Gensko spremenjeni organizem

Gensko spremenjeni organizem (GSO) je organizem, v katerem je, z uporabo metod moderne biotehnologije, spremenjen, vnesen ali izbrisan točno določeni odsek nukleinske kisline. To spremeni točno določeno lastnost organizma. GSO so lahko mikroorganizmi (bakterije, glive, virusi), rastline in živali, človek je v pravnem okviru izvzet.

Nastanek gensko spremenjenih organizmov

Vsi GSO najprej nastanejo v laboratoriju, tako imenovanem zaprtem sistemu, kjer ne pridejo v stik z okoljem. Večina jih ostane v uporabi v zaprtih sistemih (laboratoriji, proizvodni obrati, rastlinjaki) za poskuse v znanosti in industrijski proizvodnji: 

• pri raziskavah GSO pomagajo razumeti kako delujejo živali, rastline in mikroorganizmi. Na podlagi teh znanj lažje razumemo bolezni in tudi načrtujemo zdravila,
• v industriji GSO uporabljajo za proizvodnjo različnih spojin, ki jih je s klasično kemijsko sintezo zelo težko ali nemogoče proizvesti. Primeri so industrijski encimi za detergente, prehrambeno industrijo, farmacevtsko industrijo in zadnje čase tudi industrijo za remediacijo okolja. Najbolj znan primer uporabe GSO je proizvodnja insulina v gensko spremenjenih celicah.

Le manjši del GSO se uporabi v poskusnemu sproščanju v okolje ali dajanju na trg za pridelavo, kjer pridejo omejeno ali neomejeno v stik z okoljem. Pri poskusnem sproščanju GSO v okolje raziskovalci v kontroliranih pogojih pridobivajo podatke o vplivu GSO na okolje. Podatke uporabijo pri študijah in oceni tveganja za dajanje GSO na trg, v zadnjem času največkrat v kliničnih poskusih. V prosti prodaji na trgu so večinoma gensko spremenjene rastline za krmo, hrano ali surovine (soja, koruza, bombaž in oljna ogrščica in podobno). Uporaba GSO je strogo regulirana na nacionalni, evropski in mednarodni ravni.

Mednarodne pogodbe

Kartagenski protokol o biološki varnosti

Cilj sistema biološke varnosti je zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja pred možnimi škodljivimi vplivi produktov moderne biotehnologije, hkrati pa zagotoviti zaupanje javnosti in pravno varnost raziskovalnim organizacijam in industriji tudi na mednarodni ravni. Zato je Slovenija Kartagenski protokol o biološki varnosti ratificirali že leta 2002.

Protokol je edini mednarodni pravno zavezujoči instrument katerega cilj je varovanje biološke raznovrstnost pred potencialnimi tveganji, ki jih predstavljajo živi GSO kot produkti moderne biotehnologije.

Najpomembnejše določilo Protokola je postopek soglasja po vnaprejšnjem obveščanju, ki zagotavlja državam pogodbenicam potrebne informacije za informirano odločitev pred uvozom GSO organizmov v državo. Protokol vzpostavlja instrument kontaktnih točk, ki jih morajo pogodbenice imenovati in vzdrževati, poleg tega pa tudi Urad za izmenjavo informacij o biološki varnosti ali Biosafety Clearing House (vsebina v angleščini) za lažjo izmenjavo informacij o GSO.

Dopolnilni protokol iz Nagoye in Kuala lumpurja o odgovornostih in nadomestilih h Kartagenskemu protokolu o biološki varnosti

Slovenija je ratificirala tudi dopolnilni protokol, katerega cilj je prispevati k ohranjanju in trajnostni uporabi biološke raznovrstnosti ob upoštevanju tveganja za zdravje ljudi z uvedbo mednarodnih pravil in postopkov na področju odgovornosti in nadomestil v zvezi z GSO.

Dopolnilni protokol se uporablja za škodo, ki bi lahko nastala zaradi čezmejnega gibanja GSO za neposredno uporabo kot hrana ali krma ali pa za predelavo, uporabo v zaprtih sistemih in nameren vnos v okolje.

Pogodbenice določijo pristojni organ, ki lahko od upravljavca zahteva povrnitev stroškov in izdatkov ter v zvezi s tem ocenitev škode in izvedbo ustreznih odzivnih ukrepov. Pogodbenice pa lahko v svoji notranji zakonodaji določijo primere, ko od upravljavca ni treba zahtevati povrnitve stroškov in izdatkov.

Zakonodaja