GOV.SI

Januar 2019: Naročilo notranjeavstrijske dvorne komore nadzornikoma cesarskega dvornega špitala v Ljubljani, naj pošljeta poročilo v zvezi z zadolženostjo špitala

Naročilo iz leta 1609, ki ga je v imenu deželnega kneza Ferdinanda II. notranjeavstrijska dvorna komora poslala ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu in kranjskemu deželnemu vicedomu Jožefu Panitzolu, je droben, a dragocen košček v mozaiku raznovrstnih arhivalij o tej cesarski oziroma deželnoknežji ustanovi. Potrjuje dejstvo, da oblastem v Gradcu (in pozneje na Dunaju) ni bilo vseeno, kako posluje dvorni špital, poleg meščanskega špitala edina dolgotrajnejša špitalska ustanova v zgodnjenovoveški Ljubljani.

Nekdanji Dvorni špital v Ljubljani

Foto: Arhiv Republike Slovenije

Naročilo notranjeavstrijske dvorne komore nadzornikoma cesarskega dvornega špitala v Ljubljani, naj pošljeta poročilo v zvezi z zadolženostjo špitala

Naročilo izpred štiristodesetih let, ki ga je v imenu deželnega kneza Ferdinanda II. notranjeavstrijska dvorna komora poslala ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu in kranjskemu deželnemu vicedomu Jožefu Panitzolu, je eden od členov v verigi pozivov, naj se ugotovi dejansko, nič kaj obetavno gmotno stanje ljubljanskega dvornega špitala. Prvi tovrstni poziv je bil poslan iz Gradca v Ljubljano 9. aprila 1607, drugi je sledil čez tri mesece in pol, 24. julija 1607. Če sta tadva poziva od obeh superintendentov oziroma nadzornikov – vicedom je bil tedaj Filip Cobenzl – zahtevala, naj sestavita poročilo o dolgovih iz časa pokojnega špitalskega mojstra Sigmunda Ebenbergerja, pa se pozivi iz leta 1609 nanašajo na očitno še vedno zelo slab finančni položaj špitala pod takratnim mojstrom Jakobom Vidazijem (Vidatius, Vidaz).

Razlog, da graškim oblastem ni moglo biti vseeno, kako vodstvo špitala gospodari s špitalskim imetjem, je sicer na dlani. Kot nam pove poimenovanje »cesarski dvorni špital« (kaiserliches Hofspital), je šlo za cesarjevo ustanovo, natančneje, za ustanovo nadvojvode in pozneje cesarja Ferdinanda I. (1521–1564 avstrijski nadvojvoda, 1558–1564 cesar Svetega rimskega cesarstva). Otipljivejši začetki špitala segajo v sredino petdesetih let 16. stoletja, ko je prišlo do pogodbe, na podlagi katere je ljubljanska skupnost avguštincev s sedežem pri cerkvi sv. Jakoba pred izselitvijo iz mesta svoja samostan in samostansko imenje prepustila nadvojvodi Ferdinandu pod pogojem, da pridobi druge nepremičnine. Dvorni špital se je bil nedolgo zatem sam prisiljen seliti dvakrat: na prehodu iz 16. v 17. stoletje, ko so prostore pri Sv. Jakobu dobili jezuiti, in nato v prvi polovici drugega desetletja 17. stoletja, ko je moral zapustiti tedaj znova vzpostavljeni frančiškanski samostan ter se preseliti »čez cesto«. V ta namen sta bili kupljeni dve hiši na današnjem Vodnikovem trgu 5, kjer je špital deloval še okrog 160 let. Posebno obeležje na stavbi sporoča, da jo je leta 1760 prezidal arhitekt Matija Persky.

Na zahtevo notranjeavstrijske dvorne komore z dne 24. januarja 1609 sta se superintendenta kmalu odzvala. Vendar pa nadaljnja dva poziva komore, naslovljena na škofa Hrena in vicedoma Panitzola 22. in 27. junija 1609, pričata, da v Gradcu z njunim odzivom niso bili zadovoljni. Njuno poročilo naj bi bilo premalo izčrpno, premalo konkretno naj bi se opredelila tudi do (pri)tožb špitalskega mojstra Vidazija. Čeprav je Vidazi obračune za posamezna leta predložil v potrditev vicedomu in jih je ta vsakokrat potrdil, je graška komora najpozneje leta 1611 že razmišljala o novem špitalskem mojstru. Zamenjave ni preprečil niti Vidazijev ugovor, da je iz lastnega žepa za špital založil 520 goldinarjev. Leta 1612 je bil Vidazi razrešen službe, na položaju špitalskega mojstra ga je nasledil Tomaž Reringer (Röringer), prodajalec ene od omenjenih dveh hiš špitalu. A tudi na Reringerjev račun so se precej hitro začele kopičiti kritike. Relativno obsežno gradivo, ki ga o ljubljanskem dvornem špitalu hrani Arhiv Republike Slovenije, kaže, da težave niso bile redek pojav. Različne pritožbe so prihajale tako iz vrst špitalskega vodstva kot iz vrst varovancev.

Pomembno vprašanje, ki še čaka na sistematično preučitev, je brez dvoma vprašanje, koga so v špital sploh sprejemali. Jeseni 1642 je tedanji špitalski mojster zapisal, da špital ni namenjen bolnikom, ampak zlasti onemoglim ostarelim osebam. Teh je bilo tisti čas štirinajst, devet žensk in pet moških. Štirideset let mlajši dopis notranjeavstrijske dvorne komore superintendentoma (škofu Jožefu Rabatti in vicedomu Francu Adamu Ursiniju grofu Blagaju) nalaga, naj prvo prazno mesto v špitalu dodelita oseminsedemdesetletnemu idrijskemu rudarju Juriju Zajcu. Telesno oslabeli rudarji iz Idrije in drugih rudnikov v deželi, na primer tistih v Kropi in Železnikih, naj bi prevladovali ali imeli vsaj prednost pri sprejemu v prvih desetletjih 18. stoletja. Sredi 18. stoletja se v povezavi s špitalom po drugi strani omenjajo odsluženi vojaki. Leta 1745 naj bi bilo teh sedem; druga dva oskrbovanca sta bila nekdanji idrijski rudar in sin neimenovanega cesarskega prejemnika (mitničarja), ki se zaradi težke bolezni ni mogel sam preživljati. V špitalu so živeli še hlapec, kuharica, služkinja in kravar, o sprejemu novih varovancev pa so zdaj odločali trije možje: ljubljanski škof, kranjski deželni glavar in kranjski deželni vicedom.

Glede na povedano lahko ugotovimo, da je 410 let staro naročilo graške dvorne komore superintendentoma dvornega špitala v Ljubljani droben, a dragocen košček v mozaiku raznovrstnih arhivalij o tej cesarski oziroma deželnoknežji ustanovi. Je vir, ki, kot že rečeno, potrjuje dejstvo, da oblastem v Gradcu (in pozneje na Dunaju) ni bilo vseeno, kako posluje špital – poleg meščanskega špitala edina dolgotrajnejša špitalska ustanova v zgodnjenovoveški Ljubljani. Naj tudi zato večinoma še neuporabljeno arhivsko gradivo o ljubljanskem dvornem špitalu kmalu dobi ustrezno mesto tudi v krajevnem in nacionalnem zgodovinopisju.

Lilijana Žnidaršič Golec