Skoči do osrednje vsebine

Krompirjeve cistotvorne ogorčice so kot karantenski organizmi v Sloveniji pod fitosanitarnim nadzorom že več kot 20 let. Škodljivi sta dve vrsti: bela krompirjeva ogorčica (Globodera pallida) in rumena krompirjeva ogorčica (Globodera rostochiensis). Ti dve vrsti sta nevarni za pridelavo krompirja, paradižnika, paprike, jajčevce in druge razhudnike in povzročata težave pri pridelavi v mnogih državah EU, kjer sta razširjeni. Posebej je težavna pridelava ob navzočnosti bele krompirjeve ogorčice, saj ni na voljo odpornih sort krompirja. Krompirjeve ogorčice napadajo okoli 90 vrst gostiteljskih rastlin iz rodu razhudnikov (Solanum) in tudi nekatere plevele: grenkoslad (S. dulcamara L.), pasje zelišče (S. nigrum L.) in v manjši meri tudi zobnik (Hyoscyamus niger L.).

Opis in biologija

Drugostopenjske ličinke se pod vplivom koreninskih izločkov gostiteljskih rastlin izležejo iz jajčec, ki so shranjena v cistah. Ciste se nahajajo v tleh. Izlegle ličinke zajedajo korenine. Vsaka posamezna ogorčica se prehranjuje v skupini celic v periciklu, korteksu ali endodermu, pri čemer jih spreminja v mnogojedrno gmoto protoplazme (sincitium) ali prenosno celico. Ogorčice ostanejo na mestu prehranjevanja ves preostanek svojega razvoja, v sklopu katerega se preko razvojnih faz tretje- in četrtostopenjske ličinke preobrazijo bodisi v samce ali samice.

Samice nabreknejo in se prebijejo skozi koreninsko povrhnjico, vendar ostanejo s sprednjim delom še naprej pritrjene na korenino. Oplodijo jih črvasti, premikajoči se samci. Po kopulaciji samci poginejo, samice pa ostanejo v koreninah, medtem ko se v njih razvijajo jajčeca. Samice so bele, ko izstopajo iz površine korenin. Samice G. pallida ostanejo bele, samice vrste G. rostochiensis pa se obarvajo zlatorumeno in v tej fazi ostanejo 4-6 tednov. Ko so samice povsem odrasle, poginejo, kutikula jim otrdi in porjavi; iz nje nastane varovalni ovoj (cista), ki obdaja jajčeca. V povprečju je v vsaki cisti do 500 jajčec. Ciste odpadejo s površine korenin v prst, kje se lahko iz jajčec bodisi takoj izležejo ličinke in napadejo posevek ali pa ostanejo pasivne kot vir okužbe za naslednji posevek. Jajčeca v cisti lahko ostanejo vitalna več let, tudi kadar v zemlji ni posevkov gostitelja (Stelter, 1971; Stone, 1973b; Jones in Jones, 1974).

Znamenja napada

Bolezenska znamenja napada krompirjevih ogorčic so nespecifična. Ob pogledu na napadene rastline dobimo občutek, da rastline trpijo zaradi pomanjkanja vlage ali hranil, zato lahko bolezenska znamenja napada zlahka spregledamo. Močno napaden krompir raste počasneje in v začetku junija prične kazati znake zakrnelosti; listi ostanejo majhni, včasih rumenijo, kasneje porjavijo in odpadejo, na koreninah se pojavi večje število majhnih bradavičastih izrastkov (zrele samice), ki imajo velikost bucikinih glavic.

Gostiteljske rastline

Krompirjeve ogorčice napadajo okoli 90 vrst gostiteljskih rastlin iz rodu razhudnikov (Solanum). Številne vrste iz tega rodu izvirajo iz Južne Amerike, v naših podnebnih razmerah pa so kot možni gostitelji pomembni predvsem krompir, paradižnik, paprika in jajčevec. Poleg teh lahko napadajo tudi nekatere plevele: grenkoslad (S. dulcamara L.), pasje zelišče (S. nigrum L.) in v manjši meri tudi zobnik (Hyoscyamus niger L.).

Geografska razširjenost v EU in v Sloveniji

Izvirajo iz Južne Amerike, od koder so se razširile v večino držav po svetu, na vse kontinente. Okoli leta 1600 so se ogorčice s krompirjem vnesle v Evropo, od tu pa so se, v glavnem s semenskim krompirjem, razširile po vsem svetu kjer pridelujejo krompir.  

V Evropi je vrsta rumene krompirjeve ogorčice G. rostochiensis prisotna v vseh evropskih državah. V Sloveniji je bila G. rostochiensis prvič ugotovljena leta 1971 na njivi jedilnega krompirja na območju Dravograda. Kasneje so sledile najdbe v Libeličah (1999), v okolici Šenčurja (2001), v bližini Okroglega (2003) in Žabnice (2004 in 2005), v bližini vasi Križe (2006), v Čepovanu na Primorskem (2006), blizu Strahinja in Voklega (2007), v okolici vasi Čirče (2008), ter Trboje (2016), ki so bile omejene na posamezne njive. V Posočju je bilo leta 2004 ugotovljeno širše napadeno območje, ki se razprostira po dolini Trente, vse do Bovca in Kobarida. Vrsta G. pallida je prisotna v vseh evropskih državah razen Estonije, Litve, Finske in Slovaške. V Sloveniji smo ogorčice vrste G. pallida ugotovili dvakrat, v bližini Ivančne Gorice (2011) in v bližini Ilirske Bistrice (2016). Zato je Slovenija priznana kot varovano območje za belo krompirjevo ogorčico v Evropski uniji, skupaj z Estonijo, Litvo, Finsko in Slovaško.

Širjenje škodljivca in poti prenosa

Krompirjeve ogorčice se aktivno širijo v tleh precej počasi. Drugostopenjska ličinka, edina gibljiva oblika obravnavanega škodljivca, se lahko ob iskanju primernega gostitelja premakne za največ en (1) meter na leto. Krompirjeve ogorčice se večinoma širijo pasivno:

  • z okuženim semenskim materialom (necertificirano seme krompirja),
  • s premikom mehanizacije iz ene lokacije na drugo (ciste se nahajajo v zemlji, zemlja pa se drži traktorskih koles),
  • s premikanjem živali po okuženih zemljiščih (ciste se oprimejo nog),
  • premikanjem pridelovalcev iz ene lokacije na drugo (ciste se oprimejo obuval),
  • vnosom okužene zemlje iz okuženega na neokuženo površino,
  • vnosom okuženega odpadnega materiala (ostanki zemlje, mulj, voda, rastlinski deli),
  • vnosom okuženih rastlin, ki se jih drži zemlja ali gostiteljskih rastlin tudi brez zemlje,
  • odtekanjem vode iz okuženih površin na neokužene,
  • vetrom, ki prenaša ciste skupaj z drugimi prašnatimi delci zemlje.

Ukrepi

Posebne zahteve pri uvozu iz tretjih držav (izven Evropske unije):

  • semenski krompir se lahko uvozi le iz Švice in mora izvirati s polja, ki ni napadeno s krompirjevimi ogorčicami.

Posebne zahteve so predpisane tudi za semenski krompir, ki izvira iz Evropske unije, kar potrjuje rastlinski potni list, ki je pritrjen na pakiranju. Semenski krompir, ki se prodaja v Sloveniji mora izpolnjevati še dodatne pogoje za belo krompirjevo ogorčico, kar potrjuje oznaka ZP a6, ki je navedena na rastlinskem potnem listu (na pakiranju ali na spremni listini, ki je obenem rastlinski potni list).

Druge gostiteljske rastline krompirjevih ogorčic, jedilni krompir ter vse rastline s koreninami, pridelane na prostem, morajo izpolnjevati predpise Evropske unije za zatiranje krompirjevih ogorčic.

Stalni zdravstveni nadzor obdelovalnih tal je, skupaj s primernim kolobarjem, temelj za ohranjanje primernega zdravstvenega stanja krompirišč. V primerih, da krompirjeve ogorčice presežejo prag detekcije in kasneje tudi škodljivosti, moramo iz sistema kolobarjenja izključiti krompir, ki je glavna gostiteljska rastlina teh ogorčic ter pridelavo sadik drugih gostiteljskih rastlin. Kot varstveni ukrep pred razmnožitvijo in širjenjem krompirjevih ogorčic lahko učinkovito izvajamo s sajenjem odpornih sort krompirja, prilagojenih obstoječim biološkim rasam krompirjeve ogorčice. Danes je na trgu veliko sort krompirja z odpornostjo na rumeno vrsto krompirjevih ogorčic G. rostochiensis. Nasprotno se je izkazalo žlahtnjenje za odpornost na vrsto G. pallida kot zelo težavno zaradi poligene narave odpornosti, zato je na trgu na voljo le nekaj sort, ki izražajo določeno stopnjo odpornosti oz. tolerantnosti na vrsto G. pallida. Poleg tega so se v več evropskih državah že pojavile populacije G. pallida, ki so sposobne zaobiti odpornost. Na območjih, kjer je razširjena vrsta G. rostochiensis, se proti njim najučinkovitejše borimo s kombinacijo sajenja odpornih sort in ustreznim kolobarjem. Informacije o odpornih sortah pridobite na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Zakonodaja EU

  • Direktiva Sveta 2000/29/ES z dne 8. maja 2000 o varstvenih ukrepih proti vnosu organizmov, škodljivih za rastline ali rastlinske proizvode, v Skupnost in proti njihovemu širjenju v Skupnost
Iskalnik