Prvi pojav rastlin, ki so izražala bolezenska znamenja značilna za viroidno zakrnelost hmelja, smo v Sloveniji zaznali leta 2007 na območju Šempetra v Savinjski dolini, v letu 2010 pa smo v obolelih rastlinah potrdili prisotnost HSVd. Za preprečevanje vnosa in širjenja te nevarne bolezni v Sloveniji so, z Odločbo o nujnih ukrepih za preprečevanje vnosa in širjenja viroidne zakrnelosti hmelja  (Uradni list RS, št. 16/19), določeni uradni ukrepi.

Bolezenska znamenja

Prva bolezenska znamenja opazimo v mesecu juniju, ko okužene rastline pričnejo zaostajati v rasti. Z nadaljevanjem vegetacije se pojav bolezenskih znamenj samo stopnjuje, pri čemer prihaja do izrazitega krajšanja vmesnih členkov glavnih trt in lateralnih poganjkov. Ker se na trtah ne razvije dovolj kljukastih dlačic se obolele rastline odklanjajo in težje vzpenjajo po opori. Okužene rastline ne dosežejo višine žičnice in pri nekaterih sortah cvetijo tudi do 10 dni pred neokuženimi rastlinami. Listi ostajajo manjši, nekoliko mehurjasti s povešenimi listnimi robovi. Pri nekaterih sortah se razvije izrazito rumenenje listov in povešenost listnih pecljev, kar v času tvorbe lateralnih poganjkov daje videz v obliki črke X. Storžki so izrazito manjši in lažji z manjšim številom razvitih lupolinskih žlez. Bolezenska znamenja, ki jih povzroča HSVd so glede prizadetosti posameznih tkiv nadzemnih delov rastlin podobna okužbam viroida razpokanosti skorje agrumov (Citrus bark cracking viroid – CBCVd), razen razvoja suhe trohnobe, ki je specifična le za CBCVd. Precejšna razlika je v času inkubacijske dobe, saj lahko v primeru okužb hmelja s HSVd prva bolezenska znamenja pričakujemo šele 3 do 5 let po okužbi, medtem ko v primeru okužb s CBCVd prihaja do prvih bolezenskih znamenj že 4 mesece do 1 leta po okužbi. Prav tako je razvoj bolezni pri CBCVd mnogo hitrejši, saj rastline popolnoma odmrejo 3 do 5 let po okužbi, medtem ko s HSVd okužene rastline preživijo 10 in več let.

Gostiteljske rastline

Glavni gostitelji (prisotnost v naravi in pridelovalnih območjih):

• agrumi (Citrus spp.; Poncirus trifoliata)
• hmelj (Humulus lupulus), predvidoma od leta 2007 v Sloveniji (pojav bolezenskih znamenj) in potrjena navzočnost 2014.

Gostitelji dokazani z umetnimi okužbami:

Agrumom sorodne rastline iz družine rutičevk (Rutaceae):

• kumkvati (Fortunella margarita; F. crassifolia; F. obovata)
• limete (Microcitrus warburgiana; M. australis x M. australasica)
  Pleiosperum sp., Severinia buxifoli

Ostale rastline

• kumara (Cucumis sativus)
• zimska melona (Benincasa hispida)
• paradižnik (Solanum lycopersicum)
• jajčevec (Solanum melongena)
• krizanteme (Chrysanthemum morifolium)

Epidemiologija in preprečevanje širjenja

Okužba rastlin z viroidi je sistemska in se je ne da ozdraviti. Neokužene rastline je možno pridobiti le z zahtevnim postopkom eliminacije, ki ga izvajamo pri vzgoji matičnih rastlin z namenom pridobivanja zdravega in certificiranega sadilnega materiala.

Viroidi se v hmeljiščih prenašajo mehansko z okuženim rastlinskim sokom, ki ostaja na orodju pri izvajanju različnih agrotehničnih ukrepov. Širjenje je najintenzivnejše v času rezi in ostalih spomladanskih opravilih, kot je čiščenje in navijanje poganjkov, ko na rastlinah povzročamo največ poškodb. Zato je v tem času potrebno orodja (motike, hmeljarske nože, rezalnike..) večkrat razkužiti, predvsem po končanih opravilih v okuženih nasadih. Razkuževanje je priporočljivo izvajati tudi v okviru posameznega nasada, predvsem na delih, kjer je bila bolezen najintenzivnejša.

Do prenosa prihaja tudi pri preraščanju korenin okuženih in neokuženih rastlin. Ker vsaka okužena rastlina predstavlja vir infekcij je potrebno zakrnele rastline vključno s koreninskim sistemom čim prej odstraniti iz hmeljišča. Pri tem odstranimo tudi sosednje rastline (ali uničimo del nasada), saj obstaja velika verjetnost, da so tudi te okužene, kljub ne izražanju bolezenski znamenj. Čas do pojava prvih izrazitih bolezenskih znamenj se pri HSVd giblje od 3-5 let po okužbi. V tem času so ne-simptomatične rastline infektivne in lahko povzročajo širjenje bolezni v nasadu.

Pomemben vir širjenja predstavljajo tudi ostanki okuženih rastlin v katerih lahko viroid preživi do njihove razgradnje. Tako vračanje ali razvažanje sveže hmeljevine iz okuženega hmeljišča hitro razširi bolezen v neokuženem nasadu. V primeru uničenja okuženih delov nasada ali celotnega nasada je potrebno temeljito izorati ostanke rastlin in izvesti vsaj 3 letno premeno, da ostanki hmelja v celoti propadejo in z njimi tudi HSVd.

Na daljše razdalje se viroid največkrat razširi z okuženim sadilnim materialom, zato je pomembno, da sajenje in obnavljanje nasadov temelji na sadikah, ki izvirajo iz ustrezno pregledanih (certificiranih) matičnih rastlin.

Higienski ukrepi v okuženih nasadih

Razkuževanje opreme

• Razkuževanje rezalnikov ob rezi hmelja - pred in po izstopu iz hmeljišča. Z namenom lažje izvedbe razkuževanja je priporočljivo ob rezalniku dograditi aplikacijski element, ki sproti razkužuje rezalne diske.
• Največ okužb nastaja ob čiščenju in navijanju poganjkov, zato je potrebno sprotno razkuževanje motik in hmeljarskih nožev. Razkuževanje se lahko organizira tako, da vsak delavec ob zaključku del v posamezni vrsti z ročno razpršilko poškropi svojo opremo.
• Okužbe lahko nastajajo tudi preko ran, ki ji povzročajo osipalniki, brane, kultivatorji in trgalniki. Omenjeno mehanizacijo je potrebno razkužiti pred in ob zaključku del v okuženem nasadu. V času obiranja je na trgalnike priporočljivo namestiti aplikacijski element, ki ob trganju sproti razkužuje trgalno glavo.
• Vsa kmetijska gospodarstva, pri katerih je bila potrjena navzočnost HSVd, morajo hmeljišča obravnavati ločeno ter ob menjavi lokacij redno razkuževati opremo. V kolikor je mogoče naj se okužena hmeljišča obdelujejo nazadnje. Kot najbolj učinkovito razkužilo se priporoča Virocid v 2 % koncentraciji.

Uničevanje obolelih rastlin

• V okuženem hmeljišču je potrebno redno uničevati obolele rastline, saj s tem ukrepom lahko bolezen popolnoma izkrčimo ali upočasnimo širjenje. Lokalno uničevanje zajema uničenje okužene rastline in najmanj 2 sosednjih rastlin na vsaki strani v isti vrsti. Pri tem je pomembno, da to opravimo takoj ko v nasadu opazimo obolele rastline. Uničenje posameznih rastlin hmelja se izvede tako, da se trte prereže in iz hmeljišča najprej odstrani nadzemne dele rastlin, ki se jih uniči s sežigom ali zakopom. Podzemne dele rastlin se kemično tretira tako, da se prerezane konice trt premaže z neselektivnim herbicidom in tako prepreči ponovno obraščanje in izraščanje. V ta namen je registriran herbicidni pripravek Touchdown System4 (15 % konc.). Podzemne dele rastlin hmelja je treba izkopati, vendar ne prej kot štirinajst dni po premazu in najpozneje 4 mesece po obiranju pridelka. Uničenje podzemnih delov se izvede s sežigom ali zakopom. Ponovno odgnale koreninske izrastke je v času do izkopa podzemnega dela rastlin treba uničiti z neselektivnim sistemičnim herbicidom.
• V primeru večjih okužb je potrebno hmeljišče izkrčiti. Uničenje hmeljišča ali njegovega dela se izvede po obiranju pridelka s škropljenjem rastlin z neselektivnim herbicidom. Škropljenje izvedemo v pasovih. Po preteku najmanj 14 dni se rastline v celoti izorjejo in s sežigom uničijo na samem mestu izkrčenja ali na drugem primernem mestu, ki ga odredi fitosanitarna inšpekcija. Na uničenih površinah je potrebno izvesti 3 letno premeno z ne-gostiteljskimi rastlinami med katerimi priporočamo predvsem trave, detelje, žita, oljno ogrščico, fižol in druge krmne rastline. Pri tem ne pozabimo na redno zatiranje plevelov.

Hmeljevina in ostali rastlinski ostanki

• Hmeljevina iz okuženih hmeljišč predstavlja enega od glavnih virov nadaljnjega širjenja v nasadih. Tako je po obiranju hmelja iz okuženih hmeljišč dovoljeno odvažati svežo ali kompostirano hmeljevino le na travniške ali poljedelske površine ter na urejene deponije. Pri tem pazimo, da med prevozom preprečimo raznašanje rastlinskih delov.
• Kot pomemben ukrep priporočamo termično kompostiranje hmeljevine, ki jo je po kompostiranju dovoljeno razvoziti na poljedelske in travniške površine. Po obiranju hmelja se na ustrezni lokaciji oblikuje kup sesekljane hmeljevine tako, da višina in širina nasutega kupa obsega vsaj 2 m in hkrati po širini ne presega 5m. Kup naj bo po celotni dolžini enakomerne višine, priporoča pa se postavitev v smeri sever-jug, da se zagotovi več prisojnih strani kupa. Pomembno je, da kupa ne tlačimo, ampak ga oblikujemo samo z nasipanjem. Po ureditvi se kup prekrije s PVC folijo, katero se dobro spoji s tlemi ob robovih. PVC folija zagotavlja enakomernejše segrevanje celotne prostornine kupa, prepreči uhajanje vlage in smradu ter spiranje hranilnih snovi s padavinami. V tako urejenem kupu ob razgradnji ostankov rastlin prihaja do segrevanja, ki v primeru sredice doseže temperaturo tudi do 70°C, na površini in dnu pa do 40°C. Intenziven proces termofilne faze v takšnem kupu traja do 4 mesece, kar je dovolj, da v tem času propadejo nevarni škodljivi organizmi kot so virusi, viroidi in talne glive iz rodu Verticillium. Po 4 mesečnem obdobju termofilne faze, v kateri se prostornina kupa zmanjša za skoraj polovico, se kup premeša, kar spodbudi razvoj skupine mikroorganizmov, ki pospešujejo razpad rastlinskega tkiva. V času mešanja se lahko kupu dodajo tudi mikrobiološki pripravki, ki pospešujejo proces kompostiranja. Po mešanju se kup ponovno prekrije s PVC folijo in pusti odležati še najmanj 2 meseca. Po obdobju najmanj 6 mesecev se PVC folija odstrani in tako kompostirana hmeljevina se razvozi na poljedelske in travniške površine. Kompostiranje hmeljevine je smiselno združevati z ukrepom uporabe biorazgradljivih vodil, saj v tem primeru ne onesnažujemo svojih obdelovalnih površin z nerazgradljivi materiali.  
• V času jesenske in spomladanske obdelave nasadov je potrebno ostanke trt in obrezline temeljito odstraniti iz nasada. Te lahko uničimo s sežigom ob hmeljišču ali na drugem primernem mestu. Ostanke lahko tudi deponiramo na mestih kompostiranja hmeljevine in z njimi ravnamo enako kot s hmeljevino iz okuženih nasadov.

Higienski ukrepi so predpisani z Odločbo o nujnih ukrepih za preprečevanje vnosa in širjenja viroidnih zakrnelosti hmelja (Uradni list RS, št. 21/15). Na podlagi odločbe so pripravljene smernice za izvajanje higienskih ukrepov, ki jih mora lastnik hmeljišča v okuženem hmeljišču obvezno izvajati.

• Smernice o higienskih ukrepih preprečevanja viroidnih okužb v hmeljiščih in za zavarovan prostor za pridelavo razmnoževalnega materiala in sadik hmelja

Zakonodaja EU

Uredba (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o ukrepih varstva pred škodljivimi organizmi rastlin, spremembi uredb (EU) št. 228/2013, (EU) št. 652/2014 in (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 69/464/EGS, 74/647/EGS, 93/85/EGS, 98/57/ES, 2000/29/ES, 2006/91/ES in 2007/33/ES