Na današnji dan leta 1991 je Demosova vlada obravnavala in sprejela kar devet predlogov zakonov, ki so bili ključnega pomena za osamosvojitev Slovenije. To je vključevalo zakone, ki so vzpostavili temelje prihodnje slovenske monetarne politike (npr. Zakon o Narodni banki Slovenije, Zakon o bankah in hranilnicah, Zakon o deviznem poslovanju), pa tudi zakone o državljanstvu, o tujcih, o potnih listinah, o prehajanju državne meje in njenem varovanju. Slovenska skupščina je te zakone skupaj z amandmaji sprejela v začetku junija, veljati pa so začeli z razglasitvijo neodvisnosti in samostojnosti Slovenije.

Na današnji dan leta 1991 je odmeval poboj hrvaških policistov v Borovem selu v bližini Vukovarja. Po drugi svetovni vojni je bilo to največje prelivanje krvi v etničnih spopadih na jugoslovanskih tleh. Slovenska vlada je z zaskrbljenostjo spremljala dogajanje v sosednji republiki, izrazila pa je tudi skrb za svoje državljane, ki so bili na služenju vojaškega roka in bi morali proti svoji volji sodelovati v dejavnostih enot JLA na Hrvaškem.

Maj se je kljub prazničnemu vzdušju začel vse prej kot mirno. Zaznamovali so ga vse ostrejši odnosi med Hrvaško in Srbijo, ki so vidno preraščali v odkrit vojaški spopad. Ob tem se je zaostroval tudi položaj Slovenije. Novinar Borut Meško je v časopisu Slovenska država ob tem zapisal: »Če nas bodo držali v tem jugoslovanskem »prisilnem jopiču«, se lahko zgodi, da bomo tako ali drugače obsojeni na asimilacijo in eksodus. Slovensko nacionalno vprašanje moramo zato v čim večji meri internacionalizirati … Bolj kot kdajkoli potrebujemo v Sloveniji podporo v tujini in zamejstvu živečih Slovencev, njihove apele in interpelacije pri zahodnih vladah. Imamo možnost, da ustanovimo lastno državo, saj takšne priložnosti Slovenci bržkone ne bomo imeli nikoli več.«

Mediji so poročali, da je prvi maj, medtem ko je Slovenija v procesu demokratizacije in priprav na osamosvojitev, izgubil precej političnega naboja. Ljudje so lepo vreme in prost dan izkoristili za delo na polju in v gozdu.

Zaradi naglega zaostrovanja političnih razmer v Jugoslaviji se je zdela mirna rešitev konflikta vedno manj uresničljiva. Osamosvojitvena vlada se je zato pripravljala na najslabše scenarije, obenem pa se je spoprijemala z velikimi političnimi in ideološkimi razhajanji Demosove koalicije in tudi znotraj nekaterih koalicijskih strank, zlasti intelektualno močne SDZ.

Slovenija se je pripravljala na zaostrovanje odnosov na vojaškem področju, zato je obrambni minister Janez Janša izdal odredbo o pripravi in izvedbi poskusnega usposabljanja vojakov v učnih centrih, načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe (RŠ TO) Janez Slapar pa je izdal odredbo o varovanju učnih centrov na Igu in v Pekrah. Delegaciji zvezne in slovenske vlade sta sestanek v Ljubljani namenili bolj kot vsebinskim pogovorom o sodelovanju medsebojnemu informiranju in dogovarjanju o sobivanju v prehodnem obdobju do dejanske uresničitve slovenske osamosvojitve. Peterle je Markovića prepričeval, naj ZIS slovensko odločitev upošteva že zdaj in ne čaka na konec junija.

Zadnja aprilska nedelja leta 1991 je pomenila nekakšen preobrat tako v slovenskem kot jugoslovanskem okviru. Na Brdu pri Kranju so se v tajnosti zbrali predsedniki Demosovih strank in se lotili zamud pri osamosvojitvenem procesu. Dogajanje v Kijevu v kninski občini pa je končalo skoraj mesec dni nekakšnega zatišja na Hrvaškem.

Sedemindvajsetega aprila 1991 smo zaznamovali obletnico, ki je zaradi obujanja nekaterih globoko usidranih ran razdvojila narod v na videz močnem združevalnem procesu slovenskega osamosvajanja. Predsednik vlade Lojze Peterle, ki se proslave ni udeležil, se je v Parizu dogovoril za študijski obisk slovenske skupščine.

Položaj v Jugoslaviji se je konec aprila 1991 vse bolj zaostroval, še zlasti na Hrvaškem, v zveznem zboru jugoslovanske skupščine pa je srbsko-črnogorska koalicija izglasovala zakon o vojaški obveznosti, ki je posegal v slovensko zakonodajo.

Markovo leta 1991 je bilo pestro. Po seji vlade je imel krstni nastop novi republiški sekretar oziroma minister za informiranje, v parlamentu pa je bilo živahno v družbenopolitičnem zboru. V Beogradu je bil govor predsednika zveznega predsedstva Borisava Jovića nekakšen vrhunec in zaključek aprilskega zatišja pred burjo.

Na današnji dan sta odmevala predvsem parlamentarna razprava o osamosvojitvi in sprejetje strategije zunanje politike. Sprejetje ni minilo brez dolge in vroče razprave v parlamentu zaradi številnih pripomb k predlagani strategiji. Glavna razhajanja so bila o morebitni prihodnji nevtralnosti Slovenije. V tem času se je v Parizu mudila vladna delegacija, ki je opravila serijo pogovorov s številnimi predstavniki francoskega političnega in gospodarskega življenja z namenom pojasnitve slovenskih načrtov in razmer v Jugoslaviji.

Tistega dne je slovensko predsedstvo razpravljalo o zunanjepolitični strategiji in odmevih na napovedano praznovanje 27. aprila, ki je razdvajalo slovensko javnost. Demosova koalicija pa se je soočala z vprašanjem glede konkretnih osamosvojitvenih ukrepov in napovedanih kadrovskih sprememb.

Na domačem političnem parketu je med vsakodnevnimi pretresi odmevala novica o odstopu podpredsednika slovenske vlade in gospodarskega ministra dr. Jožeta Mencingerja. Slovenijo je obiskal ameriški veleposlanik v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ) Warren Zimmermann. Poudaril je, da bi odhod Slovenije brez sporazuma z Jugoslavijo lahko pomenil tudi njeno izolacijo.

Nedeljski konec tedna je minil v prizadevanjih visokih predstavnikov Slovenije za utrjevanje njenih mednarodnih zavezništev, izstopal pa je tudi uspešen konec mednarodne vaje civilne zaščite Protala 91.

20. aprila 1848 je bilo na Dunaju ustanovljeno društvo Slovenija, ki je objavilo javni poziv z znamenitimi tremi točkami slovenskega narodnega programa: združitev Slovencev v eno deželo z lastnim parlamentom, uvedba slovenskega jezika v šole in urade ter nasprotovanje vključitvi v nemško državo. Program v tistem obdobju ni bil uresničljiv. Dobrih 140 let pozneje, 20. aprila 1991, je bila Slovenija na pragu tega, da uveljavi popolno suverenost, ki je bila večinsko izražena 23. decembra 1990 na plebiscitu o samostojnosti Slovenije. A pot do tja je bila še polna ovinkov in trnja.

Potem ko je bil 18. aprila 1991 zvečer sprejet zakon o vojaški dolžnosti, je obrambni minister Janez Janša do naslednjega jutra pripravljal osnutek dokumenta z delovnim naslovom Možne variante razdružitve z obrambnega vidika. Na jugoslovanski ravni je zvezni premier Ante Marković po obisku v Londonu še plaval na oblakih.

Slovenska skupščina je po burni razpravi, v kateri zlasti iz vrst poslancev iz Stranke demokratične prenove (nekdanje Zveze komunistov) in Liberalne demokracije Slovenije ni manjkalo ostrih nasprotovanj zakonu o vojaški dolžnosti, končno sprejela še zadnji nujni sistemski akt za osamosvojitev na obrambnem področju. Poleg vojaške dolžnosti je zakon urejal tudi civilno službo. Vlada je bila obtožena militarizma kljub temu, da je bil uzakonjen najkrajši vojaški rok v Evropi in najkrajša civilna služba na svetu z zelo liberalnim postopkom ugotavljanja pravice do ugovora vesti.

V vladi so se začele prve najave menjave ministrov, vlada se je branila pred interpelacijami, mil zakon o vojaški dolžnosti pa je opozicija označevala za militarizacijo države - odločitve o kakršnikoli slovenski vojski je želela preložiti na kasneje. Poteze Evropske skupnosti so kazale, da bi raje videla ohranjeno Jugoslavijo.

Tomaž Košir je po manj kot letu dni odstopil z mesta predsednika Gospodarske zbornice Slovenije. Ob tem je opozoril na nemogočo dediščino na področju gospodarskega okolja, zlasti z vidika nujnega prestrukturiranja zunanje trgovine: »Slovenija dejstvu, da ima preorganizirano in neracionalno nadgradnjo, ki je obubožano gospodarstvo ni sposobno vzdrževati, pač ne more uiti, zato nima smisla tiščati glave v pesek.«

Izvršilni odbor Slovenske kmečke zveze – Ljudske stranke je v začetku aprila 1991 zahteval takojšno zamenjavo takratnega ministra za kmetijstvo in gozdarstvo dr. Jožeta Osterca, s čimer je bila v najtežjem obdobju priprav na dejansko osamosvojitev sprožena vladna kriza.