Skoči do osrednje vsebine

Letošnji Prešernovi nagrajenci in nagrajenke

Prešernovo nagrado za leto 2020 sta prejela koreograf in plesalec Milko Šparemblek ter fotograf Stojan Kerbler.

Nagrado Prešernovega sklada za leto 2020 so prejeli: prevajalka Suzana Koncut, akordeonist in skladatelj Luka Juhart, igralka Nina Ivanišin, režiser Rok Biček, oblikovalec Nejc Prah in kostumograf Alan Hranitelj.

Prešernova nagrada 2020

Koreograf in plesalec Milko Šparemblek za življenjsko delo

Milko Šparemblek

Prejemnik Prešernove nagrade Milko Šparemblek | Avtor Tone Stojko

"S plesom se začne vse. Balet je izhod iz labirinta. Je moj poklic. Je klic." To je misel baletnega umetnika Milka Šparembleka, vodilo in sporočilo njegove bogate poustvarjalne in ustvarjalne poti.

Kot koreograf, dramaturg in režiser se uvršča v sam svetovni vrh baletnih in plesnih umetnikov, ki so s svojim ustvarjanjem pomembno vplivali na razmišljanje o plesu v današnjem času. S svojimi častitljivimi enaindevetdesetimi leti in s sedmimi desetletji dolgo ustvarjalno potjo je najstarejši še aktivni koreograf na svetu.

Njegov dosedanji ustvarjalni opus obsega več kot sto petdeset baletnih, opernih in dramskih predstav, ki jih je postavil v petinštiridesetih različnih gledališčih po svetu, pa vrsto umetniških filmov in izvirnih televizijskih stvaritev.

Mednarodni ugled si je pridobil tudi kot baletni mojster Baleta 20. stoletja Mauricea Béjarta v Bruslju, kot direktor baleta Metropolitanske opere v New Yorku, direktor baleta Gulbenkian v Lizboni, direktor baleta v Lyonu in direktor baleta v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu.

V domovino je prinašal balet v skladu z mednarodnimi merili. Njegove stvaritve modernega baleta odlikuje lepota človeškega gibanja kot alfa in omega plesne umetnosti.

Milko Šparemblek razmišlja o umetnosti plesa in umetnosti kot o zelo potrebni vsenavzoči nadstavbi, ki plemeniti banalnost vsakdanjosti. Njegov izvirni slogovni izraz je tako samosvoj, da ga ne more opredeliti nobena plesno teoretična  ali plesnozgodovinska oznaka. Milko Šparemblek je namreč sam postal plesni pojem, njegov ples je preprosto "šparemblekovski", njegove inovacije v vrtincu plesnogledaliških iskanj pa bi lahko poimenovali "šparemblekovsko plesno gledališče".

Milko Šparemblek je karizmatični človek in umetnik, ki nas kot ustvarjalce ali kot gledalce zanesljivo in osrečujoče vodi iz labirintov sveta v objem lastnega srca. Lahko se mu le spoštljivo poklonimo.

(Odlomek iz obrazložitve: Danica Dolinar)

Fotograf Stojan Kerbler za življenjsko delo

Stojan Kerbler

Prejemnik Prešernove nagrade Stojan Kerbler | Avtor Tone Stojko

Stojan Kerbler je nedvomno osrednja osebnost slovenske fotografije. Njegov fotografski opus je čudovita freska bivanja in življenja haloških ljudi in predstavlja resnično vrednoto nacionalnega pomena, o kateri se lahko poenoti strokovna in tudi laična javnost.

Kerbler je nepretenciozno, s svojo skromnostjo, ljubeznijo in odgovornostjo do sočloveka postavil visoka meril čiste črno-bele analogne fotografije in vzpostavil referenčni okvir humanistične fotografske senzibilnosti in estetike tudi za prihodnje rodove. Njegov modus biti, čutiti, opazovati, ohranjati človekovo dostojanstvo in videti ter dokumentirati brez odvečnega moraliziranja, pa je neponovljiv in težko dosegljiv. Že v zgodnjih delih je nakazal izhodišča za oblikovanje svoje fotografske slike. Človeka je navadno postavil v središče. Njegov nezmotljivi občutek za Barthesov »punctum« in Bressonov »moment décisive« je prav neverjeten. Črni rob pa priča o avtentičnosti kadra in izjemni sposobnosti nadzora vseh gradnikov fotografske slike v trenutku pritiska na sprožilec.

Laskave primerjave Kerblerjevega opusa z evropsko in svetovno priznanimi fotografi so vsekakor zapeljive in utemeljene, vendar ga od njih ločuje izjemna ljubezen in spoštovanje do preprostega človeka, pozabljenih, na sam rob pozornosti izrinjenih Haloz. Svojih motivov ni našel širom po svetu, nikoli ni fotografiral ekscesnih situacij, ki so za fotografijo tako značilne, temveč je z ustavljenimi pogledi ustvaril nepozabne, tople podobe neizbežnega toka vsakdanjega življenja. To pa je možno udejanjiti le tedaj, ko si eden od njih, enak, občutljiv človek med ljudmi,  s spoštljivo kamero ob sebi. Kerblerjev »spectacle de la vie quotidienne« je umetnostnozgodovinska stroka že mnogokrat ovrednotila in s tem utemeljeno ozgodovinila. Številne razstave doma in v tujini, mnoge monografske publikacije, kritiški zapisi in refleksije ter kopica nagrad (Prešernovega sklada 1979) pričajo o tem. Stojan Kerbler je s spretnim prehajanjem med socialno, dokumentarno in interpretativno fotografijo uspel ustvariti opus, ki je nedvomno umetnost. Navkljub novim trendom, digitalizaciji fotografske slike, sodobnim orodjem vrednotenja fotografske podobe se Kerblerjev 60-letni opus spretno izmika označbam, posploševanju in prehitrim in navideznim analogijam. Ostaja sam svoj, nepresegljiv in neizmerno dragocen dokument avtorjeve ljubezni do sočloveka.

(Odlomek iz obrazložitve: Boris Gaberščik)

Nagrada Prešernovega sklada 2020

Prevajalka Suzana Koncut za prevode francoskih literarnih in teoretskih besedil v zadnjih treh letih

Suzana Koncut

Prejemnica nagrade Prešernovega sklada Suzana Koncut | Avtor Tone Stojko

Prevajalski opus Suzane Koncut je serija konsistentnih jezikovnih gest, ki francosko literarno in znanstveno kulturo približujejo slovenski javnosti, njihovo avtorico pa uvrščajo med najbolj poglobljene slovenske prevajalce in prevajalke srednje generacije.

Najobsežnejši delež njenega prevajalskega interesa predstavljata francosko sodobno leposlovje in humanistična teorija. V njenem prevodu je slovenska jezikovna skupnost pridobila dostop do več deset pomembnih besedil francoskega izvora 20. in 21. stoletja. Prevajalski postopek Suzane Koncut je vseskozi utemeljen na širokem poznavanju francoskega jezika, literature, kulture in civilizacije, obenem pa je izrazito nagnjen k snovanju takšnih besedil, ki izvirnike izpeljujejo v brezhibni in slogovno izpiljeni slovenščini. Prevodi Suzane Koncut so jezikovna intervencija najvišjega ustvarjalnega zamaha, saj se loteva ne le najzahtevnejših, temveč praviloma tudi izredno obsežnih tekstov. Enako občutljiva je za estetske razsežnosti izbranih besedil kot za njihove miselne razsežnosti.

Suzana Koncut s svojim prepoznavnim metodičnim pristopom v prevajalskem delu na vseh besedilnih področjih dosega polnost avtorske ustvarjalnosti.

 (Odlomek iz obrazložitve: Primož Vitez)

Akordeonist in skladatelj Luka Juhart za umetniške dosežke v zadnjih treh letih

Luka Juhart

Prejemnik nagrade Prešernovega sklada Luka Juhart | Avtor Tone Stojko

Luka Juhart se je uveljavil kot eden najvidnejših interpretov na akordeonu, zlasti na področju sodobne glasbe, na katerem to glasbilo pridobiva vse pomembnejše mesto.

Pri igranju sodobne glasbe Juhart ne išče samo niše, ampak lahko v njej tembolj razvije svojo strast do zvoka. V zasledovanju te strasti pa iz meha svojega glasbila vselej iztisne pravšnjo silovitost in skrbno obarvane tonske nianse. Vsaki skladbi se posveti do potankosti. Z znanjem, delovno etiko in osebno umetniško kredibilnostjo uresničuje notni zapis, a ga vedno zanima tudi ustvarjalni dialog s skladatelji. Zato je doma in v tujini iskan interpret.

Zadnja leta se Juhart predstavlja tudi kot skladatelj. Eden njegovih osrednjih dosežkov je delo Unleashed, napisano za njegov duo, v katerem ustvarja s skladateljem in klarinetistom Urošem Rojkom. Skladba je pokazala, kakšno notranjo moč lahko pridobi glasba, ko se izmakne strogi delitvi med avtorjem in izvajalcem.

Luka Juhart v glasbi ne išče delnih rešitev. Glasba zanj ni kariera, ampak nujnost, ki ga vodi med interpretacijo, ustvarjanjem, improviziranjem in poživljanjem glasbene scene. V vseh pogledih je namreč celovit glasbenik.

(Odlomek iz obrazložitve: Primož Trdan)

Igralka Nina Ivanišin za vloge ustvarjene v zadnjih treh letih

Nina Ivanišin

Prejemnica nagrade Prešernovega sklada Nina Ivanišin | Avtor Tone Stojko

Nina Ivanišin je pretekla tri leta zaznamovala s številnimi igralskimi presežki na matičnem odru ljubljanske Drame v vlogah Antigone, Francke, Nežke ali Agate Schwarzkobler, pa tudi kot protagonistka v avtorskih projektih zunaj institucije. Kot interpretka je lahko sinonim za razjarjeno togotnost, a tudi ko oblikuje vlogo s stišano trpnostjo, z minimalistično igro in s selektivnimi izraznimi sredstvi, njena igra živo spregovori o notranji muki lika: skeptični, sprijaznjeno pasivni živòt in budno bistre oči vidijo dogajanje od znotraj, stanovitnost pa raste iz specifične notranje mirnosti. V sodobni drami Pljuča z dovršenim občutkom za tempo ozamišlja replike eruptivno in s prezentnostjo, ki drzno prepleta  ravni resničnosti.

Kot študijsko poglobljena igralska kariatida gledalca vsakič prefinjeno vpne v svojo interpretacijo. V isti sapi pa občutljiva in intuitivna ustvarjalka uspeva v predstavo vpeljati individualno soavtorsko gesto. Ekspresivnost igre Nine Ivanišin podpira neizrečeni podtekst, ki sega onkraj videnega in povedanega. Ta prepoznavni odtenek pa jo dela samosvojo in hkrati nedoumljivo, »neukročeno« ...

(Odlomek iz obrazložitve: Primož Jesenko)

Režiser Rok Biček za film Družina

Rok Biček

Prejemnik nagrade Prešernovega sklada Rok Biček | Avtor Tone Stojko

Rok Biček je z dokumentarnim filmom Družina monumentalno zarezal ne le v slovensko filmsko dokumentaristiko, temveč kar v zgodovino slovenskega filma. Družina je boleče intimna, a obenem univerzalna psihosocialna kronika nekega odraščanja v depriviligiranem okolju, kar je režiser snemal celo desetletje. Vstopanje v odraslost je mučno za vsakogar, za otroke iz disfunkcionalnih družin pa še toliko bolj. Zato so morda prenagljene, a avtonomne življenjske odločitve protagonista Mateja, ki na slovenskem podeželju odrašča v družini staršev s posebnimi potrebami, pretresljive in razumljive hkrati. Film Družina daje izjemen vpogled v družinske in družbene silnice, ki delujejo pri socializaciji vsakega človeškega bitja. Roku Bičku se je uspelo s filmskimi sredstvi približati intimi družinske skupnosti, njihovim medčloveškim odnosom na osupljivo resničen način in z ogromno mero umetniške in etične občutljivosti. Humanizem Bičkovega filma izziva bistvo gledalčeve lastne človeškosti, ko si upa brez lažnega moraliziranja in odvračanja pogleda od mučne problematike običajno nevidnih ljudi pokazati dostojanstvo filmskega subjekta.

 (Odlomek iz obrazložitve: Mateja Valentinčič)

Oblikovalec Nejc Prah za oblikovalske dosežke v zadnjih treh letih

Nejc Prah

Prejemnik nagrade Prešernovega sklada Nejc Prah | Avtor Tone Stojko

Navdušujoče identitete 33. grafičnega bienala in dogodkov Koordinate zvoka, drzni prelomi, izzivalne naslovnice, pomenljive infografike in energične ilustracije v revijah Bloomberg Businessweek, celostna podoba Axis Mundi, samostojna razstava Mal za hec, mal za res so globalno izstopajoče vizualne komunikacije, za katerimi stoji prodorni oblikovalec Nejc Prah.

Da res dviga prah, pričajo mednarodne objave, razstave in nagrade. Seznami mladih talentov ga uvrščajo med najvplivnejše v stroki. Na Yale University School of Art je oblikoval svoj avtorski izraz z bazičnim eksperimentiranjem in magistriral z vizualno osupljivo serijo plakatov, za katero je prejel TDC Tokyo Grand prix, za plakate Sanje o dopustu pa ljubljansko veliko nagrado Brumen.

Prahov grafični jezik je fascinantni hibrid ilustracije, tipografije in fotografije. Z njim virtuozno pretvarja ideje v vidna sporočila, ki prehajajo med oblikovanjem in umetnostjo. Osvobojen spon in načel tradicionalnega grafičnega oblikovanja kot zastavonoša generacije zapeljivo osvaja oblikovalsko sceno, ki v njegovih delih vonja vznemirljivo prihodnost.

(Odlomek iz obrazložitve: Domen Fras)

Kostumograf Alan Hranitelj za razstavo Vzporedni svetovi Alana Hranitelja

Alan Hranitelj

Prejemnik nagrade Prešernovega sklada Alan Hranitelj | Avtor Tone Stojko

Alan Hranitelj je kostumografsko umetnost prignal do take popolnosti, da presega sámo sebe. Razstava Vzporedni svetovi, ki je predstavila njegov opus v zadnjem desetletju, ni bila samo praznik kostumografije, ampak tudi presežek kiparske in slikarske imaginacije, predvsem pa poezije, če poezijo razumemo kot stanje duha. Umetnik poleg sijajnih gledaliških kostumov ustvarja iz draperij in drugih elementov povsem avtonomne kreacije, ki se izmikajo zvrstni opredelitvi: lahko jih vidimo kot skrivnostna bitja, ki sama vzpostavljajo svoje gledališče in sploh ne potrebujejo drugih igralcev. V njih je veliko igrivosti in humorja, a nobene frivolnosti, prej gre za sakralnost. Za Hranitelja se humor nikoli ne izključuje z vzvišenostjo. Nič ne more zaustaviti njegove zavezanosti večni lepoti. Z najnovejšo razstavo, razkošno, kakor da je v čudežni deželi Alica zaplesala z baročnim pesnikom Luisom de Góngoro, se je njegova halucinantno intenzivna imaginacija tako stopnjevala, da ravno zaradi tega stopnjevanja ne moremo več govoriti o izmišljenem: umetnik namreč svojo imaginacijo tako stopnjuje, da postane živa resničnost.

(Odlomek iz obrazložitve: Miklavž Komelj)

Iskalnik