Na zasedanju članic držav Heksagonale v Dubrovniku so se izognili resnemu soočenju z jugoslovansko krizo, več voditeljev diplomacij pa je izražalo svojo naklonjenost Sloveniji, ki se je po zmagoviti vojni najuspešneje ločevala od balkanskega soda smodnika. Obrambni minister Janez Janša je tega dne v Slovencu pojasnil razloge za politični razhod med Slovenijo in Hrvaško pred natanko enim mesecem, ob tem pa zagotovil, da bo Slovenija napadeni Hrvaški še naprej nudila »zaščito hrbta«.

V Ljubljani sta se sešli komisiji 5. vojaškega območja, sestavljeni iz predstavnikov jugoslovanske vojske in slovenske države, navzoča pa sta bila tudi člana misije Evropske skupnosti. Dogovorili so se, da bo prva od treh skupin slovenskih vojaških obveznikov odpuščena do 31. julija, druga in tretja pa do 15. avgusta. Preostali del pogovorov je zadeval operativni načrt za umik premičnega premoženja jugoslovanske vojske, ki je bil pod nadzorom teritorialne obrambe in slovenske policije. Manj uspešni pa so bili dogovori glede umika vojnega letalstva in protiletalske obrambe iz Slovenije ter vojaške zdravstvene organizacije.

V okviru slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije je nastal promocijski video, ki je v marsičem poseben. Režija je bila zaupana slovenskemu režiserju Mitji Okornu, ki je na osnovi besedila Zdravljice z arhivskimi posnetki nastajanja Evropske unije in Slovenije ustvaril zgodbo slovenskega predsedovanja.

25. julija 1991 so si lahko oddahnili prvi starši, sorodniki in dekleta mladih slovenskih nabornikov, ki so bili med zadnjimi vpoklicani in poslanimi na služenje vojaškega roka v JLA. Izpuščena je bila skupina tistih, ki so vojaški rok služili najdlje, do 15. avgusta pa sta bili odpuščeni še zadnji dve skupini slovenskih fantov, ki jim je bila s tem prihranjena udeležba v nadaljnjih krvavih spopadih na Balkanu.

Janez Drnovšek je javnosti sporočil, da je opravil pogovor z zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo generalom Veljkom Kadijevićem. Na podlagi tega pogovora je bil izdan upravni odlok o odpustu slovenskih vojakov iz jugoslovanske armade. Odlok je določil, da bodo slovenski vojaki zapustili JA v treh časovno ločenih rokih, vendar najpozneje do 15. avgusta 1991. Pri tem je bilo sporočeno še, da je bil v Slovenijo napoten oficir letalstva JA z nalogo, da zagotovi odprtje slovenskega zračnega prostora in letališč pod pogojem, da bo slovenska teritorialna obramba predala rezervoar goriva, ki je stal na vojaškem letališču v Cerkljah.

Slovenci smo tesno povezani s športom. Izjemni uspehi slovenskega športa so v preteklih 30 letih pomagali pri promociji naše države v svetu in jo s svojimi uspehi postavil na svetovni zemljevid. Naši športniki so uresničevali sanje na svetovnih in evropskih prvenstvih, v ligah prvakov, na olimpijskih igrah, različnih tekmovanjih največjega pomena v svetu …, hkrati pa imamo tudi zvezdnike globalnih razsežnosti. Le kdo ne pozna Tine Maze, Jana Oblaka, Anžeta Kopitarja, Luke Dončiča, Primoža Rogliča ali Tadeja Pogačarja?

Odločitev o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije v treh mesecih, ki jo je 18. julija 1991 sprejelo predsedstvo SFRJ, je bila v Sloveniji in svetu še vedno odmevna. Pregled domačega in tujega tiska v tednu po sprejetju te odločitve kaže, da je velika večina političnih analitikov to odločitev ocenila kakor dejansko priznanje Republike Slovenije. V angleškem dnevniku The Independent so zapisali: »Once the army has gone, there is nothing left to stop Slovenia from joining up with the outside world« (Ko vojska odide, Sloveniji nič več ne preprečuje, da se ne bi pridružila zunanjemu svetu), v Financial Timesu pa so objavili prispevek z naslovom »Green light for Slovene independence« (Zelena luč za slovensko samostojnost).

V rubriki Rojaki za samostojno Slovenijo na portalu Slovenci.si predstavljamo Stanko Gregorič, kulturno delavko, pisateljico, novinarko in organizatorko, ki je kar 28 let živela in delovala med Slovenci v Avstraliji in je ena tistih, ki so že zgodaj začutili odgovornost, da svoji domovini Sloveniji pomagajo na poti v samostojnost.

Razvijanje in krepitev zavesti o temeljnih vrednotah in najpomembnejših dogodkih novejše slovenske zgodovine je še posebej pomembno v kriznih časih. Ne smemo namreč pozabiti, da so pogumne odločitve, kot so sprejemanje osamosvojitvene zakonodaje leta 1991 na temelju plebiscitne odločitve iz leta 1990, organizacija lastne vojske, razglasitev samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991, zmaga v vojni za Slovenijo in umik jugoslovanske armade 25. oktobra 1991, omogočile obstanek slovenske države. Teh dosežkov ni mogoče jemati za nekaj samoumevnega.

Željko Vogrin je veteran vojne za Slovenijo, deloval je kot kriminalist v Mariboru. V pogovoru je opisal aktivnosti Policije v prelomnih zgodovinskih časih, ko je bilo jasno, da se vojni z Jugoslovansko armado ne bo mogoče izogniti.

Na dan sv. Marije Magdalene leta 1991 sta slovenski predsednik in član tedaj že skoraj nekdanjega zveznega predsedstva mukoma odpotovala na sestanek vrhov jugoslovanske federacije, kjer so si delali utvare, da lahko v skoraj že mrtvi državi pričarajo mir. Nadaljeval se je nekaj dni prej zapovedani umik jugoslovanske vojske iz Slovenije, na Hrvaškem pa je čedalje bolj divjala vojna.

V okviru slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije je nastal promocijski video, ki je v marsičem poseben. Režija je bila zaupana slovenskemu režiserju Mitji Okornu, ki je na osnovi besedila Zdravljice z arhivskimi posnetki nastajanja Evropske unije in Slovenije ustvaril zgodbo slovenskega predsedovanja.
Izdelava promocijskega videa je bila velik izziv za ustvarjalce. Ekipi režiserja in glasbenega producenta sta morali vključiti idejo evropskega povezovanja, vrednote, na katerih temelji to povezovanje, 30. obletnico samostojnosti Slovenije in prednostne cilje slovenskega predsedovanja v promocijski video. Scenarij pa je moral slediti besedilu pesnitve Zdravljica, ki jo je napisal velikan slovenske poezije France Prešeren sredi 19. stoletja.

Izseljenski in zamejski časopisi iz poletja 1991 so še vedno prinašali novice o razglasitvi samostojne države, poudarjali veliko vlogo slovenske teritorialne obrambe in policije v osamosvojitveni vojni za Slovenijo, naslavljali pisma, deklaracije in proteste znotraj svojih držav za čimprejšnje priznanje slovenske države ter zbirali finančna sredstva za povračilo škode, ki jo je prinesla osamosvojitvena vojna.

Razmere v Sloveniji so se umirjale, vojska je začela prazniti manjše objekte, po vojašnicah pa so hodili opazovalci ES, ki so bdeli nad izvajanjem Brionske deklaracije. Slovenija je iskala politične zaveznike na Zahodu, tudi odnos ZDA do Slovenije se je nekoliko otoplil. Navkljub umirjanju razmer pa so izjave nekaterih radikalnih srbskih armadnih častnikov vzbujale zaskrbljenost in strah pred obnovitvijo pravkar končane vojne.

Dan po sklepu predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), da se Jugoslovanska ljudska armada (JLA) umakne iz Slovenije, so si doma in na tujem sledili odmevi. Zvedelo se je, da bo vojska zapustila slovenske meje, čeprav Brionska deklaracija tega ni predvidevala. Iz zamejstva so prišli novi znaki solidarnosti s Slovenijo in podpore njeni polni neodvisnosti.

Sklep jugoslovanskega predsedstva, da se bo Jugoslovanska ljudska armada (JLA) v treh mesecih umaknila iz Republike Slovenije (RS), je pomenil zgodovinsko odločitev za Slovenijo, saj so se s tem odprle možnosti in upanje za mirno nadaljevanje življenja na poti mlade države Slovenije. Zbor združenega dela (ZZD) je predlagal, da preneha poslanski mandat predstavniku zaposlenih v JLA Milanu Aksentijeviću kot poslancu ZZD. Slovenska skupščina je obravnavala in sprejela predloge za izdajo treh zakonov zdravstvene zakonodaje.

Na dan sv. Aleša spokornika leta 1991 se je v vsem »sijaju« razkrila nefunkcionalnost na papirju najvišjega organa pravzaprav že pokojne jugoslovanske federacije. Predsedniku Stjepanu Mesiću že drugi dan zapored ni uspelo pripraviti sklepčne seje zveznega predsedstva. Dogajanje v slovenski skupščini je po drugi strani kazalo, da se parlamentarno življenje po vojni vrača v običajne tirnice in da bo preobrazba družbe v novi državi trši oreh od osamosvojitve.

Gospodarski položaj Slovenije se je iz dneva v dan slabšal, pri tem pa je del odgovornosti za stopnjevanje težav nosila tudi mednarodna skupnost. Zaradi Brionske deklaracije je morala Slovenija nadaljnje tri mesece ostati v jugoslovanski gospodarski ureditvi, kar ji je povzročalo ogromne praktične težave – jugoslovanski trg ni več deloval, tujega kapitala pa zaradi (po)vojnih razmer in nepriznanja samostojnosti slovensko gospodarstvo ni moglo pričakovati. To je otežilo preskrbo proizvodnje z reprodukcijskim materialom in jo tako zaustavljalo. Slovenska vlada je zato vse moči usmerila v prizadevanja za mednarodno priznanje. Vizija, da Slovenija postane del evropskega zahodnega sveta, se je pozneje izkazala za ključno tudi na gospodarskem področju.

Tokrat v rubriki Rojaki za samostojno Slovenijo na portalu Slovenci.si predstavljamo Iva Jevnikarja, časnikarja, publicista in javnega delavca iz Trsta, ki je bil v letih “slovenske pomladi”, osamosvajanja in prizadevanj za mednarodno priznanje Republike Slovenije kot deželni tajnik na čelu narodne zbirne stranke Slovencev v Italiji – Slovenske skupnosti (SSk).

Na današnji razširjeni seji predsedstva Republike Slovenije so v prvem delu analizirali razmere po državi in ugotavljali vojno škodo, v drugem delu pa se pogovarjali o uresničevanju Brionske deklaracije ter sprejeli odločitev, da odide na sejo predsedstva SFRJ na Brione le dr. Janez Drnovšek in ne tudi Milan Kučan, ter skuša razčistiti nekatera odprta vprašanja, opozoriti na kršitve Brionske deklaracije in predvsem zahtevati umik JA.