Skoči do osrednje vsebine

Letošnji Prešernovi nagrajenci in nagrajenke

Prešernovo nagrado za leto 2021 sta prejela arhitekt Marko Mušič ter pesnik, pisatelj, dramatik in avtor radijskih iger Feri Lainšček. Nagrado Prešernovega sklada za leto 2021 so prejeli: režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, pesnik Brane Senegačnik, violinistka Lana Trotovšek, akademski slikar Aleksander Červek in gledališki režiser Tomi Janežič.

Prešernova nagrada 2021

Arhitekt Marko Mušič za življenjsko delo

Portret arhitekta Marka Mušiča

Marko Mušič | Avtor Tone Stojko

Arhitekt in akademik Marko Mušič v slovenski arhitekturni kulturi, v kateri je prisoten že skoraj 60 let, zaseda prav posebno mesto. Sin navdihujočega Marjana Mušiča in učenec velikega Edvarda Ravnikarja se je kot komet pojavil na zvezdnem nebu jugoslovanske arhitekture v 60.-ih letih, kjer je veljal za »čudežnega dečka«, ki je na večjih arhitekturnih natečajih po bivši državi nagrade pobiral kot za stavo. V mladostnem zagonu je takrat ustvaril nekaj svojih najbolj fascinantnih arhitekturnih del, iz katerih veje veter strukturalizma, ekspresionizma in brutalizma, z vso svojo oblikotvorno dramo ujet v jadra mladega in prožnega betona. Njegove zgodnje umetnine, ki so najbolj »avtorske«, so razpete nekje med arhitekturo in skulpturo, med igrivim zgibanjem izvirnih, poligonalnih geometrij ter med organsko sproščenostjo glinenih modelov, skozi katere je snoval svoje volumne. A te oblike, daleč onkraj takrat prevladujočega utilitarnega modernizma, nikoli ne izhajajo same iz sebe, temveč se vedno navezujejo na regionalno arhitekturno izročilo, ki ga arhitekt na sodoben, abstrakten način preoblikuje oz. reinterpretira. Iz tega časa (60. in 70. leta) pričujejo izjemne strešne krajine raznolikih kulturnih projektov od Zagreba, Bosanskega Šamca, Beograda, preko Lovčena, Kolašina in Nikšiča vse do Skopja in Bitole. Zadnjo mednarodno potrditev za ta svoja dela Mušič doživi z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v MOMA v New Yorku leta 2018 (Concrete Utopia).

V osemdesetih letih XX. stoletja Mušič svoje težišče prenese na Slovenijo, kjer najprej ustvari svojo prvo sakralno arhitekturo, cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah, paradigmatski premik v oblikovanju te posebno občutljive, duhovno zahtevne, prastare teme svetišča. V premišljenem in hkrati navdihnjenem dialogu med vertikalo stare, obstoječe vaške cerkvice ter med horizontom v zemljo potopljene, sonaravne ladje, ki v svoji notranjosti na odprt način povezuje verujoče občestvo, je zasnoval prehodno in prelomno delo, ki še danes navdihuje.

Osemdeseta so tudi leta, ko postmodernizem radikalno prelomi z modernizmom in ko se iz pariškega Beaubourga zmagoslavno vrne »rehabilitirani« mojster Plečnik. Mušiča se ti dogodki intimno dotaknejo in njegov arhitekturni jezik je odtlej obarvan z besednjakom in elementi klasične arhitekture, seveda ponovno preoblikovane s sodobnimi materiali na oseben, avtorski način. Takrat se pričnejo snovati in realizirati veliki državni in mestotvorni projekti, ki jih pridobi z zmagami na natečajih, nekateri med njimi, npr. pokopališče Nove Žale, rastejo in se razvijajo še danes, drugi ostanejo le žareče ideje na papirju (npr. ljubljansko potniško središče in kasneje NUK 2 v Ljubljani).

Memorialna arhitektura, ki se dotika tematike pietete in izbira simbolni jezik s posebno ikonografijo, mu je kot umetniku med arhitekti še posebej blizu. Kot rdeči niti ji sledi v devetdesetih v velikem Parku spomina v Teharjah, pa tudi v drugih, manjših ureditvah po Sloveniji. Mušič se vedno znova navezuje tudi na baročno izročilo, sredi katerega v svojem ateljeju v Ljubljani že leta ustvarja. Te sledi, v katerih nadaljuje z raziskovanjem in oblikovanjem svojega specifičnega arhitekturnega izraza, so čitljive tudi izven Slovenije v Bosni. Prvič v cerkvenem središču Kotor Varoši, še bolj pa v cerkvi romarskega kompleksa v Podmilačju, katerega monumentalno celoto snuje in nadgrajuje še danes.  

Čeprav se ob Mušičevem velikem opusu v tako kratkem zapisu ne da dotakniti mnogih njegovih del, pa ob velikih temah omenimo vsaj še pretanjeno razvijanje tipologije privatnih hiš, ki segajo od drzne, a nerealizirane vile na Bledu v poznih šestdesetih, preko zgodnje »kritično-regionalistične« domačije na Gorenjskem za Janeza Bernika in Adriano Maraž (že v 70-ih) pa tja do bolj recentne, geometrijsko kompleksne vile v Pleterjih.

Marko Mušič, izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja »proti toku časa« in arhitekturnim trendom, še vedno lovi duha »arhitekture za vse čase«, kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor »večnostne arhitekture«, kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture, Jože Plečnik. V tem stremljenju je izjemno dragocen tudi v širšem prostoru, še posebej pa za slovensko arhitekturo, umetnost in kulturo nasploh.

(Odlomek iz obrazložitve: Aleksander S. Ostan)

Pesnik, pisatelj, dramatik in avtor radijskih iger Feri Lainšček za življenjsko delo

Portert Ferija Lainščka

Feri Lainšček | Avtor Tone Stojko

Pisatelj, pesnik in dramatik Feri Lainšček je eden vélikih umetnikov našega časa, ki je s svojim izvirnim in raznovrstnim literarnim opusom neprecenljivo obogatil slovenski umetnostni in kulturni prostor. Objavil je več kot sto monografskih del za odrasle, mladino in otroke. V mladinskem slovstvu je med najbolj prepoznavnimi nagrajena zbirka pravljic Mislice, v književnosti za odrasle pa nagrajeni romani Raza, Namesto koga roža cveti, Ki jo je megla prinesla in Muriša, v katerih sugestivno razpira eksistencialna vprašanja, nas očara s slikami pokrajine ob reki Muri in sledi toku ljubezni kot temeljni vrednoti človekovega bivanja.

Feri Lainšček je tudi avtor izvrstnih radijskih in lutkovnih iger, filmskih scenarijev in besedil za šansone. Njegova dela so prevedena v številne evropske jezike, več njegovih romanov pa je zaživelo tudi v filmski uprizoritvi.

Je vrhunski pesnik in pisatelj panonske Slovenije, ki tankočutno slika življenje preprostih ljudi z roba družbe, s prikazovanjem nemirne, iščoče plati ciganske duše pa izraža spoštovanje do drugačnih. S svojim narečnim leposlovjem je prispeval k utrjevanju duhovnih mostov med matično domovino in porabsko zamejsko skupnostjo. Pisateljeva umetniška dela, ukoreninjena v slovensko pokrajino, odražajo njegovo veliko ljubezen do domovine, hkrati pa sestavljajo podobe njegove duhovne biografije.

Njihova osrednja tema je človekovo iskanje identitete in bivanjskega smisla v še tako težkih okoliščinah, iskanje harmonije s svetom, ki jo omogoča ljubezen do sočloveka. Številni miti, legende, pravljice in ljudsko izročilo ter seveda književnost, ki plemeniti naše življenje, so za Lainščka zgodbe o ljubezni. Ta na večni tehtnici dobrega in zlega človeku pomaga k dobremu in mu podeljuje smisel, ali kot to resnico v Lainščkovi poeziji izrazi iskriva otroška misel: »Ljubezen je treba ujeti, / a nikoli zapreti. / Ljubezen je treba gostiti / in včasih skriti. / Ljubezen je treba ljubiti«.

(Odlomek iz obrazložitve: dr. Irena Avsenik Nabergoj)

Nagrada Prešernovega sklada 2021

Režiser in scenarist Matjaž Ivanišin za režijo in scenarij igranega celovečernega filma Oroslan

Portret Matjaža Ivanišina

Matjaž Ivanišin | Avtor Tone Stojko

Matjaž Ivanišin se je že s svojimi prvimi  filmi – zlasti kratkim Karpopotnik (2013) in celovečercema Playing Men (2017) in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017), nagrajenimi na domačem in več mednarodnih festivalih – afirmiral kot režiser z izvirno in subtilno poetiko, domiselno in humorno tako v načinu pripovedi in sploh v osvežitvi filmske govorice, kakor tudi v preigravanju kategorij dokumentarnega in fiktivnega: pri Ivanišinu ti kategoriji pravzaprav niti ne obstajata, prej gre za odnos med realnostjo in igro, in to takšen, da ni niti izključujoč niti negirajoč.

V filmu Oroslan že in še posebej uvodni prizori predstavljajo zgostitev ali kristalizacijo ne le ivanišinovske, marveč tudi same filme estetike: skupaj z videzom krajinskega slikarstva prikažejo tudi družbeno posebnost podeželskega kraja, ki ga opisujejo, obenem pa ta observacijski pristop zmotijo z madežem ali s senco skrivnosti oziroma neke odsotnosti, ki doslejšnjo perspektivo preobrne v retrospektivo smrti. A ne kakšne smrti iz umorov na podeželju, marveč povsem banalne in anonimne smrti. Ni pretirano reči, da film, vsaj kolikor ga poznamo, doslej ni znal bolje povedati, da je nekdo umrl.

V drugem delu filma ta nekdo dobi ime, obenem z umrlim pa sta identificirana tudi kraj in skupnost porabskih Slovencev, ki sta videti, kot da pripadata anahroničnem času, če ne času, ki se je ustavil. Seveda pa tudi tako, kakor ju v slovenskem filmu še nismo ne videli ne slišali. To bi Oroslanu dalo etnografsko razsežnost, če mu vendarle ne bi šlo bolj za podvojen množinski portret: na eni strani skoraj kubistični, iz različnih perspektiv sestavljen portret nekega lika, točneje Oroslana, na drugi in obenem pa za avtoportrete vseh tistih, ki s svojimi spomini na Oroslana portretirajo tudi sami sebe. A naj je umrli že stopil v legendo, ostane tudi spomin na to, da je bila smrt v filmu odkrita kot anonimna. Tako anonimna kot so anonimni vsi tisti, ki se Oroslana spominjajo. Bolj kot sam Orsolan je bila resnična smrt, ki lahko dobi ime kogar koli že. In kdor koli je že, mu lahko spomini povrnejo neki obstoj, naj bo tako iluzoren kot je filmski.

(Odlomek iz obrazložitve: Zdenko Vrdlovec)

Arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc za projekta Materinski dom v Ljubljani in poslovna stavba TEM Čatež

Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc

Arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc | Avtor Tone Stojko

Arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc pri svojem snovanju izkazujejo izjemno mero senzibilnosti do prostora, materiala in detajla, še posebej pa občutljivosti do uporabnika.

Njihov arhitekturni opus zaznamujejo medsebojno raznoliki ter oblikovno in materialno svojstveni projekti, ki ne sledijo vnaprej začrtanim podobam ali generičnim izrazom globalne arhitekture. 

Tudi njihova večkrat nagrajena projekta za Materinski dom v Ljubljani in poslovni objekt TEM Čatež, ki sodita med vidnejše primere slovenske arhitekture zadnjih let, potrjujeta, da kakovostna arhitektura ni zgolj domena prestiža, privilegija ali odrekanja; tovrstna arhitektura je lahko tudi socialna – »arhitektura za ljudi«. V prostoru in času, ki ga zaznamuje naklonjenost globalnemu, odsotnost empatije in individualnost, uspejo namreč ustvariti nova okolja, ki spodbujajo povezovanje namesto ločevanja, aktivnost namesto pasivnosti in skupno pred individualnim. Vpliv realizacij avtorske skupine tako presega okvire arhitekture zgolj kot discipline umetnosti in tehnologije – kulturo prostora približa vsakemu in vsem – s tem bogatijo slovenski kulturni prostor v najširšem pomenu besede.

(Odlomek iz obrazložitve: Mojca Gregorski)

Pesnik Brane Senegačnik za pesniško zbirko Pogovori z nikomer

Portret Braneta Senegačnika

Brane Senegačnik | Avtor Tone Stojko

Poezija pesnika Braneta Senegačnika nadaljuje razvojno pot prvovrstne slovenske lirike: Jenka, Murna, Gradnika, Kosovela. Vsaka zbirka je bila nova uglasitev temeljnega lirskega zajema: potopitev v bivanjske globine, kjer pesnik in prek njega bralec stopa v edinstven stik z globljimi razsežnostmi samega sebe.

Senegačnikova zadnja pesniška zbirka Pogovori z nikomer je zgostitev njegove duhovne pesniške izkušnje. Njegove pesmi na neponovljiv način upesnjujejo videnja ali »uzrtja« lastne biti, izražena v mnogoterih estetskih podobah narave in bivanjskih položajev samote, minevanja, ljubezni, molka, spomina. Ta pesnikova »uzrtja« se dotikajo brezdanjosti in skrivnostnosti bivanja samega: ni jih moč zajeti v opredelitve, marveč le izraziti v paradoksnih, vselej bogatih pesniških podobah. Izraža jih žarenje pesniške forme soneta in drugih oblik, mojstrsko spojenih z motrenjem nevidnega in nedostopnega v čutnem in predstavnem.

S temi potezami predstavlja zbirka Pogovori z nikomer Braneta Senegačnika vrhunski glas čiste lirske poezije, ki je hkrati modernistična, impresivna, izpovedna in bivanjska; je glas, ki bo ostal trajna vrednota slovenske literarne kulture.

(Odlomek iz obrazložitve: Matija Ogrin)

Violinistka Lana Trotovšek za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih

Portret Lane Trotovšek

Lana Trotovšek | Avtor Tone Stojko

Violinistka Lana Trotovšek sodi med mlajšo generacijo slovenskih vrhunskih poustvarjalcev. Nagrado Prešernovega sklada prejeme za umetniško delovanje v zadnjih treh letih, s poudarkom na celotnem opusu Beethovnovih Sonat za violino in klavir, ki ga je izvedla skupaj s pianistko Marie Canyigueral v treh zaporednih večerih 68. Festivala Ljubljana avgusta 2020. Tako obsežna in umetniško dovršena glasbena dela so za izvajalca izjemen izziv po tehnični zahtevnosti in celoviti interpretacijski izpovedi. Violinistka Lana Trotovšek je partiturni zapis izvedla premišljeno in s pravšnjo mero izvirnosti. S široko dinamično paleto, tehnično dovršenostjo in z avtentičnimi interpretacijami pa je našla pravšnje ravnovesje med lirično in dramatično noto Beethovnove glasbe.

Izpostavljamo še izvedbo koncerta Venus Blazing skladateljice Deidre Gribbin v Belfastu, solistični recital v dvorani Wigmor v Londonu, izvedbo Mendelssohnovega violinskega koncerta v Šanghaju in Brahmsovega v Quingdau na Kitajskem ter dvojnega violinskega koncerta Johanna Sebastiana Bacha v Beirutu.

(Odlomek iz obrazložitve: dr. Karolina Šantl Zupan)

Akademski slikar Aleksander Červek za razstavo 1 + 1 = 11 v Galeriji mesta Ptuj

Portret Aleksandra Červeka

Aleksander Červek | Avtor Tone Stojko

Akademski slikar Sandi Červek je eden osrednjih predstavnikov prekmurske likovne umetnosti. Njegove likovne začetke umeščamo v figuralno slikarstvo, od katerega pa relativno hitro preide v abstrakcijo in začne ustvarjati tako imenovane črne slike, po katerih je širši publiki še danes najbolj poznan.

Razstava 1 + 1 =11 v Galeriji mesta Ptuj je postregla z bogatim pregledom njegove prepoznavne in izrazito avtorske likovne poetike in vzpostavila še nikoli viden dialog med umetnikovimi ustvarjalnimi fazami v preseku zadnjih tridesetih let. Umetnika je predstavila tako v črnini kot v barvah, skozi skrajno racionalen ter na drugi strani impulziven in sproščen ustvarjalni pristop. 

Červek je umetnik, ki nenehno hodi po robu, a v svoji brezkompromisni drži ne zdrsne v dekorativnost, pretirano pripovednost ali družbeno angažiranost. Prav tako ne podlega trendom, čeprav jim budno sledi. Njegovi igrivi intermezzi nas na eni strani približajo glasnemu ritmu vsakdana, na drugi strani pa nam njegova monokromna platna odkrivajo globine metafizičnih svetov, v katerih se v tišini srečujemo s sublimnim.

(Odlomek iz obrazložitve: Irma Brodnjak Firbas)

Gledališki režiser Tomi Janežič za projekte v slovenskih gledališčih v zadnjih treh letih, še posebej za predstave še ni naslova, Sedem vprašanj o sreči in Modra ptica

Portret Tomija Janežiča

Tomi Janežič | Avtor Tone Stojko

Tomi Janežič je v preteklih treh letih ustvaril umetniško drzni in svojstveno živi gledališki stvaritvi, ki sta razširili prepoznavne dimenzije slovenskega gledališča. Predstavi še ni naslova in Sedem vprašanj o sreči presegata ustaljene okvirje gledališke proizvodnje, saj gre za kompleksni uprizoritvi, ki se ne izogibata tveganja preiskovanja robov gledališča, njegovega dogmatizma in postopkovnih konvencij. V preizkušanju temeljev se Janežičevo gledališče smelo sooči z lastno razgradnjo, hkrati pa uspe ravno skozi lomljenje trdnih površin pričakovanj in ustaljenih pomenov gledališki prostor vzpostaviti kot polje ustvarjalne potencialnosti. Pri tem je Janežič režijsko izmojstril časovno razvitje uprizoritve in senzibiliziral recepcijo njene časovnosti, konstituirane kot trajanje, ki je postala performativna substanca z intenzivnim učinkom. V iskanju kreativne potencialnosti skozi njeno trajanje Janežič pretanjeno ter prepričljivo slika drobce čudovitega mozaika osebnih zgodb kot mitske pripovedi človeške in gledališke minljivosti.

(Odlomek iz obrazložitve: Rok Bozovičar)