V okviru priprav na zunanjo državno suverenost je v slovenski skupščini komisija za mednarodno sodelovanje razpravljala o predlogu strategije prihodnje slovenske zunanje politike. Pred srečanjem predsednikov vseh jugoslovanskih republik sta se sestala slovenski in hrvaški politični vrh.

Slovenska narodna zastava se je kot simbol narodne zavesti uveljavila že v 19. stoletju. Slovenci smo barve (bela, modra in rdeča) določili na podlagi barv iz grba dežele Kranjske in jih predlagali v potrditev tedanji avstrijski vladi na Dunaju, kjer so barve potrdili. Prvi so slovensko narodno zastavo izobesili slovenski študentje na Dunaju marca 1848, v času revolucionarnega vrenja.

Nedelja, 7. aprila 1991, je v Sloveniji minila dokaj mirno. Velik uspeh je dosegla varnostno-obveščevalna služba ministrstva za obrambo, ki je tega dne pridobila tajni dokument jugoslovanske armade, poimenovan Okop. Dokument je razkril usmeritev in strategijo generalštaba JLA, pa tudi, kdo je za jugoslovansko vojaško vodstvo sovražnik številka ena. Z javno objavo dokumenta, ki je sledila, je slovensko vodstvo dalo vedeti JLA, da le-ta ne more ničesar več skrivati.

Petdeseta obletnica začetka aprilske vojne v Jugoslaviji je na ravni federacije minila v znamenju pretresov na Hrvaškem. V Sloveniji je bil tisti konec tedna nekakšen intermezzo, ki je omogočil več prostora za med- in znotrajstrankarska prerivanja.

5. aprila 1991 je svet Demosa razpravljal o uveljavitvi popolne suverenosti, ki je bila večinsko izražena 23.12.1990 na plebiscitu o samostojnosti slovenske države. Ob tem je dr. Jože Pučnik v imenu Socialdemokratske stranke Slovenije od vlade, predsedstva republike in parlamenta zahteval, da odločilne korake za osamosvojitev naredijo že pred 23. junijem, ter opozoril, da so njihovi ukrepi prepočasni.

Otto von Habsburg, poslanec evropskega parlamenta in predsednik komisije za vzhodno in jugovzhodno Evropo je ob koncu enotedenskih počitnic v Portorožu komentiral slovensko pot k osamosvojitvi: »Podoba, ki nastaja v tujini o Jugoslaviji, nikakor ne velja za Slovenijo. Zato sem zelo optimističen glede bodočnosti Slovenije: prepričan sem, da bo sprejeta v Evropsko skupnost.«

Dan je minil v znamenju obsežnega premeščanja motoriziranih vojaških enot jugoslovanske armade na Hrvaškem, kar so mnogi sprejeli z zaskrbljenostjo. Nekatere ocene so govorile celo o okupaciji. Razširjeno zvezno predsedstvo je na svoji seji zato ugotovilo skrajno zaostrene varnostno-politične razmere. Razpravljalo je tudi o razdružitvenem procesu, pri čemer je sprejelo štiri sklepe. Prvi govori o tem, da je treba pospešiti politični dialog brez uporabe sile, da je treba čim prej priti do odločitve o prihodnosti države, pospešiti dogovor o življenju v prehodnem obdobju in da bo predsedstvo seznanilo zvezno skupščino z varnostno-politično oceno.

Tega dne se je ustavna komisija lotila vprašanja obrambe in državnih simbolov, pri čemer je velik del opozicije šel na okope in zahteval demilitarizacijo države. Dr. Dimitrij Rupel je člane odbora za praznovanje 50. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte (OF) pozval k razčiščevanju preteklosti in iskanju zgodovinske resnice, Zveza društev upokojencev Slovenije pa je poudarila pomen revolucionarnega duha v svojih vrstah in pozvala k političnemu povezovanju upokojencev.

Tokrat v rubriki Rojaki za samostojno Slovenijo na portalu Slovenci.si predstavljamo dr. Karla Bonuttija, univerzitetnega profesorja ekonomije in diplomata. Dr. Bonutti je bil v času osamosvajanja Slovenije kot predstavnik Primorskega kluba v Clevelandu zelo aktiven član Odbora ameriških Slovencev, bil pa je tudi prvi častni konzul Republike Slovenije v Clevelandu. Za stike med tamkajšnjo slovensko skupnostjo in matično domovino je skrbel vse do leta 1998, ko je bil imenovan za veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu.

Po »pakraški vojni«, ki se je zgodila v začetku marca 1991, ko so srbski policisti razorožili hrvaške policiste policijske enote Pakrac, je znova zavrelo v avtonomni pokrajini Krajina. Krvav spopad med srbskimi in hrvaškimi policisti se je zgodil na Plitvicah.

Prva poplebiscitna velika noč, 31. marca 1991, sicer ni postregla s posebej dramatičnim dogajanjem v Sloveniji, a je do dotlej najhujše zaostritve hrvaško-srbskih odnosov prišlo pri sosedih.

Zadnje dni v marcu mineva 31 let, odkar je takratna Skupščina Socialistične republike Slovenije sprejela zakon o državni himni. Slovenska državna himna je postala sedma kitica pesmi Zdravljica Franceta Prešerna na melodijo istoimenske zborovske skladbe Stanka Premrla. Pot do končne izbire ni bila kratka. Po besedah zgodovinarja Boža Repeta je Zdravljica ena redkih nebojevitih himn.

V četrtem zaporednem tednu zasedanj slovenskih poslancev je velikonočna sobota ponudila priložnost za umiritev in ocenitev začrtane poti v samostojnost in demokracijo.

Slovenska skupščina je 29. marca 1991 izglasovala nov republiški proračun. In medtem ko je Jugoslavija vse bolj pokala po šivih, je v Srbiji in BiH vse pogosteje prihajalo do prilaščanja tamkajšnje lastnine slovenskih podjetij.

Na ta dan sta v slovenski politiki odmevali prekinitev seje o slovenski osamosvojitvi, ki so jo predlagali poslanci Socialdemokratske stranke, ter razprava o prihodnjem proračunu, v katerem so opozicijo motila predvsem sredstva za obrambo.

Razprava o prihodnjem proračunu in novem zakonu o vojski in obrambi je bila burna v vseh treh zborih skupščine. Ob predstavitvi predloga proračuna je premier Lojze Peterle dejal: »Računi za zapitke totalitarizma pa še vedno prihajajo tudi tam, kjer se je kazal v mehkih oblačilih. Sprejetje proračuna ne bo uredilo vseh nakopičenih težav, živeli pa bomo lahko v mejah tega, kar imamo.«

Politična napetost je naraščala tako na notranjepolitičnem prizorišču, kjer so se med koalicijskimi politiki krepile zahteve za čimprejšnjo razdružitev, kot tudi na zunanjepolitičnem prizorišču, kjer je vprašanje Jugoslavije postalo stalnica na srečanjih tujih politikov in diplomatov. Vlada se je tega dne intenzivneje lotila še dveh trših orehov: prihodnjega parlamenta in reforme zdravstva.

Tokrat v rubriki Rojaki za samostojno Slovenijo na portalu Slovenci.si predstavljamo Cvetka Faleža, več desetletij aktivnega rojaka slovenske skupnosti v Canberri, kjer si je močno prizadeval k povezovanju Slovencev v Avstraliji ter ohranjanju slovenskega jezika in identitete. Velik rodoljub in neutruden borec v času slovenskega osamosvajanja, ko je s svojim neumornim posredovanjem pri avstralski vladi pripomogel k hitrejšemu priznanju samostojne Republike Slovenije.

O stanju gospodarstva sta za medije spregovorila Pučnik in Bajt. Vrelišču se je bližala proračunska razprava o sredstvih za vojsko, policijo in mednarodne odnose ter na drugi strani zdravstvo, šolstvo in socialo. Peterle, Rupel in Oman so sodelovali v pogovorih na Dunaju. Britanski Independent je pisal o strahovih Slobodana Miloševića, ki jih je videl v povezavi s Cio in Vatikanom.

Franc Kangler je bil v času osamosvajanja zaposlen v Policiji kot kriminalist. Policija je imela v tistem času zelo pomembno nalogo. Zraven rednih nalog se je aktivno vključila tudi v obrambo domovine. Policija je bila takrat, zraven Teritorialne obrambe, prva realna slovenska moč, ki je začela varovati osamosvojitvene težnje slovenskega naroda.