Pozitivni in negativni vidik verske svobode

Pozitivni vidik pomeni pravico, imeti versko prepričanje, in s tega vidika možnost, povezati se v versko skupnost. Posameznik vero prosto izpoveduje sam ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, s poukom, izpolnjevanjem verskih dolžnosti, bogoslužjem in opravljanjem verskih obredov. Ta vidik zagotavlja vsakršno (ustno ali pisno, zasebno ali javno) izražanje vere, vključno z molitvami in širjenjem verskih resnic. Varovana so tudi ravnanja, ki pomenijo izpolnjevanje verskih pravil (bogoslužje, obredi, rituali, procesije, uporaba verskih oblačil, simbolov in podobno). Pozitivni vidik verske svobode vključuje navzven zaznavna ravnanja, ki so pomembno povezana s posameznikovim verskim prepričanjem.

Nasprotno negativni vidik verske svobode pomeni pravico, ne imeti verskega prepričanja, in možnost, ne povezovati se v versko skupnost. Posameznik ni dolžan imeti vere ali se o tem izreči; zaradi tega ga ni dovoljeno kaznovati, diskriminirati ali zapostavljati; ni ga dopustno siliti k njenemu izpovedovanju; pravico ima, odkloniti sodelovanje pri ravnanjih, ki pomenijo izvajanje vere. Ustavnosodna praksa poudarja, da negativni vidik verske svobode nima vnaprejšnje prednosti pred pozitivnim vidikom.

Individualni in kolektivni vidik verske svobode

Verska svoboda se uresničuje individualno in kolektivno.

Kolektivni vidik pomeni pravico posameznikov, da ustanavljajo verske skupnosti in se vanje povezujejo. S tega vidika imajo verske skupnosti pravico, da samostojno in neodvisno (avtonomno) urejajo svoje notranje zadeve v zvezi z njihovim delovanjem in notranjim položajem pripadnikov.

Poleg pravice, da se poveže z drugimi (tako imenovana pozitivna svoboda združevanja), ima vsakdo tudi pravico, da se ne poveže z drugimi (tako imenovana negativna svoboda združevanja). Z vidika pravice do svobodnega ustanavljanja verskih skupnosti ni nujno, da je verska skupnost uradno priznana ali registrirana. Ustavno varstvo uživajo tudi povsem neformalne verske skupnosti.

Hkrati kolektivni vidik verske svobode zagotavlja tudi verskim skupnostim njihovo lastno versko svobodo, in sicer kot pravico, da svobodno in v skladu s svojimi lastnimi pravili izpovedujejo verska prepričanja in opravljajo verska ravnanja.

Ustavna načela, ki določajo položaj verskih skupnosti v razmerju do države

Ustava Republike Slovenije v 7. členu določa tri načela, ki opredeljujejo položaj verskih skupnosti v Republiki Sloveniji:

• načelo o ločenosti države in verskih skupnosti;
• načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti;
• načelo enakopravnosti verskih skupnosti.

Po ustavnosodni praksi je človekova pravica do verske svobode oziroma svobode vesti iz 41. člena ustave temelj celotnega urejanja položaja verskih skupnosti in ima v tem pomenu prednost pred ustavnimi načeli, ki določajo položaj verskih skupnosti v razmerju do države.

Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti

Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti pomeni nevtralnost države do vseh verskih in drugih prepričanj. To načelo državi prepoveduje poistovetenje s katerim koli izmed verskih in drugih prepričanj ter vzpostavitev državne vere, pa tudi spodbujanje in prepovedovanje ideoloških nazorov.

Načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti

Načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti pomeni zaščito delovanja verskih skupnosti pred posegi države. Ta pravica verskim skupnostim zagotavlja zlasti svobodo njihovega ustanavljanja, organiziranja, izvajanja verskih obredov in udejanjanja drugih verskih zadev. Pravica, da se verske skupnosti notranje organizirajo po svojih pravilih in da neodvisno in avtonomno opravljajo svoje poslanstvo, jih ne odvezuje dolžnosti, da delujejo v skladu s pravnim redom države. Svobodno delovanje verskih skupnosti pa državo zavezuje k vzpostavitvi mehanizma, ki verskim skupnostim omogoča pridobiti status pravne osebe.

Načelo enakopravnosti verskih skupnosti

Verska nevtralnost države zahteva enako obravnavo verskih skupnosti na področju vere in uživanja človekovih pravic. Razlikovanje med verskimi skupnostmi glede določenih vprašanj je dopustno, če zanj obstaja razumen, stvaren in utemeljen razlog.