikov o sklepih sveta Demos v Dolskem. Od pomembnejših dogodkov na novoletni dan izstopa srečanje verne mladine v Budimpešti, kjer se je zbralo 70.000 mladih iz vse Evrope.

Prvo silvestrovo po razglasitvi neodvisnosti je bilo kljub »velikemu poku« v Demosu dan prej dan, ko so si lahko Slovenci za hip oddahnili. Iztekajoče se leto, na katero so se ozirali, je bilo leto velikih uspehov.

Na predzadnji dan leta, 30. decembra 1991, se je v Dolskem pri Litiji za zaprtimi vrati sestal svet Demosa. Liberalna stranka je predlagala, da bi bila seja odprta za novinarje, a se to ni zgodilo. Zbrani udeleženci so poleg notranjepolitične analize v Demosu obravnavali tudi stanje v vladajoči koaliciji. Po besedah dr. Tineta Hribarja, člana Demokratske stranke, je Demos odigral svojo vlogo s tem, da je bila Slovenija mednarodno priznana, zato ga ne potrebujejo več in je mrtev. Demokratska stranka se avtonomnemu položaju znotraj Demosa ni odrekla že od sestanka Demosa v Poljčah 16. in 17. novembra 1991, kar je med strankami Demosa povzročalo nezadovoljstvo in nervozo. Slovenska kmečka zveza - Ljudska stranka in Liberalna stranka sta zahtevali izredno seja sveta Demosa, na kateri bi se stranke odločile za podpis nove pogodbe o sodelovanju ali pa za razpust Demosa.

Ob koncu leta 1991 sta slovenska politika in časopisje ugotavljala, da si leto 1991 »vsekakor velja zapomniti« in da bo v slovensko zgodovino zapisano z zlatimi črkami, saj se je v tem letu rodila slovenska država.

Medtem ko so se slovenski mediji že osredotočali na pisanje letopisa zgodovinskega leta 1991, se je ministrski zbor odpravil na zadnjo letno sejo v Maribor in tam sprejel nekaj pomembnih odločitev ter poslušal o potrebah štajerske prestolnice. Domači mediji so medtem ugibali, kakšna bo usoda Demosa, tržaški pa so kritizirali nedavni poklon predsednika slovenske vlade žrtvam drugega tržaškega procesa pred 50 leti.

Prednovoletni poskusi slovenskega parlamenta, da bi sprejeli nekaj zelo pomembnih zakonov, ki naj bi začeli veljati z novim letom, se niso uresničili. Uresničila pa se je že pred meseci izrečena napoved, da skupščina do konca leta ne bo sprejela nič drugega razen ustave in zakona o praznikih. Slovenska skupščina je 11. decembra 1991 že priznala Republiko Ukrajino kot neodvisno in suvereno državo, danes pa so vsi trije zbori priznali še preostalih enajst republik razpadle Sovjetske zveze.

Za tri milijarde tolarjev se je ob koncu leta povečal slovenski državni proračun, oziroma kot so uradno poimenovali, uskladitev postavk v bilanci prihodkov in odhodkov v proračunu za leto 1991. Predsednik vlade Lojze Peterle pa je ob tem izjavil, da je bilo to mogoče zaradi deviznih rezerv, ki jih je oblikovala vlada, in zato to ne bo vplivalo na rast inflacije, ki je bila v decembru 15-odstotna. Zaradi dobrih gospodarskih gibanj pa so se napovedi zanjo za januar 1992 gibale pod 10 odstotki. Ena milijarda tako povečanih sredstev v proračunu je bila namenjena zdravstvu, druga sredstva pa za uskladitev plač in pokrivanje nastalih izgub.

Prvo praznovanje božiča v samostojni Sloveniji je minilo mirno, v pričakovanju mednarodnega priznanja, a tudi v zaskrbljenosti zaradi vojne na Balkanu. V Sloveniji je bilo več kot 23.000 beguncev. To je bil drugi božič, ki se je po več desetletjih obhajal kot dela prost dan, in prvi božič v samostojni Sloveniji. Ljudje so nestrpno pričakovali mednarodno priznanje mlade države, saj je bil kot ključni dan napovedan 15. januar 1992.

Komentator v časniku Slovenec je zapisal, da se je s sprejemom ustave končal proces temeljne slovenske pravne podobe, da je s tem postala varuhinja pravic in svoboščin državljanov ter branilka demokracije in pluralizma skupaj z duhovno in gmotno blaginjo. Mariborski Večer je sprejetje ustave pospremil z besedami, da gre za veliki finale in darilo Sloveniji. Časopis Delo je govoril o tem, da se je končala doba velikih tem in se začenja boj za volivce, časopis Dnevnik pa, da so z ustavo zakoličena nova, trdnejša razmerja in z njimi streznitev.

S 179 glasovi za je republiška skupščina 23. decembra 1991, na prvo obletnico plebiscita o samostojnosti Slovenije, sprejela novo ustavo. S tem je država dobila najpomembnejši akt za konstituiranje svoje državnosti, s čimer se je odpravila tudi velika ustavna in splošna zakonska nepreglednost.

V teh dneh se je praznovala prva obletnica plebiscita in prizadevanja za priznanje Slovenije so rojevala sadove. Obenem se je na današnji dan začela razprava skupščine o novi slovenski ustavi. Tako naj bi po dobrem letu dni, odkar je bil določen osnutek ustave, opravili zadnje dejanje oblikovanja nove ustanovne ureditve.

Naslov tega prispevka bi lahko uporabili za oba najpomembnejša dogodka sobote, 21. decembra leta 1991. V Sloveniji je bil to ustanovni kongres Demokratske stranke, ki je za predsednika izvolil notranjega ministra Igorja Bavčarja. Zunaj Slovenije je bila to razširitev trinajst dni prej ustanovljene Skupnosti neodvisnih držav in sprejem njenega ustanovnega protokola v Alma-Ati, tedanjem glavnem mestu Kazahstana.

V petek, 20. decembra 1991, se je nadaljevalo zasedanje vseh treh zborov slovenskega parlamenta, na katerem so po štirih dneh maratonskega zasedanja sprejeli predloge štirih zakonov, ki pa zaradi neusklajenosti med zbori še vedno niso stopili v veljavo. Zbori so bili nesklepčni, zato ni bilo znano, kdaj bo parlament nadaljeval s sprejemanjem teh točk, saj je bilo določeno, da bodo na ponedeljkovi seji zborov sprejemali besedilo slovenske ustave. Dr. France Bučar, predsednik slovenskega parlamenta, je s pismom nagovoril poslance vseh treh zborov in jih pozval, naj se zagotovo udeležijo ponedeljkovega zasedanja parlamenta, kjer bodo sprejemali besedilo predloga nove slovenske ustave in zakon o njeni izvedbi.

Mednarodno priznanje Slovenije se je izkazalo kot osnovni pogoj za vključevanje v različne mednarodne organizacije, vzpostavljanje gospodarskih stikov ter končanje sankcij, uperjenih zoper republike razpadle Jugoslavije. Slovenska diplomacija je za dosego tega cilja zastavila vse sile. V notranji politiki pa je tega dne ustavna komisija dosegla soglasje glede spornega 55. člena; vprašanje splava se je hitro izkazalo kot zelo učinkovita metoda za mobilizacijo volilnega telesa.

Po sklepu članic ES v Bruslju, da naj bi vse jugoslovanske republike, ki si želijo mednarodno priznanje, do 23. decembra skupnosti oddale svojo prošnjo, je v Ljubljano prispela okrožnica s pojasnili, kaj mora vsebovati.