Nekaj več kot 1.100 vojakov jugoslovanske armade je z ladjo vojne mornarice Galeb odplulo iz Kopra v skladu z dogovorom o umiku enot zvezne vojske. Pri tem je prišlo do incidenta, poleg ladje Galeb se je v slovenskih ozemeljskih vodah nenapovedano pojavil tudi rušilec Koper, manevriral po koprskem zalivu in demonstrativno kazal svojo moč. Na zahtevo operativnega vodje umika Borisa Žnidariča se je rušilec končno umaknil. Ladja Galeb je odplula proti Tivtu v Črni gori in se ni ustavila na Hrvaškem.

Minister za planiranje Igor Umek je za časnik Slovenec spregovoril o lastninski zakonodaji, v mednarodni javnosti pa se je krepila pozitivna podoba Slovenije. Z gospodarskimi temami sta se ukvarjala tudi podpredsednika slovenske in hrvaške vlade Andrej Ocvirk in Zdravko Tomac ter direktorji nekaterih večjih slovenskih podjetij. Stranke, zastopane v parlamentu, so pregledovale trenutno oblikovano besedilo nove slovenske ustave, ki je dobivalo vedno bolj dokončno podobo, stranka Zelenih Slovenije pa je na deževen sobotni dan izvedla širši posvet vodstva.

V Ljubljani sta delegaciji Republike Slovenije in zveznega sekretarja za ljudsko obrambo podpisali dogovor o dokončnem umiku jugoslovanske armade iz Slovenije. Na konferenci v Haagu je bil srbski predsednik Milošević edini, ki je protestiral in se ni strinjal z dokumentom lorda Carringtona o novi ureditvi prihodnjih odnosov v Jugoslaviji. Pred tem pa so v skupni deklaraciji vlade ES, ZDA in SZ pozvale udeležence haaške konference, da potrdijo svojo pripravljenost za miroljubno reševanje, in obsodile nasilje vseh strani nad civilnim prebivalstvom.

V četrtek, 17. oktobra 1991, je potekala seja slovenskega predsedstva, na kateri se je razvila kar mučna razprava o izhodiščih slovenskega odgovora na predlog vodstva haaške konference o prihodnosti Jugoslavije. Stavkajoči delavci v zdravstvu so vztrajali pri zahtevi o zamenjavi zdravstvene ministrice.

Ob bližanju konference o Jugoslaviji v Haagu, ki so jo določili za 18. oktober 1991, je bilo slovensko vodstvo vpeto v živahno zunanjepolitično delo. Zvezne oblasti so ohranjale sovražne odnose s Slovenijo, v mladi državi se je po eni strani obnavljalo bogato kulturno življenje, po drugi strani pa je z dolgo stavko v zdravstvu naraščala socialna napetost.

Po skupnem sestanku v Rimu je dr. Rupel označil pričetek diplomatskih odnosov z Republiko Italijo, De Michelis pa napovedal mednarodno priznanje Slovenije v dveh mesecih.

Avtor se je že daljše obdobje spraševal, zakaj razvoj slovenskega gospodarstva ostaja vseh 30 let zakrčen. Na voljo sicer so različni makroekonomski podatki in analize, ki bi lahko dali odgovore na to vprašanje, ugotovil pa je, da ti viri ne zadoščajo.

Slovenski tolar je v tistih dneh pošteno zmešal štrene na jugoslovanskem denarnem trgu, njegova vrednost pa je v primerjavi z dinarjem zrastla tudi v sosednjih državah, v Italiji in Avstriji, čeprav centralni banki teh dveh držav uradno še nista določili menjalnega tečaja, ker je šlo za začasen denar, pa so ga sprejemali v menjalnicah in trgovinah ob meji.

Zavest o tem kakšen čas smo doživeli pred 30-imi leti bo še prišla za nami, naša generacija je razumela, da je prišel čas, ko bi lahko sanje o svoji državi uresničili, v intervjuju poudari prvi predsednik vlade v samostojni Sloveniji. Že od Sama naprej smo živeli z državotvorno zavestjo, tudi Prešeren se spominja tistih časov, ampak ne leta 1848, ne 1918, ne 1941 ali ali 1945 ni bilo izpolnjenih političnih pogojev za to. To pot pa je z zmago Demosa tista linija, ki je zmagala na volitvah z državotvorno idejo, imela v rokah zakonodajno in izvršilno oblast. Če smo lahko veseli ob Rogljiču, Pogačarju, Dončiču, se moramo veseliti tudi vrednot slovenske osamosvojitve, izpostavlja naš sogovornik.

Drugi oktobrski vikend je zaznamovalo pestro notranjepolitično dogajanje na kongresu Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je prineslo nova razmerja moči v Demosovi vladi in parlamentu. Skupina »liberalnih« politikov SDZ je namreč po uspešni osamosvojitvi opuščala nacionalno paradigmo, jo označevala kot »neproduktivno« in prihajala v spor z večinskim »narodnim« delom SDZ. Pojavljale so se tudi oznake, da gre znotraj SDZ za razcep med manjšinskimi t. i. »modernisti« in večinskimi »tradicionalisti«. Na tleh nekdanje Jugoslavije se je vojna medtem nadaljevala, množica beguncev je preplavila Belo krajino, številni svetovni politiki pa so nasedali Miloševićevim obljubam in lažem. Jugoslovanska armada (JA) je medtem neuspešno »lovila« zadnji rok za umik iz Slovenije.

V Cankarjevem domu se je 12. oktobra 1991 začel tretji predčasni kongres Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je že na samem začetku kongresa pokazal notranjo neenotnost stranke. Dotedanji predsednik SDZ dr. Dimitrij Rupel je stranko označil kot sredinsko in zavrnil njeno usmeritev v desno, ker da bi s tem dopustil razmah levice, predvsem njenega radikalnega komunističnega dela. Opozoril je na nesoglasja med izvršilnim odborom in svetom stranke, ki ga je vodil tedanji obrambni minister Janez Janša.

Petek, 11. oktobra 1991, je bil predvsem v znamenju dobrih novic na zunanjepolitičnem področju. Zunanjepolitični uspehi so bili predmet tiskovne konference predsednika Kučana v Cankarjevem domu in seje parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. Slovenija se je kot »vzorna učenka« poslavljala od evropskih opazovalcev. A slon v sobi je bil omenjeni petek sobotni kongres Slovenske demokratične zveze, kjer so se obetali veliki premiki.

»Zdravstvo ni tik pred zlomom in ne visi na nitki, ampak je že zlomljeno in nitka je že pretrgana,« je bilo med drugim mogoče slišati na protestnem shodu zdravstvenih delavcev pred slovenskim parlamentom, shodu, ki je naznanil začetek splošne stavke v zdravstvu in socialnem skrbstvu, ter protestu, ki naj bi zaposlenim v tej dejavnosti jamčila primerne plače. Splošna stavka se je začela že ob 7. uri zjutraj. Pred skupščino se je zbralo okoli 8000 stavkajočih, ki so svoje nezadovoljstvo nad razmerami v slovenskem zdravstvu očitali ne le vladi, temveč tudi poslancem. Tudi v Mariboru je stavkalo nekaj več kot 4000 ljudi »v belem«. Odločili so se za milejšo obliko stavke, v kateri je z manjšimi omejitvami delo redno potekalo, svoj protest pa so izrazili s protestnimi zbori po oddelkih in z udeležbo na protestnem shodu v Ljubljani.

Devetega oktobra je Slovenija z menjavo denarja simbolno pretrgala eno najpomembnejših vezi z Jugoslavijo. Čeprav je bila nova valuta formalno uvedena 7. oktobra, se je zamenjava dinarjev z boni začela vršiti šele dva dni kasneje. Uvedbo tolarja po koncu brionskega moratorija lahko označimo za zgodbo o uspehu, saj je tolar hitro vzpostavil zaupanje ljudi, prav tako pa je postavil dober temelj za tržno usmeritev slovenskega gospodarstva. Slovenski model je kasneje neposredno prevzela Estonija, določene rešitve so kopirali tudi v drugih državah Vzhodne Evrope.

Po treh mesecih se je končal moratorij za osamosvojitvene ukrepe, ki so ga morale slovenske oblasti sprejeti julija na Brionih. V začasni obliki bonov je bil uveden slovenski tolar, na mejah pa je nastopila slovenska carinska služba.

11. oktobra je bila v CD premiera filma HREPENENJE NARODA – Vojna za Slovenijo. Igrano dokumentarni film režiserja Matjaža Mihelčiča v 50-ih minutah prikazuje osrednje dogodke vojne z najbolj odmevnimi bitkami za Slovenijo - od incidenta v Pekrah, ukaza za ofenzivo, Medvedjeka, Trzina, zavzetja skladišča v Borovnici kot ključnega trenutka za zmago v vojni za Slovenijo, Holmeca, Krakovskega gozda, zavzetja kasarn ter predaje JLA.

Opolnoči se je iztekel trimesečni moratorij, ki je bil določen Sloveniji z Brionsko deklaracijo. To je pomenilo, da je Slovenija z naslednjim dnem nadaljevala proces osamosvajanja.

Prva vlada Republike Slovenije je v odločilnih dneh pokazala izredno učinkovitost. Tik pred iztekom trimesečnega moratorija na uveljavljanje osamosvojitvenih sklepov je v nedeljo, 6. oktobra 1991, sprejela dva pomembna predloga zakonov o denarni enoti Republike Slovenije in o uporabi denarne enote Republike Slovenije ter ju naslednji dan poslala v obravnavo in sprejetje v parlament. Predloga je pripravila Banka Slovenije, usklajena pa sta bila s finančnim ministrstvom in z vladno službo za zakonodajo.

Po razpadu Jugoslavije se je pred očmi javnosti razgalila vsa beda komunističnega režima, ki je za seboj pustil nedelujoče politične institucije, uničene armadne objekte in nestabilne sosedske odnose. Italijanska javnost se je upirala armadnemu prečkanju italijanskega ozemlja, v Prlekiji pa je dr. Andrej Capuder izrazil skrb pred barbarskim dogajanjem ob naši južni meji.

Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je odšel v Prago, kjer se je srečal z najvišjimi predstavniki države. Bistvo obiska je bilo priznanje Slovenije. Sestal se je Svet Predsedstva RS za varstvo ustavne ureditve, ki je ugotovil, da je kljub vsem napetostim na Balkanu varnostni položaj v Sloveniji obvladljiv. Čeprav je bil v Haagu podpisan sporazum o mirnem reševanju krize, so se spopadi na Hrvaškem nadaljevali.