S koncertom je dogajanje glasbeno popestril Partizanski pevski zbor iz Ljubljane. Po koncu prireditve pa so zbrane na ples v ritmih svoje glasbe povabili člani zamejske skupine The Maff. Že pred prireditvijo so državni sekretarki svoje delovanje, aktivnosti in projekte predstavili predstavniki Kulturnega društva Briški grič in Foto kluba 75. Državno sekretarko so popeljali po fotografski razstavi Sledi, 80-letnega avtorja Vladimirja Klanjščka in ji pokazali bogato zbirko Muzeja kmečke kulture Brincelj.

Slavnostni nagovor državne sekretarke Vesne Humar pošiljamo spodaj. Velja govorjena beseda.

Slavnostni nagovor državne sekretarke Vesne Humar

Dragi prijatelji, živel prvi maj. Ampak ne bo živel sam od sebe. Ne bo živel, če ga ne bomo negovali in podpirali, hranili zemlje, iz katere raste mlaj. Za vse, ki smo stari nekaj več kot dvajset let, so prvomajski spomini med najlepšimi iz našega otroštva in mladosti. Nežno poplesavanje plamenov, ko smo sedeli ob kresu, vonj po prvih divjih narcisah in opojne arome, take kot današnje, ki so se širile na pikniku. Zvok budnice godbe na pihala, vznesenih pesmi, veselih besed in glasnega smeha. Prvo sedenje na sveži travi, prvi dan za kratke hlače in dokolenke, če smo imeli srečo, prvi sladoled. Prvi okus najlepšega, kar prihaja, okus sonca in svobode. Marsikdo misli, da prvi maj je in mora ostati samo to, spomin, tudi če lep, ampak le spomin. Da je sporočilo mednarodnega delavskega praznika zgodovinska ostalina, folklorna posebnost, odmev nekih drugih časov. Da je boj za pravice delavk in delavcev že zdavnaj končan. Da je pravzaprav že sama beseda pravica nepotrebna in beseda delo tudi. Ker imamo zdaj druge besede: človeški kapital, dodana vrednost, storilnost, razvoj kadrovskih virov. Z njimi prodajamo usode, opravičujemo odpovedi in zapiramo tovarne, ki so dajale kruh generacijam.

Pred nekaj dnevi je bil svetovni dan varstva pri delu. Med drugim so mednarodne organizacije javnosti sporočile podatek, da je v minulem letu po svetu umrlo vsaj 19.000 delavcev, zaradi vročine. Podnebne spremembe, ki prinašajo dvig temperatur in ekstremne vremenske pojave, bodo to črno statistiko še zaostrile, se bojijo pristojni. Ob splošnem pomanjkanju delavcev v Evropo v iskanju zaslužka prihaja vse več ljudi. Natančneje skoraj štiri milijone na leto ali deset tisoč vsak dan. O nezakonitih prebežnikih, teh je približno petnajstkrat manj, vsak dan poslušamo v televizijskih poročilih, parlamentarnih dvoranah in vladnih palačah. O ljudeh, ki k nam prihajajo zakonito in se z njimi nemalokrat ravna nezakonito. O moških in ženskah, ki delajo za drobiž, ki jih mešetarji, ker drugega imena si ne zaslužijo, dobesedno prodajajo iz ene države v drugo, o teh slišimo veliko manj. To pač ni tema, s katero bi Evropejce, volilce in potrošnike, prestrašili in razjezili, zato za populistično politiko nima velike cene. Dokler živimo v svetu, v katerem delavec sredi dneva umre na gradbišču ali spi na umazani blazini na betonskih tleh, in ne, ni treba daleč za take prizore, lahko rečemo, da je boj za pravice delavcev končan?

Usoda je menda to, ki se igra z nami kakor veter z neznatnimi prašnimi atomi, a mi moramo biti močni in krepki ter ne obupati; ne smemo se vdati, ampak živeti, kakor nam veleva zdravi razum in vest naša. Usoda nas more treti, mučiti, tudi naše telo uničiti, a duha našega ne upogne nikdar proti naši volji. Tako je v Ljubljanskem zvonu leta 1895 pisala Marica Nadlišek Bartol. V časih, ko je še veljalo, da ženske ne smejo preveč brati, ker si s tem pokvarijo oči za šivanje, je urejala časopis Slovenka in se po Trstu vozila s kolesom. Danes, 130 let kasneje, se resno pogovarjamo o tem, če je sploh prav, da ženske delajo, če jih kariera morda ne odvrača od njihovega biološkega poslanstva in če smejo odločati o svojih telesih ali bi bilo bolje, da se namesto njih odloči nekdo drug. Dokler pozabljamo, da so naše none in pranone držale pokonci tri vogale hiše, garale na njivah in v štalah, pošiljale denar iz Rima, Milana in Aleksandrije, prehodile na stotine kilometrov, da so na trgu v Trstu in Gorici s prodajo jajc in mleka in mesa zaslužile nekaj lir, krpale nogavice, drgnile rjuhe, učile v šolah, pisale v časopise, umirale v zaporih kot aktivistke, negovale ranjence, reševale življenja in namesto zgodovinskega spomina izberemo prazno ideološko floskulo o popolni družini, ki nikoli ni obstajala, lahko rečemo, da je boj za pravice delavk končan?

Vrednote prvega maja nikoli niso poznale meja in delavsko gibanje je bilo vedno mednarodno. Živimo v okolju, kjer so bili jeziki, dokler nas niso dosegli čudni zgodovinski časi, bogastvo, vrednost, sredstvo za sporazumevanje, temelj sožitja. Zato upam, da mi ne boste zamerili, da na prošnjo današnjih gostiteljev nadaljujem takole. Italjansko Cari amici, gentili ospiti, le radici del primo maggio–solidarieta, fratelanza, ugualianza, giustizia, rispetto, sono anche le radici d'Europa. Di questa unione straordinaria, che esattamente 20 anni fa ha cancelato anche il confine tra Slovenia e Italia. Proprio qui, nel Goriziano, si e formato l'epicentro del futuro Europeo. Le nostre Gorizie le nostre Gorice, il nostro Collio, la nostra Brda il prossimo anno saranno Capitale Europea della cultura. Ecco non c'e Europa e non c'e cultura senza i lavoratori.

Težko je človeku pri srcu, ko vidi, da še nekaj mesecev pred tem civilizacijskim praznikom, ki je naš, ki je skupen, ki je velik, ostaja med nami tisto majhno, nizkotno, razdiralno sovraštvo. Upam, da bodo tisti, ki 25 aprila mažejo spomenike našli zdravi razum in vest svojo. Upam, da vsi, ki živimo v tem prostoru, Slovenci, Italijani, Furlani, prišleki iz vseh koncev sveta – ne bomo dovolili, da nas ti izbruhi jeze in strahu potrejo, temveč bomo ostali močni in krepki.

Moje upanje, nikjer ni tako dobro utemeljeno kot tu. In res sem hvaležna, da sem prvega maja ravno v Števerjanu. Ker se je usoda res neusmiljeno poigravala s Slovenci na tej meji in se včasih morda še danes, a ostajate zgled upornosti in iskrenosti za Slovenijo, za Italijo in za Evropo. Hvala vam, drage Števerjanke in Števerjanci, prostovoljke in prostovoljci, članice in člani Kulturnega društva Briški grič. Hvala soorganizatorjema današnje slovesnosti, Zvezi slovenskih kulturnih društev in Slovenski kulturno gospodarski zvezi. Hvala Partizanskemu pevskemu zboru iz Ljubljane, vstali ste iz pepela trpljenja in ran in prepevate že 80 let. Iskrene, iskrene čestitke. Če bomo ostali krepki, bomo ostali prav s pesmijo (dobro, tudi kioski ne škodijo). Ampak dokler pojemo, nihče duha našega ne upogne proti naši volji. In ostala bo rodovitna ta zemlja, iz katere rastejo mlaji in bomo lahko ustvarjali nove spomine na kresove, kratke hlače in sladoled za naše otroke in vnuke in bomo še dolga leta lahko vzklikali živel, živel, živel prvi maj.