Na valentinovo 1991 je visoka delegacija slovenske vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta obiskala sedež Evropske skupnosti v Bruslju. Medtem so se člani »vlade v sence« v Beogradu sešli s predstavniki srbske opozicije.

Ustavna komisija je tega dne oblikovala predloga amandmajev, na podlagi katerih je okrepila slovensko suverenost in z zastave odstranila rdečo zvezdo. V Beogradu so medtem potekali pogovori državnega predsedstva glede jugoslovanske prihodnosti, slovenska vladna delegacija pa je iskala podporo Sloveniji v državah Beneluksa.

Dvanajstega februarja 1991 je večino notranje politike zaznamovala priprava izhodišč za prihajajočo sejo predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) v Beogradu. Predsednik vlade Lojze Peterle je za pridobivanje mednarodne podpore obiskal države Beneluksa, voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov pa je predlagal razpustitev Varšavskega pakta.

Slovensko javnost je razburjala Deklaracija za mir, ki so jo podpisali tudi štirje člani slovenskega predsedstva: Milan Kučan, Dušan Plut, Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl. Po polemičnih razpravah na več sejah izvršnega sveta je bil oblikovan končni osnutek proračuna, ki je kot neposreden vir vključeval vse prometne davke in carine, česar prvi predlog ni predvideval. Slovenska demokratična zveza (SDZ) se je na seji sveta odločila za izvedbo predčasnega kongresa stranke. Za najstarejši hrvaški časnik je Milan Kučan potrdil oceno o razdružitvi Slovenije in SFRJ.

Nedelja, 10. februarja, je bila še vedno v znamenju odzivov na neuspešno zasedanje jugoslovanskega predsedstva, ki je potekalo pred dvema dnevoma in na katerem se republiški voditelji niso uspeli dogovoriti o političnem preustroju države. Kot so pokazale izjave voditeljev jugoslovanskih republik, so se predstave o nadaljnji usodi Jugoslavije močno razlikovale, številni pa še vedno niso opustili upanja na nadaljevanje vse bolj razpadajočega jugoslovanskega projekta. Na mednarodnem prizorišču so odmevali predvsem rezultati litovskega plebiscita o neodvisnosti.

Sobota, 9. februarja 1991, je potekala mirno, brez večjih političnih dogodkov. Bil je dan po slovenskem kulturnem prazniku in pustna sobota. V časopisju so še odmevali dogodki preteklega dne, povezani z neuspešnimi pogovori v Beogradu, z zahtevami srbskih predstavnikov in njihovim odnosom do Slovenije in Hrvaške, ki je bil razviden iz objavljenega stenograma seje jugoslovanskega predsedstva.

Na Prešernov praznik je slovenske ceste prekrila snežna odeja, ki je prinesla kar nekaj zastojev in težav v prometu. Težave in nesporazumi pa so se že dalj časa kopičili tudi v kulturi. V medijih je bil na Prešernov praznik opazen sovražen odnos do ministra za kulturo.

Prelomni časi leta 1991, ko se ni dobro vedelo, kaj bo prinesel naslednji dan, so se dobro pokazali na osrednji kulturni prireditvi: podelitvi Prešernovih nagrad. Negotovost je bila tako velika, da jo je omenil celo slavnostni govornik.

Predsednik predsedstva Milan Kučan je komentiral izjavo predsednika koalicije Demos dr. Jožeta Pučnika, da se bo Slovenija do junija odcepila od Jugoslavije. Dejal je, da ima Pučnik kot državljan pravico javno sporočati svoje mnenje, da pa je to govoril kot predsednik svoje stranke in da za svoje besede nosi tudi odgovornost.

Jože Pučnik je v pogovoru za nemško tiskovno agencijo DPA ponovil stališče vladne koalicije Demos s srečanja 2. februarja na Bledu, da mora Slovenija čim prej doseči samostojnost in se do junija raziti z Jugoslavijo.

Na današnji dan je Janez Drnovšek kot član predsedstva Jugoslavije zaključil svoj obisk v Davosu, kjer je sodeloval na Svetovnem gospodarskem forumu, od koder se je vrnil s sporočilom, da je uporaba sile pri reševanju krize nesprejemljiva. Hkrati so se v Bruslju sestali zunanji ministri evropske dvanajsterice, ki je sestavila diplomatski poziv jugoslovanskemu vodstvu. Pozvali so k mirnemu reševanju sporov in podprli enotnost in nedeljivost Jugoslavije.

Zaradi Jovićeve brzojavke Tuđmanu je prišlo do novega zaostrovanja razmer znotraj Jugoslavije. Medtem opozorila iz Evrope, da je poseganje po sili v reševanju jugoslovanske krize popolnoma nesprejemljivo.

Medtem ko je v Jugoslaviji vse bolj vrelo, zlasti zaradi trenj med Hrvaško na eni strani ter hrvaškimi Srbi, Srbijo in Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) na drugi strani, je predsednik sveta Demosa Jože Pučnik na pogovoru na Bledu predstavil nadaljnje slovensko ravnanje pri odhodu iz Jugoslavije.

Tega dne je v Sloveniji odmevalo dogajanje na Hrvaškem, povezano s predstavitvijo filma, ki ga je na skrivaj posnela JLA in je Martina Špeglja, hrvaškega obrambnega ministra, obtoževal tihotapljenja orožja in domnevnega terorizma. V ospredje na državni ravni pa so vse bolj stopala tudi ekonomska vprašanja.

31. januar 1991 je bil v jugoslovanskem okviru v znamenju zaostrovanja na Hrvaškem, od koder sta v Slovenijo prišla pomenljiva obiskovalca. V Beogradu pa je ne preveč uspešno zasedalo razširjeno jugoslovansko predsedstvo.

Tega dne je pri nas odmeval zaupni dokument politične uprave ZSLO z naslovom Informacija o aktualni situaciji v svetu in naši državi ter neposrednih nalogah JLA. V njem se je vojska postavila za razsodnico glede politične prihodnosti Jugoslavije in njeno urejevalko. Predsedstvo Republike Slovenije se je odločilo dokument javno predstaviti. Slovenski parlament je na ta dan na dolgi razširjeni seji razpravljal predvsem o reševanju jugoslovanske krize, varnostnih vprašanjih in stanju v JLA.

Javnost je spremljala propagandno-informativno vojno med jugoslovansko armado in hrvaško oblastjo. Na seznamu hrvaških politikov, ki bi jih JLA aretirala, sta bila tudi Janez Janša in Igor Bavčar. Glede prihodnosti slovenskega gospodarstva so se člani UO GZS pogovarjali s podpredsednikom izvršnega sveta Jožetom Mencingerjem, po besedah katerega je bil gospodarski razvoj nepredvidljiv, saj tuj kapital ni kazal interesa za prihod v Slovenijo. Pred poslanci republiške skupščine pa je bila naloga dokončanja sprejemanja delovnopravne zakonodaje.

Osemindvajseti januar 1991 je prinesel vrhunec vohunske afere med Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) in Hrvaško, Slovenijo je za tri ure delno ustavila stavka javnih cestnih tovornih prevoznikov, mednarodno skupnost pa je zaposlovalo ameriško posredovanje v Zalivu.

Dogajanje v Jugoslaviji so v nedeljo, 27. januarja 1991, zaznamovale predvsem posledice sklepov petkovega in sobotnega zasedanja Predsedstva SFRJ. S tem je bila vsaj začasno odvrnjena nevarnost začetka oboroženih spopadov v Jugoslaviji. Obenem je bil tega dne prvič demokratično izvoljen makedonski predsednik Kiro Gligorov. Na mednarodnem prizorišču je bila pozornost svetovne javnosti še naprej usmerjena predvsem v zaostrene razmere na Bližnjem vzhodu.

Na Hrvaškem je po napetem petku v soboto prišlo do olajšanja. Srbsko-hrvaški spor, ki je Jugoslavijo skoraj spravil v vojno, se je po dolgotrajnih napetih pogovorih Tuđmana s predsedstvom SFRJ in predstavniki JLA razrešil šele v zgodnjih urah sobotnega dne.