GOV.SI

Februar 2019: Pismo češkoslovaškega ministra za pravosodje dr. Neumana zveznemu sekretarju za pravosodje SFRJ glede rehabilitacije Vekoslava Figarja in Ivana Ranzingerja

Arhivalija meseca je pismo češkoslovaškega ministra za pravosodje dr. Aloisa Neumana, ki ga je 6. avgusta 1966 poslal zveznemu sekretarju za pravosodje SFRJ Miloradu Zoriču. Iz pisma razberemo, da je češkoslovaški minister dlje časa spremljal situacijo v zvezi z dvema obsojencema 8. dachauskega procesa. Izrazil je veliko razočaranje nad dejstvom, da sta bila oba le pomiloščena oz. izpuščena iz zapora, ne pa tudi rehabilitirana.

Pismo češkoslovaškega ministra za pravosodje dr. Neumana

Pismo češkoslovaškega ministra za pravosodje dr. Neumana zveznemu sekretarju za pravosodje SFRJ glede rehabilitacije Vekoslava Figarja in Ivana Ranzingerja

Letos mineva 70 let od obsodilne sodbe v »8. dachauskem procesu«, ko je Okrožno sodišče v Ljubljani 29. 6. 1949 pod opravilno številko K 155/49 obsodilo Ivana Ranzingerja na 18 let zapora in Vekoslava Figarja na 15 let zapora. Obtožnica ju je bremenila »provokatorske aktivnosti« v taborišču Buchenwald kot člana »zločinske organizacije«, ki je v taborišču sodelovala z Gestapom. Ivan Ranzinger je bil po poklicu steklar, pred drugo svetovno vojno je bil komunist in med vojno ga je nemški okupator odpeljal v taborišče Auschwitz, potem pa še v Buchenwald. Po koncu vojne je bil do aretacije aktiven član Komunistične partije Slovenije, saj je bil organizacijski sekretar partijskega komiteja v Trbovljah. Vekoslav Figar je bil pravnik, med vojno aktiven član Osvobodilne fronte, nakar je bil odpeljan v taborišče Dachau. Ranzinger je bil izpuščen iz zapora štiri leta po obsodbi, Figar pa leto pozneje. Ranzinger je bil pomiloščen leta 1962, Figar pa leta 1968, vendar s tem njuna krivda ni bila izbrisana. Oba sta večkrat zahtevala revizijo procesa, vendar je bila s strani pristojnih organov v Ljubljani njuna zahteva vedno znova zavrnjena.

Tokratna arhivalija meseca je pismo češkoslovaškega ministra za pravosodje dr. Aloisa Neumana, ki ga je 6. avgusta 1966 poslal zveznemu sekretarju za pravosodje SFRJ Miloradu Zoriču. Iz pisma razberemo, da je dlje časa spremljal situacijo glede obeh obsojenih taboriščnikov 8. dachauskega procesa. Izrazil je veliko razočaranje nad dejstvom, da je v primeru omenjenih obsojencev šlo le za pomilostitev oziroma v primeru Figarja šele za pogojni odpust in da obsojenca nista bila rehabilitirana. V prilogi je tudi pismo, ki ga je Neuman decembra 1965 poslal Maxu Mayru, upokojenemu višjemu vladnemu svetniku Zvezne republike Nemčije, iz katerega je razvidno, da se je slednji že nekaj časa prej zanimal za stanje postopka zoper oba obsojenca.

»Dachauski procesi« so že v šestdesetih letih zbudili javno pozornost tako v jugoslovanskem kot tudi mednarodnem okolju. Tudi Komunistična partija Avstrije je večkrat, med drugim s pismom leta 1969, zahtevala ponovno oceno okoliščin, zaradi katerih sta bila obsojena Ranzinger in Figar. Še posebej so jo zanimali tisti deli obsodbe, s katerimi so bili nacionalni in internacionalni komiteji v taboriščih, ki so jih vodili komunisti, razglašeni za zločinske organizacije. Ti organi naj bi namreč delovali pod neposrednim vodstvom avstrijskih, nemških in drugih komunistov, ki so bili vodilni člani v komunističnih partijah teh držav še dolgo po vojni. Eden izmed teh je bil tudi Max Mayr, ugleden nemški politik in socialist, ki je bil v obtožnici proti Figarju in Ranzingerju okarakteriziran kot gestapovski agent, zoper katerega po vojni ni bil sprožen noben kazenski postopek in je še dolgo zasedal visok položaj. Mayra so številni preživeli interniranci, tako ruski kot iz drugih evropskih držav, videli kot prepričanega antifašista in internacionalista. Mayr je bil tudi eden izmed glavnih pobudnikov za rehabilitacijo obeh obsojencev, saj je obtožnica slonela na tem, da je bil Mayr vodja »zločinske organizacije«. Mednarodni pomen »dachauskih procesov« je poudaril tudi dr. Rudi Supek, ki je leta 1965 podal zahtevo za revizijo procesa zoper Ranzingerja in Figarja.

»Dachauski procesi« so poleg »Nagodetovega procesa« izstopali v primerjavi z drugimi sodnimi procesi, saj se je sodilo le pripadnikom iste stranke oziroma ideološkim somišljenikom, botrovale pa so jim skonstruirane oziroma izmišljene obtožbe. To je bilo značilno za procese v stalinistični Sovjetski zvezi, ki jih je opravičevala kot ukrep za obvarovanje države, nauka Marxa in Lenina ter proletariata. Nekateri zgodovinarji in pravniki, ki so se ukvarjali s tematiko teh procesov, so označili slovenske procese kot eno izmed različic stalinističnih procesov, so pa predstavljali »slovensko posebnost«. Pobude domače javnosti za obnovitev postopka so bile številne, nekatere naslovljene tudi osebno na Tita.

Pomembnost predstavljenega dokumenta je precejšnja. Predvsem z vidika, da je Češkoslovaška republika, država s komunističnem režimom, izrazila neprijetno presenečenje nad dejstvom, da v Jugoslaviji, državi »s prijazno obliko komunizma«, oba obsojenca nista bila rehabilitirana, ampak le pomiloščena oziroma le v postopku pomilostitve. Pomen dokumenta je izreden tudi zato, ker služi kot dokaz, da je prav nekdanji tuji interniranec in upokojeni nemški višji vladni svetnik, Max Mayr, začel s kampanjo za obnovitev procesa, saj je razvidno, da je še pred decembrom 1965 prosil za posredovanje pri jugoslovanskih oblasteh glede rehabilitacije obeh nekdanjih sotaboriščnikov. Slovensko sodstvo je kljub pobudam slovenskih bivših internirancev in druge domače javnosti postopek razveljavitve sprožilo šele po posredovanju tujih držav, tudi komunističnih.

Vrhovno sodišče SR Slovenije je s sklepom z dne 26. 11. 1970 ugodilo zahtevi javnega tožilca SRS za obnovo kazenskega postopka, na katerem sta bila Vekoslav Figar in Ivan Ranzinger leta 1949 obsojena na večletno zaporno kazen. Še pred novo glavno obravnavo je javni tožilec SRS 19. 1. 1971 umaknil obtožbo javnega tožilstva Ljubljanske oblasti z dne 25. 6. 1949 proti obema obdolžencema. Kazenski postopek proti Vekoslavu Figarju in Ivanu Ranzingerju je bil 29. 1. 1971 ustavljen, sodba iz leta 1949 pa razveljavljena.

Aida Škoro Babić