Pred napovedanim prihodom tujih opazovalcev v Slovenijo si je jugoslovanska armada prek več kanalov na vsak način želela izboljšati pogajalska izhodišča. Generali so se zavedali, da bi z morebitnim novim spopadom prekršili Brionsko deklaracijo in s tem ogrozili več milijard dolarjev vredno vojaško opremo, ki je bila še vedno nameščena v Sloveniji. To so nameravali uporabiti pri zavarovanju svojih interesov v drugih delih Jugoslavije. 14. korpus armade je celo napovedal, da bo brez dovoljenja Slovenije začel premike in vojaško usposabljanje, zaradi česar je znova prišlo do blokade nekaterih vojašnic. Namera armade je bila, da bi opazovalci potrdili neko novo stanje, ki bi se bistveno razlikovalo od stanja na dan 25. junija 1991, saj je čutila, da njena moč v Sloveniji usiha.

V obdobju po podpisu Brionske deklaracije se je vse bolj jasno kazalo, da je jugoslovanski Zvezni izvršni svet (ZIS) pod vodstvom premierja Anteja Markovića izgubil nadzor nad delovanjem Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (ZSLO) oziroma Jugoslovanske ljudske armade (JLA), katere predstavniki niso imeli namena spoštovati določil tega sporazuma. Namestnik ministra za ljudsko obrambo Stane Brovet je 10. julija opozarjal, da Slovenija in Hrvaška ne vplačujeta sredstev v zvezni vojaški proračun. Zato je ZSLO Narodni banki Jugoslavije (NBJ) predlagal, da ne upošteva priporočila ZIS o deblokadi računov hrvaške in slovenske republiške banke.

Po sprejetju brionske deklaracije je operativna skupina natančno analizirala situacijo. Dogovorjeno je bilo, da se vztraja pri brezpogojnem umiku enot JA v vojašnice, ki morajo tam tudi ostati. Obnavljanje enot JA in njihov prehod čez hrvaško – slovensko mejo ni dovoljeno. Nove stražnice na meji so se okrepile. Zavlačevalo se bo vračanje zasedenih objektov, orožja in opreme JA. Ofenzivno orožje ne bo vrnjeno, skladišča JA pa so bila že zdavnaj izpraznjena. JA ne bo dovoljen dostop do meje. Kljub obtožbam nekaterih politikov, da se na ta način ponovno zaostruje konflikt, se je izkazalo, da je to edina možnost. V nasprotnem primeru bi bila brionska deklaracija za Slovenijo lahko usodna.

Slovenska skupščina je 10. julija sicer večinsko podprla brionski sporazum, njegove določbe pa je slovensko vodstvo v praksi poskušalo tolmačiti tako, da bi obdržali v vojni pridobljeni položaj. Možnost vnovičnega napada JA na Republiko Slovenijo je bila namreč velika. Takšno pričakovanje je v tajnih pogovorih v Sloveniji izrazil tudi opazovalec ameriškega veleposlanika v Beogradu. Evropske države niso dajale zagotovil, da bi branile Slovenijo ob morebitnem vnovičnem napadu JA. Poglavitna naloga slovenskih oblasti v tistih dneh je zato bila – kljub sprejemu brionske deklaracije – onemogočiti JA, da bi okrepila svoj položaj v Sloveniji.

Za samostojno Slovenijo je bil 10. julij 1991 eden najpomembnejših dni na poti k miru. Skupščina Republike Slovenije (RS) je sprejela Brionsko deklaracijo, s katero se sicer večina slovenskih politikov, pa tudi Slovenk in Slovencev, ni strinjala. V sprejetju deklaracije so kljub temu prepoznali možnost, da se Slovenija izogne še hujši vojni in ob pomoči Evropske skupnosti (ES) pride do želenega miru kot samostojna in neodvisna država, kar bi omogočilo, da dejansko doseže samostojnost in neodvisnost. Evropski parlament je istega dne sprejel novo resolucijo o Jugoslaviji, s katero je potrdil brionski dogovor.

V slovenski stvarnosti je na današnji dan odmevalo predvsem dogajanje okrog Brionske deklaracije. Tako so hkrati potekali pogovori na različnih ravneh po Jugoslaviji in Evropi. V Sloveniji so pogajalci iz Brionov predsednikom strank predstavljali rezultate deklaracije, obenem sta zvezna odposlanca govorila o kršitvah slovenske strani. V Strasbourgu pa je Evropska skupnost debatirala o preprečevanju državljanske vojne v Jugoslaviji, kjer so kot rešitev videli ravno dogovor iz Brionov.

Tokrat v rubriki Rojaki za samostojno Slovenijo na portalu Slovenci.si predstavljamo Jožeta Kastelica, gospodarstvenika, Slovenca, ki je svoj drugi dom našel v Kanadi. Kastelic se je izkazal predvsem kot izjemno pomemben donator Kanadske slovenske konference, bil pa je tudi med pobudniki za ustanovitev Svetovnega slovenskega kongresa.

Osmi julij 1991 je bil v Sloveniji povsem v znamenju premlevanja ponoči sprejete Brionske deklaracije. Pri večini politike in običajnih državljanov je prevladovalo razočaranje, saj se je zdelo, da je bila Slovenija potisnjena v kot kljub vojaški zmagi.

To je bil zadnji dan intenzivnejših vojaških spopadov na Slovenskem. Ponoči so nenapovedana letala in helikopterji jugoslovanskega vojaškega letalstva preletavali slovensko ozemlje. JA je imela v vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih. Enote TO so zajele 2.663 jugoslovanskih vojakov, 3.090 pa jih je prebegnilo na slovensko stran. Od 22.000 vojakov jih je torej JA izgubila več kot četrtino. Slovenska TO je imela 9 mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa 4 mrtve. JA je zajela le enega častnika TO. Iz slovenske TO ni nihče prestopil v JA. JA je začela vojno tehnično in številčno močnejša. Zaradi pomanjkanja oborožitve slovenska TO ni bila sposobna mobilizirati več svojih pripadnikov. Ob koncu vojne se je slika obrnila v slovensko korist, saj je bilo zaradi zaplenjenega orožja in opreme že 5. julija 1991 oboroženih 35.300 slovenskih vojakov, ki so skupaj s policijskimi silami branili mlado slovensko državo. Srbski voditelj Milošević se je zato namesto za centralizacijo in unitarizacijo jugoslovanske države pod srbsko nadvlado odločil za oblikovanje »Velike Srbije«.

Ob 30-ti obletnici bojnih spopadov na Kumu so najvišji predstavniki vlade RS 2. julija na planinskem domu Kum počastili spomin na zračni napad JNA na tamkajšnji RTV oddajnik. Slavnostni govornik predsednik vlade Janez Janša je poudaril velik pomen takratnih dogodkov za nadaljnji razvoj osamosvajanja države, srečanja pa so se udeležili tudi vidni predstavniki političnega življenja. Slovesnosti so prisostvovali tudi številni veterani takratnih dogodkov. V pozdravnem govoru pa se je državni sekretar Marjan Dolinšek takole spominjal dogodkov izpred 30 let.

Na predvečer brionskih pogovorov je slovenska stran vojaško in politično vse bolj obvladovala položaj, saj je nadzirala okoli 99% slovenskega ozemlja, pridobivala močno mednarodno politično podporo in opazovala razkroj sovražnikove armade. Po državi se je sicer še vedno slišalo streljanje, v okolici vojašnic je bilo napeto, ampak Kadijevićev večerni govor je nakazoval konec prisotnosti tuje armade na slovenskih tleh.

Na Uradu vlade za komuniciranje smo v sklopu projekta 30 vrhov za 30 let ob Dnevu državnosti pripravili video Zastave na vrhovih za 30 let samostojne Slovenije. V preteklosti so bile tudi slovenske gore in hribi tisti poligon, kjer smo si Slovenci z vztrajnostjo izbojevali svojo neodvisnost in samostojnost. Na tem koščku sveta smo stali in obstali, pod našimi gorami in hribi, od prekmurskih ravnic do primorskih vasic.

Na Vrhniki je JA napadla enote TO. Do streljanja je prišlo tudi v vojašnici v Novem mestu. Vse enote JA so se vrnile na svoje izhodiščne položaje, razen na Brniku. Slovenijo so še vedno preletavali vojaški helikopterji in letala. Peterle je odpotoval v Bruselj na pogovore s predstavniki Evropske skupnosti.

Nadzor slovenske državne meje je bil 4. julija 1991 v celoti v rokah Republike Slovenije. Tako so slovenske vojaške sile dosegle pomembno zmago, eden glavnih (uradnih) vojaških ciljev jugoslovanske armade, tj. prevzeti vse mejne prehode in zavarovati državno mejo SFRJ, pa ni bil izpolnjen. Če se Slovenija ne bi tako uspešno branila, se jugoslovanska stran sploh ne bi bila pripravljena pogajati. Kot je zapisal dr. Jože Pučnik: »Prav oborožene sile slovenskega naroda so v odločilnem trenutku z orožjem, predvsem pa z inteligentno strategijo in taktiko obranile slovensko suverenost.« Zaradi vojaških uspehov je bila Slovenija v odnosih z Jugoslavijo enakovreden partner. Predsedstvo SFRJ je 4. julija 1991 sicer z ultimati in grožnjami spet poskušalo vzpostaviti stanje meja, kakršno je bilo pred 25. junijem, vendar Slovenija teh ultimatov ni bila več pripravljena sprejeti.

Boji so se nadaljevali: v Krakovskem gozdu je bila jugoslovanska armada (v nadaljevanju JA) poražena, na Gorenjskem in Štajerskem so bili mejni prehodi in stražnice v slovenskih rokah. JA je kritično situacijo skušala reševati z dodatnimi okrepitvami. Vendar so bile s pogumno obrambo dolenjskih enot TO večinoma ustavljene že pri vstopu v državo. Tudi zato so bili preostanki enot JA v Sloveniji v času pred brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v podrejenem položaju.

Vojaške akcije JA so se nadaljevale in stopnjevale. Letala JA so napadla vse pomembnejše radijske in televizijske oddajnike ter pretvornike na Nanosu, Krvavcu, Kumu, Boču in Pohorju. Raketirana je bila Kočevska Reka. JA je obstreljevala Ljubljanski grad. Istega dne so enote TO v Krakovskem gozdu napadle jugoslovansko oklepno kolono in jo porazile. TO je zavzela mejni prehod Šentilj. Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher se je med vojno za Slovenijo in kasneje v mednarodnih krogih močno trudil v slovensko korist. Tega dne sta se predsednik predsedstva RS Kučan in zunanji minister Rupel srečala z njim v Beljaku. Srečanje je pomembno okrepilo diplomatska prizadevanja Slovenije po končanju agresije.

Urad vlade RS za komuniciranje je ob 30. obletnici razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države Republike Slovenije izdal publikacijo z naslovom STALI SMO IN OBSTALI. Prejela jo bodo vsa slovenska gospodinjstva.

Peti dan vojne za obrambo slovenske suverenosti, 1. julija, je JA poskušala izvesti preboje svojih obkoljenih enot. V ta namen je na bojišča dovažala nove enote, zlorabljala uporabo vojaških helikopterjev z oznako Rdečega križa v vojaške namene in grozila s sabotažami. Kljub temu oziroma prav zato pa je po drugi strani utrpela množične predaje, prebege in pobege iz svojih enot. Slovenske oborožene sile so uspešno onemogočale horizontalne manevre nasprotnika, nadaljevale blokado vojašnic JA ter v bojih osvojile vse več mejnih prehodov.

Tega dne so se po vsem slovenskem ozemlju oglasili protiletalski alarmi, prebivalci pa so bili evakuirani v zaklonišča. Potekala je dodatna mobilizacija v Teritorialno obrambo. JA je načrtovala obsežnejšo vojaško operacijo v Sloveniji, zato je dodatno dopolnjevala svoje enote. Slovenske oborožene sile so preprečevale nadaljnji prodor obkoljenih kolon JA, ki je postajala vedno bolj agresivna in nepredvidljiva. Ljubljano je obiskal predsednik zvezne vlade Marković skupaj z nekaterimi generali JA, ki so delovali vedno bolj neodvisno od zveznih organov. Slovenija je zahtevala prekinitev bojev in umik enot JA v vojašnice, nasprotna stran pa je vztrajala pri izpustitvi ujetnikov in deblokadi vojašnic.

Slovenci smo alpski narod. Pohodništvo, planinarjenje in gorništvo so pri nas najbolj priljubljeni načini preživljanja prostega časa. Hribe in gore imamo preprosto radi, so naš dedni zapis, naša dediščina, sedanjost in prihodnost. V preteklosti so bile tudi slovenske gore in hribi tisti poligon, kjer smo si Slovenci z vztrajnostjo izbojevali svojo neodvisnost in samostojnost, so simbol, ki nas združuje.