Skoči do osrednje vsebine

Varna živalska krma je ključna za zdravje živali, zdravo okolje in varno hrano živalskega izvora. Evropska zakonodaja zagotavlja, da krma ne predstavlja nevarnosti za zdravje ljudi in živali ali za okolje. Vključuje pravila o prometu in uporabi posamičnih krmil, zahteve za higieno krme, pravila o nezaželenih snoveh v krmi za živali, zakonodajo o gensko spremenjeni hrani in krmi ter pogoje za uporabo aditivov v prehrani živali.

V Evropski uniji vzreja živali za proizvodnjo hrane približno 5 milijonov kmetov, ki za svoje živali vsako leto potrebujejo 450 milijonov ton krme. Poleg tega 70 milijonov gospodinjstev porabi 10 milijonov ton krme za svoje hišne ljubljenčke.

V preteklosti so se v Evropi na področju živil zgodile številne krize, katerih vzrok je bila kontaminirana krma. Zaradi tega je bila z Belo knjigo o varni hrani v EU uvedena politika na področju zagotavljanja varne hrane, ki je uveljavila princip »od vil do vilic«. Principi iz Bele knjige so bili zakonodajno uveljavljeni z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta 178/2002/ES, tako imenovanim Zakonom o hrani. Varnost krme je pomemben faktor na začetku prehranske verige.

Evropska zakonodaja, ki se nanaša na varnost krme, je bila v slovenski pravni red prenešena z Zakonom o veterinarskih merilih skladnosti in Zakonom o krmi.

Odgovornost za varnost krme

Za varnost krme so odgovorni nosilci dejavnosti poslovanja s krmo. V okviru lastnega HACCP (sistem analize tveganj in kritičnih nadzornih točk) koncepta, so dolžni analizirati in oceniti tveganja, ki bi jih določena krma lahko predstavljala za zdravje živali, zdravje ljudi in za okolje. Oceni se verjetnost in pomen nastopa kemičnih, fizikalnih in mikrobioloških zdravstvenih tveganj. Predhodno ugotovljena tveganja je potrebno preprečiti, odpraviti ali vsaj zmanjšati v krmni verigi. HACCP koncept presega izvajanje običajnih standardov kakovosti. Je pa lahko sestavni del poslovnika kakovosti nosilca dejavnosti poslovanja s krmo. S pomočjo uporabe HACCP koncepta se doseže višja raven varnosti krme. Uporaba HACCP načel za primarno pridelavo krme ni predpisana.

Za določene krmne proizvode (npr. krmne dodatke) pa mora, pred izdajo dovoljenja za dajanje na EU trg in uporabo, analizo tveganja opraviti neodvisna strokovna inštitucija – Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). Ocena tveganja EFSA predstavlja znanstveno podlago, na temelju katere upravljalci tveganja oblikujejo zakonodajo. Evropska Komisija in države članice v okviru Stalnega odbora za prehransko verigo in zdravje živali upravljajo s tveganjem tako, da oblikujejo sezname snovi, ki se lahko uporabljajo v prehrani živali.

Poznamo t.i. »pozitivne« in »negativne sezname«. Pozitivni seznami so, denimo, katalog posamičnih krmil, seznam krmnih dodatkov, ki imajo dovoljenje za dajanje na trg in uporabo v EU in seznam dietetične krme. Negativni seznami pa so, na primer, seznam proizvodov, katerih dajanje na trg in uporaba v prehrani živali je prepovedana, seznam glede prepovedi krmljenja predelanih živalskih proteinov rejnim živalim (z možnimi odstopanji), prepoved krmljenja rejnih živali, razen kožuharjev, z odpadki iz gostinskih dejavnosti.

Prepovedi oz. omejitve glede uporabe določenih snovi oz. proizvodov v krmni verigi so tudi del drugih zakonodajnih sklopov - zakonodaje o krmnih dodatkih, zakonodaje o GMO, itn.

Nezaželene snovi v krmi

Proizvodi, namenjeni za prehrano živali, lahko vsebujejo tudi nezaželene snovi, ki lahko neposredno ogrozijo zdravje živali ali zaradi svoje prisotnosti v živalskih proizvodih posredno ogrozijo zdravje ljudi ali okolje. Pri določanju najvišje vsebnosti neželenih snovi v krmi se upošteva toksičnost teh snovi, njihova sposobnost za biološko kopičenje in njihova razgradljivost.

Najvišje vsebnosti nezaželenih snovi v krmi ureja Direktiva o nezaželenih snoveh v krmi. Njene določbe so prenesene v naš pravni red s Pravilnikom o pogojih za zagotavljanje varnosti krme. Zakonodaja med drugim določa, da so v primeru, ko je ugotovljena presežena najvišja vsebnost neke nezaželene snovi v krmi, dolžni izvesti preiskavo glede vira le-te tako nosilci dejavnosti poslovanja s krmo kot tudi pristojni organi. Prisotnost nezaželene snovi v krmni in živilski verigi so dolžni odpraviti ali vsaj zmanjšati.

V obseg Direktive o nezaželenih snoveh v krmi sodijo tudi druge snovi, za katere niso določene najvišje vsebnosti (npr. ostanki kemičnih nečistoč, ostanki veterinarskih zdravil, itn.). Določene nezaželene snovi, ki se tudi lahko pojavijo v krmi (npr. ostanki pesticidov, salmonela sp., itn.), pa so pokrite z drugimi sklopi zakonodaje.

Trenutno imamo v EU harmonizirane mikrobiološke kriterije le za krmo živalskega izvora. Nacionalni mikrobiološki kriteriji so vključeni v Pravilnik o pogojih za zagotavljanje varnosti krme.

Kdaj krma ni varna ?

V skladu z določbami Pravilnika o pogojih za zagotavljanje varnosti krme, krma ni varna, če:

- vsebnost neželenih snovi presega najvišjo dovoljeno mejno vrednost, določeno v Prilogi I Direktive 2002/32/ES;

- ne ustreza minimalnim mikrobiološkim kriterijem iz Pravilnika, ali mikrobiološkim kriterijem, določenim s predpisi EU;

- vsebuje snovi, za katere ni predpisana najvišja dovoljena mejna vsebnost, vendar pa ocena tveganja, ki jo zagotovi UVHVVR ali Evropska Komisija, potrdi tveganje za zdravje ljudi oziroma živali ali za okolje.

Krma tudi ni varna tudi, če vsebuje prepovedane snovi.

Iskalnik