Karte habitata in koridorjev so bile izdelane za medveda (kot predstavnika skupine velikih zveri), za jelenjad (predstavnik gozdnih velikih rastlinojedih parkljarjev, mezoplenilcev in drugih gozdnih vrst), za vodne ptice in beloglavega jastreba, za ribe in nekatere druge skupine vrst pa so namesto kart pripravljene usmeritve. S konceptom potencialnih ekoloških koridorjev za modelne živalske vrste pokrijemo potrebe za ekološko povezljivost tudi drugih ključnih vrst. Oblikovane so tudi smernice in hierarhija vključevanja potreb posameznih skupin vrst v prostorsko načrtovanje in v presoje načrtovanih prostorskih ureditev ter v oblikovanje upravljavskih načrtov za rabo naravnih in drugih virov.

Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3) ekološko povezljivost naslavlja s prostorskima instrumentoma »zeleni sistemi regij« in »zeleni sistem naselij«, s katerima se načrtuje zeleno infrastrukturo, ter na več mestih podano zahtevo o zagotovitvi povezanosti ekosistemov. Med pojmi definira zeleni sistem kot celovito načrtovan sistem varstva in razvoja zelenih površin in drugih ustvarjenih struktur v prostoru, ki so med seboj funkcionalno povezane in se dopolnjujejo za zagotavljanje kakovostnega življenjskega prostora ter uresničevanja raznolikih in s prostorskimi razmerami pogojenih funkcij od socialnih, okoljskih, ekoloških in podnebnih, pa tudi gospodarskih, kulturnih, strukturnih in oblikovnih. Z uvedbo regionalnih prostorskih planov je zakon vzpostavil podlago, da se v prostorskih planskih aktih naravne, ekološko pomembne prvine in povezave obravnavajo celovito in v celotni državi.

Zeleni sistem regije vključuje regionalno pomembna in medsebojno funkcionalno povezana območja odprtega prostora z zelenimi, vodnimi in obvodnimi površinami, rekreacijska in varovana območja ter območja, pomembna za ekološko povezljivost. V okviru Državnega prostorskega reda so bila izdana priporočila za načrtovanje zelenih sistemov v mestih in naseljih, za načrtovanje zelenih sistemov na regionalni ravni pa zdaj s priporočili še ne razpolagamo, je pa ekološka povezljivost naslovljena v poglavju o zeleni infrastrukturi osnutka nove Strategije prostorskega razvoja Slovenije 2050. Pri načrtovanju zelenih sistemov so tri ključne zahteve, da: so vključene raznolike krajinske prvine; je zagotovljena povezljivost med posameznimi deli zelenega sistema in z drugimi zelenimi sistemi (na primer zeleni sistemi naselij med seboj, zeleni sistem naselja z zelenim sistemom regije, zeleni sistem regije s primerljivimi območji v drugih regijah ali čezmejno); je načrtovan tako, da omogoča doseganje večfunkcionalnosti oziroma sinergije združljivih funkcij zelenega sistema v določenem prostoru. Za kakovostno delovanje zelenih sistemov je ključna ekološka povezljivost, ki jo v okviru prostorskega načrtovanja prepoznamo in ohranjamo (na primer z ohranjanjem primarne rabe prostora) ali pa na novo vzpostavljamo, če je okrnjena (na primer s tehničnimi ureditvami kot so zeleni most preko infrastrukture).

Več informacij - Opredelitev ekoloških koridorjev na ravni Slovenje, kot podpora načrtovanju prostorskega razvoja in upravljanja narave ter drugih virov