Skoči do osrednje vsebine

V sektorjih območij izvajamo naloge s področij dela gospodarskih javnih služb (GJS), urejanja voda, načrtovanja, spremljanja stanja voda, vodnih in priobalnih zemljišč, vodnega režima in vodne infrastrukture ter vodnih pravic in upravnih oz. ostalih postopkov.

Predstavitev sektorja

Opis območja:

Vodno območje srednje Save obsega 4.229,82 km² oziroma približno 21 % ozemlja Republike Slovenije. Porečje srednje Save delimo v pet hidrosistemov (HS), in sicer HS Kamniška Bistrica, ki obsega 538,66 km², HS Krka – 342,81 km², HS Kolpa – 273,31 km², HS Ljubljanica – 1.883,78 km² in HS Sava – 1.191,26 km².

Občine:

Bloke, Borovnica, Brezovica, Cerklje na Gorenjskem, Cerknica, Dobrepolje, Dobrova-Polhov Gradec, Dol pri Ljubljani, Domžale, Grosuplje, Horjul, Hrastnik, Ig, Ivančna Gorica, Kamnik, Kočevje, Komenda, Kostel, Laško, Litija, Ljubljana, Logatec, Log-Dragomer, Loška dolina, Loški potok, Lukovica, Medvode, Mengeš, Moravče, Osilnica, Postojna, Radeče, Ribnica, Sodražica, Škofljica, Šmartno pri Litiji, Trbovlje, Trzin, Velike Lašče, Vodice, Vrhnika, Zagorje ob Savi.

Pomembni vodotoki:

Vodotoki 1. reda znotraj obsega območja srednje Save so: Kamniška Bistrica, Krka, Kolpa, Ljubljanica, Sava, Čabranka.

Vodotoki regijskega in medregijskega pomena:

Vodno območje srednje Save obsega mejni reki med Slovenijo in Hrvaško in sicer Kolpo in Čabranko.

Drugi potoki:

Pritoki Kamniške Bistrice: Bistričica, Pšata, Nevljica, Črna, Radomlja, Rača in Reka; 

Pritoki Krke: glavni pritok Višnjica in kraškim zaledjem, na katerem so glavni vodotoki Veliki potok, Grosupeljščica, Bičje, Podlomščica, Robarica, Kozmanjka, Rašica in Bistrica; 

Pritoki Kolpe s kraškim zaledjem, na katerem so glavni vodotoki: Ribnica, Rakitnica in Rinža;

Pritoki Ljubljanice: Gradaščica, Horjulščica, Iška, Ižica in Želimeljščica ter kraškim zaledjem, na katerem so glavni vodotoki Obrh, Stržen, Unica, Hotenjka (Hotedršica) in Logaščica;

Pritoki Save: Gameljščica, Črnušnica, Kamnica, Reka, Medija, Trboveljščica in Boben.

Opis vodotokov:

Območje Srednje Save zajema reliefno raznovrstna območja. Druži visokogorski alpski svet Kamniško Savinjskih Alp, predalpsko hribovje, ravninska območja Ljubljanske kotline in kraške planote. V hribovitem in gorskem območju imajo vodotoki hudourniški značaj. Tečejo v glavnem v dnu ozkih dolin, zato je tudi obseg poplav manjši. Pomembnejša pa je škoda z rušenjem in odnašanjem priobrežnih zemljišč. Večja poplavna področja so ob večjih vodotokih na ravninskih območjih in na kraških poljih južnega dela območja. 

Akumulacije:

Na vodnem območju srednje Save se nahajajo trije večji zadrževalniki visokih voda:

Nasuta pregrada Logatec je bila zgrajena 1978 z namenom sploščitve visokega vala reke Reke in zadrževanje vode ter obrambo naselja pred poplavami, neposredno nad naseljem Logatec ob kamnolomu Logatec pred vtokom na naseljeno območje. Leta 1999 je bila pregrada sanirana in delno nadvišana do višine 10 m; dolžina krone pregrade znaša 120 m. Pri najvišji zajezitvi znaša prostornina zadrževane vode 499.150 m3.

Nasuta pregrada Prigorica je bila zgrajena 1986 z namenom sploščitve visokovodnega vala Ribniščice in Sajovca ter obrambe pred naselja Prigorica pred poplavami. Z zadrževalnim bazenom in pripadajočimi objekti za zadrževanje vode tvori pregrada Prigorica suhi zadrževalnik.  Leta 2003 je bila pregrada sanirana in delno nadvišana do višine 10 m; dolžina krone pregrade znaša 963 m. Volumen celotnega zadrževalnega prostora znaša 12,10 milijona m3, maksimalni volumen pri Q500 pa je 15,02 milijona m3. Pregrada se tako uvršča med velike pregrade. 

Pregrada Drtijščica in rov sta bila zgrajena leta 2003 na rečici Drtijščica z namenom sploščitve visokovodnega vala Drtijščice in Radomlje in za izboljšanje poplavnih razmer na območju naselij Lukovica, Dob, Vrba, Krtina in Domžale pred visokimi vodami. Zadrževalnik je delno ojezerjen, večina volumna pa je namenjena zadrževanju visokih vod Drtijščice in viškov vode Radomlje. Pregrada je z vodomerno postajo na Radomlji neposredno ob lokalni cesti Lukovica Preserje pri Lukovici, vtočnim objektom, vodnim rovom dolžine 936 m in iztokom iz tega povezana v sistem, ki je zasnovan kot razbremenilnik pri nastopu visokih voda. Pregrada, ki lahko zadrži 6,3 milijona m3, se uvršča med velike pregrade. 

Posebnosti:

Posebnost območja je  Ljubljansko barje, ki meri 163 km2 oziroma 0,8 % slovenskega ozemlja. Ob vsakoletnih poplavah je poplavljena površina območja do 80 km. Poplavne vode na Barje dovajajo Ljubljanica in njeni pritoki. Osnovni vzroki za obsežne poplave so v povodju Ljubljanice, ki jo sestavljeno iz dveh karakterističnih področij in sicer kraškega zaledja, ki se odteka večinoma podzemno in zajema 2/3 celotnega vodozbirnega območja, in nižinsko Barje, kjer se zbirajo vse dotekajoče vode, preden jih Ljubljanica in Gruberjev kanal odvedeta skozi Ljubljano. Barjanska Ljubljanica ima počasen tok v plitvi strugi s padcem med 0,12 in 0,16 ‰. Ob visokih vodah prihaja do občutnih nesorazmerij med dotokom na Barje ter odtokom z njega. Razlika med dotokom in odtokom je tista retenzija, ki se zadrži na Barju in tvori poplavo. Glede na dejstvo, da se prične poplava na Ljubljanskem barju že pri pretoku Ljubljanice 150,00 m3/s, so kmetijske površine Barja povprečno 30 dni v letu pod vodo, ob 100-letnih visokih vodah pa večina celotnega Barja, deli naselij in infrastrukturni objekti.  

Koncesionar: 

HIDROTEHNIK Vodnogospodarsko podjetje d.d., Ljubljana

Iskalnik