GOV.SI

Programi nadzora radioaktivnosti

Vsebinska prenova strani še ni zaključena, zato so nekatere vsebine še nepopolne. Prosimo za razumevanje.

Z letom 1961 je bila vzpostavljena prva mreža za nadzor radioaktivnosti v okolju, s čimer je bilo pokrito obdobje najbolj intenzivnih jedrskih poskusov ZDA in SZ (1961-1962).

Nadzor splošne kontaminacije v okolju

Program nadzora v Sloveniji je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih zasnovan pretežno na indikatorskih meritvah (skupna beta aktivnost vzorcev zraka, dnevnih in mesečnih padavin, rek, pitne vode iz kapnic in vodovoda). Od specifičnih radionuklidov sta se merila le Sr-90 v prehrambeni verigi in Cs-137 v padavinah in hrani.

Z uvedbo metode visoko ločljivostne spektrometrije gama v program monitoringa radioaktivnosti se je težišče nadzora meritev premaknilo v prid specifičnih meritev, to je v določevanje koncentracij posameznih radionuklidov v okolju. To je pomenilo kvaliteten preskok pri vrednotenju podatkov, saj je bilo omogočeno ocenjevanje izpostavljenosti posameznikov iz prebivalstva.

Nadzor obratovanja jedrskih in sevalnih objektov v okolju

  • Prvi jedrski objekt v Sloveniji je bil raziskovalni reaktor TRIGA MARK II, postavljen 1966 na Brinju.
  • V letu 1981 je začela poskusno obratovati NEK (Nuklearna elektrarna Krško), ki je prešla z letom 1983 v redno obratovanje.
  • Leta 1985 so začeli na RUŽV (Rudnik urana Žirovski vrh) s poskusnim pridobivanjem urana.
  • Leta 1986 pa je bilo dograjeno prvo namensko skladišče radioaktivnih odpadkov iz industrije in medicine.

Vsak od zgoraj navedenih objektov zahteva svoj program nadzora, ki ima skupne elemente nadzora, vendar pa se obseg monitoringa bistveno razlikuje za vsak objekt posebej, odvisno od izpuščenih aktivnosti in vrste radionuklidov ter pomembnosti prenosnih poti razširjanja radionuklidov v okolje.

Monitoring radioaktivnosti v okolju Nuklearne elektrarne Krško obsega sprotni nadzor plinastih in tekočinskih izpustov. NEK stalno izpušča aktivacijske in cepitvene radionuklide (Co-58, Co-60, Mn-54, Fe-55 oziroma Cs-134, Cs-137, Sr-90, Ag-110m), žlahtne pline (Ar-41, Xe-133, Xe-135), izotope joda (I-131), tritija H-3 in C-14. NEK sama nadzoruje izpuščene aktivnosti. URSJV je leta 2008 sama vzpostavila neodvisni nadzor nad izpusti.

Iz raziskovalnega reaktorja se med obratovanjem sprošča žlahtni plin Ar-41. Tekočinski radioaktivni izpusti prihajajo iz povezanih laboratorijev IJS na Brinju.

Radioaktivni izpusti iz Centralnega skladišča vsebujejo le radioaktivni plin Rn-222, ki izhaja iz odpadkov z Ra-226.

Iz rudnika urana in obrata za predelavo uranove rude na Žirovskem vrhu so se med obratovanjem sproščale znatne aktivnosti naravnih radionuklidov iz uranove razpadne vrste: v ozračje Rn-222, v površinske vode pa U-238, Ra-226 in Pb-210. Program nadzora okolja je obsegal in še obsega predvsem meritve radona in radioaktivnosti tekočinskih vzorcev in navedenih radionuklidov.

Vse meritve radionuklidov v okolju izvajajo pooblaščeni izvajalci, ki imajo akreditirane laboratorije (IJS in ZVD). Meritve radioaktivnih izpustov pa izvajajo lastni laboratoriji v jedrskih in sevalnih objektih.

Vrste nadzora radioaktivnosti

Sprotni (online) nadzor ravni sevanja v okolju

Pri nas v Sloveniji so prve sprotne meritve s prenosom podatkov stekle v začetku devetdesetih let. Kasneje je bil sistem razširjen z novimi lokacijami meritev, izboljšano različico merilnika ter dopolnjen s celovitim grafičnim prikazom meritev in statistiko meritev. Od takrat je vzpostavljeno tudi stalno dežurstvo.

Po nesreči v Černobilu 1986 se je pokazala potreba po meritvah na terenu, ki bi potekale v realnem času (brez zakasnitve) in bi se rezultati sproti stekali v centralni računalnik. V primeru prekoračitve prednastavljenih vrednosti, bi se v zbirnem centru podatkov na Upravi za jedrsko varnost sprožil alarm, ki bi opozoril dežurnega delavca.

Merska mreža stalnih vzorčevalnih mest in laboratorijske meritve radioaktivnosti vzorcev iz okolja

Stalna mreža mora v povezavi z laboratoriji zagotavljati povečano pogostost vzorčenja in merjenja v primeru izrednega dogodka.

Stalna vzorčevalna mesta, kjer se vzorci zbirajo, zajemajo ali odvzamejo, so določena v programu nadzora. Lokacije merske mreže so odvisne od specifičnosti nadzorovanega objekta (izpustov, radionuklidov, geografskih značilnosti okolja). Metode vzorčevanja, priprave vzorcev ter analitske metode so okvirno določene že v predpisu. Prav tako je predpisana zahtevana kvaliteta meritev in podajanje rezultatov. Izvajalci meritev so pooblaščeni s strani Uprave za jedrsko varnost; njihovi laboratoriji imajo akreditirane metode merjenja.