GOV.SI

Sumljive transakcije

Vsebinska prenova strani še ni zaključena, zato so nekatere vsebine še nepopolne. Prosimo za razumevanje.

Tipologije pranja denarja

Problematika razširjenosti organiziranega in finančnega kriminala v povezavi s pranjem denarja je vedno bolj aktualna, tveganje pa v zadnjih letih povečujejo različne oblike financiranja terorizma. Pranje denarja predstavlja resno grožnjo stabilnosti in celovitosti delovanja finančnih ustanov, škoduje stabilnosti in ugledu finančnega sektorja države, ogroža notranji trg in njegovo konkurenčnost, predvsem pa dolgoročno slabi zaupanje v demokratične institute sodobne družbe.

Kriminalne dejavnosti stremijo k ustvarjanju protipravne premoženjske koristi. Kaznivo dejanje pranja denarja stori oseba, ki denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti, ali na drug način, določen z Zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor (245. člen KZ-1).Denar je «opran«, ko njegov pravi izvor ni razviden in ima vse lastnosti legitimno pridobljenega premoženja. Končni cilj pranja denarja je postopna vključitev »opranega« denarja ali premoženja v običajne poslovne tokove, ki so sestavni del zakonite poslovne dejavnosti, oziroma investiranje v kriminalno dejavnost (obstoječo ali novo).

Po uveljavljeni definiciji Projektne skupine za finančno ukrepanje (angl. Financial Action Task Force – FATF), ki deluje pod okriljem OECD, je proces pranje denarja postopek prikrivanja nelegalnega premoženja, ki poteka v treh fazah:

1. Plasiranje sredstev (angl. placement) v finančni sistem države, npr. prenos gotovine čez mejo, elektronska nakazila v tujino, zamenjava v drugo valuto (banke, menjalnice, igralnice, pošte).

2. Prikrivanje izvora denarja (angl. layering) vključuje finančne operacije v tujini preko različnih finančnih instituciji, uporaba off-shore podjetij, fiktivna nakazila in pogodbe, drobljenje zneskov, navidezno zadolževanje, uporaba sefov, nakup plačilnih instrumentov z gotovino, tihotapljenje gotovine, dvojno računovodstvo, preprodaja nepremičnin.

3. Integracija (angl. integration) oziroma vključitev sredstev v   gospodarstvo ali ponovno investiranje v kriminalno dejavnost.

Povezana slika

 

O določeni tipologiji  pranja denarja govorimo takrat, ko zaznamo vzorec ali serijo podobnih postopkov (metod) prikrivanja nezakonitega izvora denarja ali drugega premoženja, ki vključujejo različne mehanizme, tehnike  in instrumente:

  • Mehanizem pranja denarja je okolje oziroma sistem, kjer se delno ali v celoti izvajajo aktivnosti pranja denarja in ga predstavljajo predvsem naslednje kategorije: finančne institucije (banke, hranilnice, borzno posredniške družbe, leasing hiše), notarji, odvetniki, fizične osebe, pravne osebe oziroma gospodarske družbe (domača in tuja podjetja ter slamnata podjetja, off-shore podjetja), sistemi za prenos denarja (Western Union, MoneyGram); 

  • Instrument pranja denarja je nosilec vrednosti, ki se uporablja za aktivnosti pranja denarja kot so gotovina, čeki, vrednostni papirji, nepremičnine, vozila in plovila,  podjetja; 

  • Tehnika pranja denarja je način izvajanja aktivnosti pranja denarja, ki jo predstavljajo dvigi gotovine, pologi gotovine, elektronski prenosi sredstev med računi (angl. »wire transfers«), uporaba alternativnih sistemov za prenos sredstev, prenos gotovine preko državne meje, menjava valut, drobljenje zneskov.

Zaznane tipologije pranja denarja

Na uradu že od leta 2005 ugotavljamo, da se število sporočenih sumljivih transakcij ter pobud državnih in nadzornih organov, na podlagi katerih urad začne obravnavati konkretne zadeve, stalno povečuje. Skladno s tem se povečuje tudi število zadev, ki jih urad, zaradi ugotovljenih razlogov za sum pranja denarja ali drugih kaznivih dejanj, z obvestili o sumljivih transakcijah pošilja v nadaljnjo obravnavo pristojnim organom tj. policiji, tožilstvu ali davčni upravi. Na uradu že dlje časa poleg vsakodnevnih operativnih analiz, izvajamo tudi analizo podatkov iz obvestil o sumljivih transakcijah poslanih pristojnim organom in drugih virov z namenom, da bi zaznali morebiten ponavljajoč vzorec ali serijo podobnih metod prikrivanja nezakonitega izvora denarja ali drugega premoženja, ki vključujejo različne mehanizme, instrumente in tehnike pranja denarja. Glede na to, da se število zadev poslanih pristojnim organom vsako leto povečuje, se povečuje tudi nabor podatkov primernih za opravljanje takšnih t.i. strateških analiz.

Tako smo na podlagi opravljenih strateških analiz, poleg posameznih pojavnih oblik pranja denarja, zaznali nekatere tipologije  pranja denarja, katerih značilnosti so predstavljene spodaj: 

  • uporaba fizičnih oseb za pranje denarja,
  • uporaba slamnatih podjetij za pranje denarja,
  • uporaba off-shore podjetij za pranje denarja,
  • zamenjava bankovcev manjših vrednosti v bankovce večjih vrednosti,
  • uporaba sistemov za prenos denarja,
  • uporaba posojil za pranje denarja,
  • uporaba računov družb in fizičnih oseb v povezavi s sredstvi in družbami iz sosednjih držav
1.    Uporaba fizičnih oseb za pranje denarja

Prisotnost tipologije pranja denarja z uporabo fizičnih oseb ugotavljamo na uradu že vrsto let, največkrat kot uporabo bančnih računov fizičnih oseb. Tipologija uporabe bančnih računov fizičnih oseb v velikem številu zadev kombinira z drugimi znanimi tipologijami pranja denarja, predvsem s tipologijo uporabe bančnih računov slamnatih podjetij. Glavna značilnosti navedene tipologije je, da se osebni računi fizičnih oseb uporabljajo predvsem za prejemanja sredstev in dvige gotovine ali nakazila na druge račune, pri čemer fizične osebe s temi transakcijami največkrat nimajo nič, ampak samo posodijo svoje ime in bančni račun, s tem pa omogočijo anonimnost dejanskim organizatorjem teh aktivnosti. Kot namen nakazil na račune fizičnih oseb so navedeni nameni, ki običajno niso realni in ne odražajo dejanskega namena transakcij. Fizične osebe se lahko za pranje denarja uporabi tudi brez bančnega računa te osebe, največkrat gre za primere tako imenovanih »cash« kurirjev, katerih naloga je prenos gotovine med različnimi državami, s čimer se prikrije sled za temi sredstvi.

V povezavi s tipologijo uporab bančnega računa fizične osebe, smo v zadnjih dveh letih zaznali tudi tipologijo uporab računov fizičnih oseb, v povezavi s predhodnim kaznivim dejanjem tatvine z vdorom v računalnike, oziroma bančne račune oseb, ki uporabljajo spletno bančništvo. Storilci teh kaznivih dejanj običajno sploh niso prisotni v Sloveniji, saj za izvršitev kaznivega dejanja potrebujejo zgolj računalnik in dostop do interneta, preko katerega nato v računalnik oškodovanca nepooblaščeno naložijo programsko opremo, ki jim omogoča, da se dokopljejo do gesel, ki jih oškodovane osebe koristijo za dostop do internetnega bančništva. Ko storilci pridobijo te podatke potrebujejo le še tretjo osebo (»slamnati mož«), ki jim »posodi« svoj osebni račun, na katerega storilci nakažejo neupravičeno odvzeta sredstva iz računa oškodovanca. Tretja oseba nato nezakonito pridobljena sredstva dvigne v gotovini ali jih z uporabo sistemov za prenos denarja nakaže storilcem kaznivih dejanj tatvine. Na ta način tretja oseba zavestno ali iz malomarnosti, običajno za določeno provizijo, za neznane storilce opere denar, ki izvira iz predhodnih kaznivih dejanj tatvine denarja iz bančnih računov. Zaznani so bili tudi primeri, ko so storilci teh kaznivih dejanj tretje osebe zavedli in spravili v zmoto, da so le te mislile, da opravljajo legalne posle in da se njihovi računi uporabljajo za legalno poslovanje, vendar temu ni bilo tako.

2.    Uporaba slamnatih oseb za pranje denarja

Prisotnost tipologije pranja denarja z uporabo bančnih računov slamnatih podjetij ugotavljamo že nekaj let in je tudi ena izmed dveh največkrat ugotovljenih tipologij pranja denarja v Sloveniji. Slamnato podjetje je največkrat uporabljeno za pranje denarja, ki izvira iz predhodnih gospodarskih kaznivih dejanj, kot sta zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti ali davčna zatajitev, redkeje na predhodna dejanja sumimo kazniva dejanja klasičnega kriminala.

Slamnata podjetja so ključni člen pri izvrševanju predhodnih kaznivih dejanj davčne zatajitve iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) in v nadaljevanju kaznivega dejanja pranja denarja. Gre za neplačujoče gospodarske subjekte (angl. »missing trader«) za katere se je v Sloveniji uveljavil izraz slamnato podjetje. Za slamnata podjetja je namreč značilno, da so znotraj prazna (votla kot slama) saj nimajo premičnega ali nepremičnega premoženja. Vse kar imajo je identifikacijska (davčna) številka in transakcijski račun na katerega prejemniki računov (ki so praviloma fiktivni) nakazujejo denar, ki se potem z računa dviga v gotovini. Slamnata podjetja zastopajo slamnati direktorji (slamnati možje), ki so običajno osebe, ki v resnici ne opravljajo funkcije zakonitega zastopnika in ne sklepajo poslov po svoji volji ampak po navodilu organizatorjev nezakonitih poslov. Običajno so slamnati direktorji osebe iz družbenega dna, s kriminalno preteklostjo ali tujci.

3.    Uporaba off-shore podjetij za pranje denarja

Podjetje off-shore je nerezidenčna gospodarska družba, ki gospodarske dejavnosti ne sme opravljati znotraj jurisdikcije, v kateri je bila ustanovljena (Sejšeli, Delaware, Deviški otoki, itd. ). Na naši spletni strani je objavljen seznam držav, v zvezi s katerimi lahko obstaja povečano tveganje za pranje denarja in financiranje terorizma, ki vsebuje tudi seznam držav, ki jih je IMF prepoznal kot off-shore centre. Postopek ustanovitve off-shore podjetja v off-shore območju v tujini je relativno enostaven, hiter in poceni ter ga je mogoče izvesti preko interneta. Značilnost večine off-shore podjetij je, da imena direktorjev in družbenikov niso zapisana v nobeni javni listini ali registru, kar velja tudi za podatke o dejanskem lastniku (angl. beneficial owner), kar znatno otežuje delo organov pregona. Off-shore podjetja in njegovi bančni računi v tujini ali Sloveniji so pogosto uporabljeni pri izvrševanju različnih gospodarskih kaznivih dejanj in kaznivega dejanja pranja denarja. Najpogosteje se off-shore podjetja in njegovi bančni računi uporabljajo za prenose sredstev nezakonitega izvora z uporabo elektronskega bančništva, prikrivanje dejanskih lastnikov, ki razpolagajo s sredstvi in za dvige gotovine iz bančnih računov teh podjetij.

4.    Zamenjava bankovcev manjših vrednosti v bankovce večjih vrednosti

Navedena tipologija je prisotna predvsem pri storilcih tistih kriminalnih dejavnostih, kjer nezakonita sredstva izvirajo iz ponavljajočih nelegalnih aktivnosti, kot so promet z nedovoljenimi drogami, ukradenim blagom, tihotapskim blagom, prostitucija, ilegalne stave, itd.. Pri tej tipologiji gre za izvrševanje prve faze pranja denarja, ko storilci sami ali preko tretjih oseb, nezakonito pridobljene količine denarja v obliki bankovcev v manjših vrednostih (10 €, 20 € ali 50 €), položijo na bančne račune v več poslovalnicah in kasneje ta denar dvignejo v bankovcih večjih vrednosti.

5.    Uporaba sistemov za prenos denarja

S pomočjo sistemov za prenos denarja (npr. Western Union, MoneyGram) se lahko učinkovito prenaša denar nezakonitega izvora različnim osebam po celem svetu. Sistem namreč omogoča vplačilo denarja na enem mestu in dvig denarja nekje drugje po svetu, pri čemer mora oseba, ki ji je denar namenjen, imeti pravilno geslo ter osebni dokument za dvig teh sredstev. Ravno potencialna anonimnost prejemnika teh sredstev (preko ponarejenih dokumentov), razširjena mreža poslovalnic, ki omogoča prenos denarja skoraj po celem svetu (v nekaterih državah mimo strogih pravil, ki veljajo za finančno bančne sisteme), so glavni dejavniki za razširjenost te tipologije pranja denarja.

6.    Raba posojil za pranje denarja

Med tehnikami pranja denarja v zvezi s posojili je najbolj znana tehnika »loan back«. Lastnik umazanega denarja se z neko osebo, s katero ima zaupen odnos, dogovori o sklenitvi posojilne pogodbe v kateri je lažno navedeno, kot da posojilodajalec lastniku umazanega denarja posoja svoj denar. Na ta način prejemnik posojila pridobi dokument (posojilno pogodbo) o izvoru denarja (posojilo), v resnici pa gre za umazan denar, ki ga je posodil sam sebi ali svojemu podjetju. Največkrat je posojilodajalec denarja kriminalnega izvora off-shore podjetje z zakritim lastništvom in z bančnim računom v tuji državi. Pogosto se uporablja tudi tehnika »back-to-back loan«, kjer gre za pridobitev legalnega bančnega posojila, ki je zavarovan z sredstvi kriminalnega izvora, ki so v obliki depozita vezana na isti ali kakšni drugi banki. Storilec na ta način od banke pridobi dokument - posojilno pogodbo s katero lahko dokazuje, da je izvor denarja s katerim razpolaga čist, v resnici pa so ta sredstva iz posojila zavarovana z umazanim denarjem, ki je bil pred tem plasiran v banko oz. finančno bančni sistem.

7. Uporaba računov družb in fizičnih oseb v povezavi s sredstvi in družbami iz sosednjih držav

Gre za tipologijo, ki po svoji vsebini zajema značilnosti tipologije uporab fizičnih oseb in tipologije uporab »slamnatih« družb. Navedeno tipologijo smo v nemanjšem obsegu zaznali že pred letom 2009, od tega leta naprej pa beležimo njen porast. Glavna značilnost tipologije je, da gre za uporabo bančnih računov pravnih ali fizičnih oseb, ki služijo predvsem za prejemanje sredstev iz tujine (večinoma iz držav EU), ki se kasneje dvignejo v gotovini ali nakažejo na razne druge račune. Običajno so pri tej tipologije uporabljene »slamnate« družbe, ki so ustanovljene v Sloveniji in sicer v mestih, ki ležijo blizu državne meje, lastniki in zastopniki teh družb so običajno tuje osebe, redkeje slovenski državljani. Na računih slamnatih družb se praviloma vršijo samo dve skupini transakcij – prilivi sredstev iz tujine (večinoma iz držav EU), katerim v kratkem času sledijo odlivi sredstev nazaj v tujino (večinoma v države EU) ali dvigi gotovine s strani pooblaščencev. Vpletene fizične osebe običajno služijo kot »slamnate« osebe, preko katerih se prikriva dejanske lastnike in organizatorje teh aktivnosti.